VSM sklep I Cpg 207/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 4.673,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločila, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka in v III. točki izreka zavrnilo predlog tožene stranke za povračilo stroškov postopka v znesku 20,00 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev (pod točko I in II izreka) se pritožuje tožeča stranka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da je zavarovalna pogodba sklenjena v korist tretjega, to je leasingodajalca - P.L. d.o.o. in da se v primeru premoženjskega zavarovanja, kot je kasko zavarovanje, lahko zavaruje samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 948. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in prevladujočo in ustaljeno sodno prakso višjih sodišč ter novejšo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede vprašanja obstoja zavarovalnega interesa in s tem aktivne legitimacije leasingojemalca kot zavarovalca. Na podlagi 948. člena OZ ima lahko pravice iz zavarovanja samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Interes za uveljavljene pravice iz zavarovanja pa mora obstajati v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Tožeča stranka pa je zatrjevala in dokazala, da ji je nastala škoda, saj je imela vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe vozila je bila na njej, zaradi česar je zagotovo izkazala nastanek škode na svojem premoženju in s tem zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011 navedlo, da ima leasingojemalec, ki sicer še ni pravni lastnik vozila, nosi pa vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja in uničenja stvari, materialni interes, da zavarovalni primer ne nastane, s tem pa je tudi podana njegova aktivna legitimacija. Sodišče prve stopnje pa je od sodne prakse samovoljno oziroma arbitrarno odstopilo.

3Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

6Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot zavarovalec sklenila zavarovalno pogodbo v korist tretjega - zavarovanca leasingodajalca, kar pomeni, da se pri zavarovanju na tuj račun zavarovalec zaveže plačati zavarovalno premijo, upravičenec do zavarovalnine pa je tretja oseba, to je zavarovanec. Nosilec interesa, da zavarovalni primer ne nastane je na lastniku stvari, to je leasingodajalcu, saj slednji ostane lastnik vozila do plačila zadnjega obroka leasinga. Zaradi tega tožeča stranka kot zavarovalec ni aktivno legitimirana, da od tožene stranke zahteva plačilo škode, ki ji je nastala, ampak lahko takšno upravičenje zahteva zgolj tisti, ki je v zavarovalni pogodbi označen kot zavarovanec. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006 in zaključilo, da je leasingodajalec edini upravičenec do zavarovalnine, kot tretji v korist katerega je zavarovanje sklenjeno.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka kot leasingojemalec zahteva izplačilo zavarovalnine zaradi poškodbe na vozilu in pri tem navaja, da je neposredni posestnik in ekonomski lastnik vozila in ima interes, da zavarovalni primer ne nastane. V zavarovalni polici Avtomobilsko zavarovanje 607-7395161 z dne 21. 7. 2014 (v nadaljevanju Polica) je kot zavarovanec dejansko naveden leasingodajalec, kot zavarovalec, sklenitelj, uporabnik in plačnik računa pa tožeča stranka. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot leasingojemalec za vozilo, predmet leasinga, sklenil s toženo stranko zavarovalno pogodbo, v kateri je kot zavarovanec naveden leasingodajalec. Sporno pa je, ali je zavarovalec, tožeča stranka, kot „ekonomski lastnik“ vozila (poleg leasingodajalca kot pravnega lastnika vozila) aktivno legitimirana oz. ima interes, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948. člena OZ).

8Sodišče druge stopnje se s stališčem sodišča prve stopnje, da je leasingodajalec edini upravičenec do zavarovalnine, ker je zavarovanje sklenjeno v njegovo korist, ne strinja. Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011 sicer leasingodajalcu ni odreklo upravičenosti do pravic iz zavarovanja po zavarovalni pogodbi, v kateri je izrecno opredeljen kot zavarovanec. Bistvo te odločitve pa je, da ima tudi leasingojemalec (poleg leasingodajalca) premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika. V konkretnem primeru je leasingojemalec zatrjeval obstoj aktivne legitimacije s tem, ko je trdil, da je ekonomski lastnik in posestnik vozila, s tem pa vsekakor izkazuje premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal.

