VSRS Sodba IV Ips 6/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper E., d. o. o., zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o zasebnem varovanju in J. L. zaradi prekrška po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 87. člena Zakona o zasebnem varovanju ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Ministrstvo za notranje zadeve, Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo E., d. o. o., spoznal za odgovorno za prekršek po 3. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/2011, v nadaljevanju ZZasV-1), za katerega ji je izrekel globo 4.000,00 EUR, odgovorno osebo pravne osebe J. L. pa za odgovorno za prekršek po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 87. člena ZZasV-1, za katerega ji je izrekel globo 600,00 EUR. Prekrškovni organ je storilkama naložil tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevo za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe zavrglo kot prepozno ter jima naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo storilk zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep sodišča prve stopnje in storilkama naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 56. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo o prekršku razveljavi in postopek o prekršku ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi, katere predstavnik se o zahtevi ni izjavil, in J. L., ki sodnega pisanja ni dvignila.

B.

4V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da v izreku izpodbijane odločbe o prekršku v opisu prekrška niso konkretizirani zakonski znaki prekrška oziroma da v kratkem opisu dejanja, s katerim je bil storjen prekršek, niso vsebovane odločilne okoliščine, prav tako v izreku ni opisan način storitve. Ob sklicevanju na pobudo kršiteljic za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da v izreku odločbe o prekršku niso navedene tiste pomanjkljivosti iz pogodbe, zaradi katerih ta ni v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZZasV-1. Navedba v izreku, da iz pogodbe nista razvidna oblika in obseg varovanj, predstavlja le povzemanje zakonskega besedila. V izreku odločbe bi morale biti navedene le odločilne okoliščine dejanskega stanja, ne pa vse, kar je bilo v postopku ugotovljeno. Odločilne okoliščine so tiste, ki se neposredno pokrivajo z zakonskimi znaki prekrška in v tem okviru celovito izkazujejo izvršitve način prekrška, in tiste, ki neposredno kažejo na obliko odgovornosti kršitelja. Pri tem je treba upoštevati, da je obseg odločilnih okoliščin različen pri storitvenih in opustitvenih prekrških. Pri storitvenih prekrških je treba v izreku odločbe konkretizirati aktivna ravnanja, s katerimi je bil prekršek storjen, pri opustitvenih, kakršen je tudi obravnavani, pa je poudarek na dolžnem ravnanju, ki bi moralo biti izvršeno, pa ni bilo. Ob tem se vrhovni državni tožilec sklicuje še na sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti ZSV 203/2014 z dne 18. 9. 2015, v kateri je sodišče obravnavalo identičen primer, pri čemer je storilka sklenila pogodbo o zasebnem varovanju z drugim samostojnim podjetnikom, in postopek o prekršku ustavilo, ker dejanje, opisano v izreku odločbe, ni prekršek, saj niso bili navedeni konkretni znaki prekrška. Enako kot obravnavanem primeru je bilo v izreku navedeno, da iz pogodbe oblika in obseg varovanja nista jasno razvidna, kar pa predstavlja zgolj povzemanje zakonskega besedila iz tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1.

5Tako v sodbi IV Ips 121/2012 z dne 15. 1. 2013, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, kot v več drugih sodbah (na primer sodbi IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011 in IV Ips 73/2012 z dne 18. 9. 2012), je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška.

