VSL sklep IV Kp 4/2016

Pritožbi pooblaščenca obsojenca se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se

ugotovi,

da je 30. 5. 2016 zastarala izvršitev kazni 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora, ki je bila obsojencu: A. A., roj. ..., izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 396/1995 z dne 6. 11. 1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 130/1996 z dne 29. 5. 1996 in v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, IX Ips 95/2001 z dne 17. 1. 2002.

1Sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora na Okrožnem sodišču v Ljubljani je na podlagi 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) na predlog pooblaščenca obsojenega A. A. izdal izpodbijani sklep, v katerem je ugotovil, da zoper obsojenega ni zastarala izvršitev kazni zapora šest let in šest mesecev, ki mu je bila izrečena z v uvodu tega sklepa citiranimi sodnimi odločbami.

2Odločitev izpodbija s pritožbo pooblaščenec obsojenca zaradi kršitev „določil ZUP, ZIKS in KZ“. Predlaga, da se izpodbijani sklep „razveljavi“ ter o zadevi pritožbeno sodišče samo odloči, še podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče najprej povzema relevantna dejstva iz prvostopenjskega spisa:

- A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 396/1995 z dne 6. 11. 1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 130/1996 z dne 29. 5. 1996 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obsojencu je bila torej 29. 5. 1996 pravnomočno izrečena kazen sedem let zapora v katero mu je bil vštet čas pripora od 8. 2. 1991 do 30. 12. 1992;

- obsojenec je 9. 2. 1996 pričel prestajati kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora ...;

- na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 17/97 z dne 23. 6. 1998 je bilo iz zdravstvenih razlogov prekinjeno prestajanje zaporne kazni;

- v postopku za izredno omilitev kazni je Vrhovno sodišče RS pravnomočno izrečeno kazen s sklepom IX Ips 95/2001 z dne 17. 1. 2002 znižalo na šest let in šest mesecev zapora;

- obsojencu je od 23. 6. 1998 dalje ves čas prekinjeno prestajanje kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov (1. točka prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1)).

5Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in da kasnejši zakon (KZ-1 z novelami) ni milejši.

6Sodišče prve stopnje je kot nosilni argument za zavrnitev predloga pooblaščenca obsojenca za ugotovitev, da je izvršitev kazni zapora zastarala, navedlo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje, ki je bila 14. 12. 2015. Na podlagi tega mnenja, ki se glasi: „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen (113. člen in peti odstavek 115. člena KZ)“, je izpeljalo sklep, da „možnost uporabe instituta prekinitve prestajanja kazni po ZIKS-1 predvideva tekom izvrševanja kazni zapora, torej potem, ko absolutni zastaralni rok že preneha teči, slednji pa glede na osnovni pomen in samo bistvo absolutnega zastaralnega roka ne pozna institutov zadržanja ali pretrganja, zato ne more teči naprej ali znova“.

7S takšno razlago se pritožbeno sodišče ne strinja, ne glede na sklep Načelnega pravnega mnenja. Takšna razlaga je vprašljiva zlasti zaradi zakonske ureditve relativnega in absolutnega zastaranja izvršitve kazni, pa tudi, ker je Načelno pravno mnenje sodišče prve stopnje apliciralo na drugačen primer kot ga je sicer obravnavala občna seja Vrhovnega sodišča RS. Skratka nomotehnika strukture delov (odstavkov) 115. člena KZ je takšna, da najprej v prvem odstavku določa trenutek začetka zastaranja izvršitve kazni, ki je takrat, ko postane sodba pravnomočna, nato v drugem odstavku zakonodajalec navaja primere, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti, kar pomeni pravzaprav zadržanje zastaranja, najpogosteje bodo to primeri, ki jih ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij glede odložitvenih razlogov za začetek izvrševanja kazni zapora. V tem primeru po tistem, ko prenehajo ovire pravne narave, ki so opredeljene v drugem odstavku 115. člena KZ, zastaranje teče naprej, čas, ko se po zakonu kazen ne bi mogla izvršiti, pa se ne všteje v zastaralni rok. Naslednji tretji odstavek opredeljuje vprašanje pretrganja zastaranja. Takšno zastaranje bo primeroma pretrgal najpogosteje organ, ki je pristojen za izvršitev kazni zapora po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. S tem, da po vsakem pretrganju zastaranje začne teči znova. In kar je potem tudi najbolj bistveno, pa je v petem odstavku uzakonjeno pravilo absolutnega zastaralnega roka, ki se zrcali v zakonskem besedilu, da v vsakem primeru izvršitev kazni (zapora) zastara s potekom dvakratnikov rokov iz 113. in 114. člena KZ.

8Relevantna je torej določba drugega odstavka 115. člena KZ, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Nobene bistvene razlike ni med odložitvijo izvršitve kazni zapora in prekinitvijo kazni zapora. Zaradi enakega obravnavanja obsojenca kateremu je sodišče odložilo izvršitev kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, bi bil po stališču sodišča prve stopnje v neenakem položaju obsojenec, katerega zdravstveno stanje je primerljivo z zdravstvenim stanjem obsojenca kateremu je bila odložena izvršitev kazni zapora. In če je obsojencu iz kateregakoli („odložitvenega“) razloga prekinjeno prestajanje kazni zapora, pomeni, da se pač ne more izvrševati po zakonu zaradi pravne ovire. Najbolj bistveno pa je glede vprašanja ali je nastopilo absolutno zastaranje izvršitve kazni zapora zakonsko besedilo, da v vsakem primeru izvršitev kazni (zapora) zastara ko preteče dvakrat toliko časa (dvakratnih relativnih zastaralnih rokov), ki ga zakon zahteva za zastaranje izvršitve kazni. Tega po presoji pritožbenega sodišča nosilnega jedra v obravnavanem primeru pa Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS ne problematizira in prav zato je takšna razlaga, ki jo je potem implementiralo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sklep, pravno nevzdržna. Ali še drugače povedano, zaradi jezikovne razlage, ki je nosilna razlaga v pravu, petega odstavka 115. člena KZ, ki je osrednje pravno pravilo poleg drugega odstavka 115. člena KZ, je absolutno zastaranje izvršitve kazni teklo tudi med prekinitvijo prestajanja kazni zapora in zato po določenem času po pravnomočnosti kazenske sodbe izvršitev kazni zapora absolutno zastara. V obravnavanem primeru zoper obsojenega A. A. po dvajsetih letih (peti odstavek 115. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 113. člena KZ). Sodišče druge stopnje je zato odločilo tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa.