VSL sodba II Cp 1058/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine posameznega dela št. 66, posameznega dela št. 6 in posameznega dela št. 3, vse v stavbi št. ... k. o. ... V posledici zavrnitve zahtevka je tožnici naložilo, da v roku petnajstih dni toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 2.239,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper v uvodu navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povračilo pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni izpodbila dobre vere tožene stranke ter da ni zatrjevala niti dokazovala slabe vere tožene stranke. Pojasnjuje, da je v tožbi izčrpno in obrazloženo pojasnila, da je kot dobroverni lastniški posestnik pridobila lastninsko pravico na spornih treh parkirnih mestih na originaren način s priposestvovanjem. Zatrjevala je, da ima vsa tri parkirna mesta ves čas v nemoteni uporabi, posesti, upravljanju in evidenci, vse od nakupa leta 1993 dalje, saj je na podlagi sklenjene prodajne pogodbe plačala kupnino in nepremičnine prevzela v posest. Za navedena parkirna mesta nikoli ni bila sklenjena najemna pogodba. Dostop do parkirnih mest ji je bil ves čas neomejen, saj je razpolagala z elektronskimi karticami za vstop in izstop v oziroma iz garaže, uporaba parkirnih mest pa ni bila motena. Tožnica tako upravičeno šteje, da so vsa tri parkirna mesta njena, oziroma da jih je s sklenitvijo prodajne pogodbe št. 244/93-2/4 in dodatka k tej pogodbi pridobila v last in posest, čeprav se ni vpisala v zemljiško knjigo. Po mnenju pritožnice slaba vera tožene stranke izhaja iz navedenih trditev tožeče stranka. Iz fotografij spornih parkirnih mest je jasno razvidno, da so parkirna mesta na tleh in na steni označena s kratico M. in pripadajočo številko, navedeno pa bi pri toženi stranki zagotovo moralo vzbuditi sum glede lastništva parkirnih mest, zato bi tožena stranka morala uporabiti raziskovalno dolžnost. Tožnico je pri sklenitvi prodajne pogodbe št. 244/93-2/4 ter dodatka k tej prodajni pogodbi zastopal takratni ... Vlade Republike Slovenije A. A., ki v tem sporu nastopa kot pooblaščenec tožene stranke, kar pomeni, da je v konfliktu interesov, zato bi v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o odvetništvu, moral odkloniti zastopanje tožene stranke v tem sporu.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica treh parkirnih mest, št. 48, št. 49, št. 58 v garaži na naslovu ... v Ljubljani. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je kot dobroverna lastniška posestnica pridobila lastninsko pravico na spornih treh parkirnih mestih na originaren način s priposestvovanjem. Tožeča stranka po izteku priposestvovalne dobe svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo ni vpisala.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)(1), ki omejuje pridobitev lastninske pravice na originaren način in varuje pravni promet ter pravice tretjega, pod pogojem, da je tretji dobroveren. Dobra vera se v skladu z določbo 9. in 10. člena SPZ domneva, zato bi torej morala pomanjkanje dobre vere zatrjevati in dokazati tožnica. Trditi in dokazati bi morala, da je tožena stranka ob pridobitvi lastninske pravice vedela, da pridobiva tujo stvar, ali pa da bi le-to ob primerni skrbnosti morala vedeti. Tožničine tožbene trditve, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, da je vsa tri parkirna mesta imela ves čas v nemoteni uporabi, posesti, in upravljanju vse od nakupa leta 1993 dalje; da je bila sklenjena prodajna pogodba po kateri je plačala kupnino in nepremičnino prevzela v posest; da za parkirna mesta nikoli ni bila sklenjena najemna pogodba in da so bila posamezna parkirna mesta poimensko dodeljena javnem uslužbencem, pa na pravilnost odločitve ne vpliva, saj se v konkretnem primeru ne presoja tožničina dobrovernost, ki je sicer eden od pogojev za priposestvovanje, ampak se varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Le če bi bil pridobitelj nepošten, ga namreč določba drugega odstavka 44. člena ne bi varovala, oziroma povedano poenostavljeno, tožeča stranka je s temi trditvami zatrjevala in dokazovala svojo dobro vero, ni pa zatrjevala oziroma dokazovala slabe vere tožencev.

8Pritožbene navedbe, da bi moralo pri toženi stranki vzbuditi sum glede lastništva parkirnih mest dejstvo, da so bila vsa parkirna mesta na tleh in na steni označena s kratico M. in s pripadajočo številko, zaradi česar tožena stranka ni mogla biti v dobri veri, so pritožbene novote, ki jih v postopku na prvi stopnji v skladu s 286. členom ZPP tožnica ni zatrjevala, temveč jih prvič zatrjuje šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

9Glede na pritožbeni očitek tožnice, da je pooblaščenec tožene stranke odvetnik A. A. kršil drugi odstavek 5. člena Zakona o odvetništvu, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ima navedena kršitev lahko za posledico le disciplinsko odgovornost odvetnika, saj ZPP ne pozna inštituta izločitve pooblaščenca.(2)

10Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 154/1 člena, 155. člena in 165/1 člena ZPP. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi.

-------------

Op. št. (1): Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 531/1997.