6Pravna oseba odgovarja za prekršek po 3. točki prvega odstavka 87. člena ZZasV-1, odgovorna oseba pa za prekršek po drugem odstavku 87. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 87. člena ZZasV-1, če ravna v nasprotju s prvim, drugim, tretjim, petim ali šestim odstavkom 11. člena tega zakona. V obravnavanem primeru se pravni in odgovorni osebi očita ravnanje v nasprotju s tretjim odstavkom 11. člena ZZasV-1, in sicer s tistim delom (besedila) te določbe, po katerem mora imetnik licence pred opravljanjem zasebnega varovanja z naročnikom storitve skleniti pisno pogodbo o varovanju, iz katere sta jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Po 4. členu ZZasV-1 (oblike varovanja in vrste licenc) se zasebno varovanje lahko opravlja v naslednjih oblikah varovanja: varovanje ljudi in premoženja; varovanje oseb, prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk; varovanje javnih zbiranj; varovanje prireditev v gostinskih lokalih; upravljanje z varnostno-nadzornim centrom; načrtovanje sistemov tehničnega varovanja; izvajanje sistemov tehničnega varovanja. ZZasV-1 neposredno ne določa, kaj vse je zajeto v pojmu obsega varovanja. Z vidika obravnavanega primera, ko je šlo za varovanje na javni prireditvi, je pravno relevantna določba tretjega odstavka 72. člena ZZasV-1, po kateri se obseg varovanja določi glede na oceno stopnje tveganja z načrtom varovanja, ki ga izdela imetnik licence, potrdi pa ga zavezanec ali subjekt iz 69., 70. ali 71. člena tega zakona, ki je odgovoren za njegovo izvajanje. Izhajajoč iz 8. člena Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah (Uradni list RS, št. 22/2010 in 17/2011, v nadaljevanju Uredba) mora biti kot minimalni obseg varovanja v načrtu varovanja navedeno število varnostnikov glede na število obiskovalcev (prvi odstavek), vzpostavitev video nadzora na določenih mestih glede na število obiskovalcev (drugi odstavek), povečano število varnostnikov glede na oceno stopnje tveganja (tretji odstavek), načrtovanje in zagotovitev mehanskih ovir (četrti odstavek) in na vidnem mestu označitev največjega števila obiskovalcev (peti odstavek). Prav tako je z vidika obravnavanega primera relevantna določba 9. člena Uredbe, po kateri mora zavezanec, ki organizira prireditve v svojih poslovnih prostorih, katerih zmogljivost ni večja kot 50 udeležencev, oziroma organizira prireditve, katerih se zaradi njihove narave ali krajevnih navad ne udeležuje več kot 50 udeležencev, in za katere je izdelana ocena nizke stopnje tveganja, zagotavljati varovanje na podlagi ocene stopnje tveganja in sklenitve pogodbe z izvajalcem službe varovanja za interventno posredovanje. V pogodbi mora biti določena pogostost kontrolnih obhodov in odzivni čas intervencije izvajalca, ki ne sme biti daljši od 20 minut. Vsebovati mora podatke o osebi zavezanca, ki ima odgovornost vodje prireditve, in o osebi (delovno mesto), ki je dolžna vzpostaviti stik z izvajalcem službe varovanja, ter opredelitev primerov, ko je, skladno z določbo druge in tretje alinee prvega odstavka 25. člena Zakona o javnih zbiranjih, dolžna zahtevati intervencijo izvajalca.

7V obravnavanem primeru prekrškovni organ pravni in odgovorni osebi očita, da z naročnikom storitve pred opravljanjem zasebnega varovanja nista sklenila pisne pogodbe o varovanju, iz katere bi bila jasno razvidna oblika in obseg varovanja. Iz (sicer nejasno zapisanega) izreka izpodbijane pravnomočne odločbe o prekršku izhaja, da J. L. kot prokuristka v družbi E., d. o. o., ni preverila, ali je pravna oseba pred opravljanjem zasebnega varovanja v lokalu B. K. v Ljutomeru z naročnikom B. K., D. V., s. p., sklenila Pogodbo o izvajanju varnostnih storitev 22/13 z dne 25. 9. 2013, iz katere sta oblika in obseg varovanja jasno razvidna, ter je dopustila, da je pravna oseba sklenila tako pogodbo.

8Po presoji Vrhovnega sodišča vrhovni državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da v opisu prekrška v odločbi o prekršku niso konkretizirani zakonski znaki prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi. Namreč, v opisu prekrška ni konkretno navedeno, v čem je navedena pogodba tako pomanjkljiva, da iz nje ni mogoče jasno ugotoviti oblike (4. člen ZZasV-1) in obsega varovanja (8. oziroma 9. člen Uredbe). Prekrškovni organ bi moral v opisu prekrška na primer navesti, da sta imetnik licence varovanja in naročnik sklenila pogodbo o varovanju, iz katere ni jasno razvidno, da gre za varovanje ljudi ali premoženja in število varnostnikov (čeprav prekrškovni organ v obrazložitvi odločbe ob citiranju določb navedene pogodbe navaja, da je predmet pogodbe fizično varovanje ljudi in premoženja ter da varovanje opravlja en varnostnik).

9V izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrška, očitanega pravni osebi po 3. točki prvega odstavka 87. člena ZZasV-1 in odgovorni osebi po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 87. člena ZZasV-1, saj ni opisana pomanjkljivost sklenjene pogodbe o varovanju, ki bi pomenila konkretizacijo očitka o (ne)jasno razvidnem obliki in obsegu varovanja. S tem je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter postopek o prekršku zoper storilca ustavilo.

10Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).