9Obstoj aktivne legitimacije, zavarovalni interes, tožeča stranka utemeljuje na določilu 948. člena OZ in Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 06/13 z dne 1. 11. 2013 (Zavarovalni pogoji), tožena stranka pa zgolj pavšalno zatrjuje, da tožeča stranka ni izkazala, da je vozilo imela v uporabi. Nenazadnje je tožeča stranka priložila Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe glede poškodovanja vozila, sanacija poškodb vozila je na njej, v Polici pa je navedena kot uporabnik vozila. Z listinami torej izkazuje upravičenost do zavarovalnine.

10Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana in upravičena do povrnitve materialne škode na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, je tako po oceni sodišča druge stopnje, zmotna. Glede na zakonsko in pogodbeno (splošni pogoji) definicijo zavarovanca, kot interesenta za to, da zavarovalni primer ne bi nastal, sta v obravnavanem primeru zavarovanca tako leasingodajalec lahko pa tudi leasingojemalec, odvisno od vsebine leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni ugotavljalo narave leasing pogodbe, ampak je svojo odločitev oprlo na Zavarovalno pogodbo z dne 21. 7. 2014 in Pogoje, kjer je kot zavarovanec naveden leasingodajalec. Pri tem pa se ni opredelilo do novejše sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS, ki leasingojemalcu kot uporabniku vozila in ki po plačilu vseh obrokov postane tudi njegov lastnik, priznava aktivno legitimacijo za sodno uveljavljanje plačila zavarovalnine, čeprav je na svoj ekonomski interes tožeča stranka opozorila že v tožbi.

11Materialno procesno vodstvo je namenjeno temu, da se prepreči sodba presenečenja, zato se ga mora sodišče poslužiti vselej takrat, ko stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila. Tožena stranka pa konkretno ni ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, niti upravičenjem tožeče stranke iz leasing pogodbe, ampak je zgolj navedla, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela vozilo v uporabi zakonito. Tekom postopka na prvi stopnji predmetno vprašanje aktivne legitimacije ni bilo sporno, saj so se stranke in sodišče ukvarjali s vsebino zavarovalne pogodbe, zato je tožeča stranka upravičeno menila, da vprašanje aktivne legitimacije v predmetnem postopku ni sporno. Obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje predmetnega zahtevka za toženo stranko ni bilo sporno niti v predpravdnem postopku.

12Ker tožena stranka dejansko ni obrazloženo ugovarjala aktivni legitimaciji, zanjo je sporen nastanek zavarovalnega kritja in višina škode, je sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja in predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar smiselno uveljavlja pritožba s tem, ko se sklicuje na neobrazložen odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč, ki ga sodišče stori, če strankam ne razkrije svojega pravnega stališča in jim s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavijo in navajajo dejstva, ki so pomembna za drugačno pravno podlago. Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo po katerih pravnih normah namerava odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva.

- Tožeča stranka je tako trditve, s katerimi utemeljuje svojo aktivno legitimacijo podala v tožbi. Tožena stranka temu ni oporekala oziroma je zgolj navajala, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela vozilo v uporabi zakonito. V kolikor je sodišče prve stopnje dvomilo v pravni interes tožeče stranke torej, da kot leasingojemalec nosi vse tipične rizike lastnika in s tem tudi nevarnost poškodovanja vozila, je bilo dolžno v okviru materialnoprocesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da poda ustrezne trditve oziroma dopolni trditve z navedbo dejstev o leasing pogodbi, ki tožeči stranki nalagajo obveznosti v primeru poškodovanja vozila in s tem materialni interes, da zavarovalni primer ne nastane.

13Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da stranki usmerjata potek pravde, sodišče pa poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna dokazila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Samo tako izpeljan sodni postopek je lahko podlaga sodne odločbe. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje je dolžna stranko na to opozoriti, kar izhaja iz določbe 285. člena ZPP.

14Iz predmetnega pravdnega spisa pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo, da zavarovalno pogodba šteje kot pogodba v korist tretjega in da bo predmetno pogodbo obravnavalo kot zavarovanje na tuj račun, pri čemer bo kot edinega nosilca interesa za zavarovalni primer štelo leasingodajalca. Zato je sodba, ki temelji na dejstvih, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, sodba presenečenja.

15Zaradi storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne materialnopravne presoje predmetne zadeve je sodišče druge stopnje moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

17V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in tožeči stranki v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP omogočiti, da navede vsa odločilna dejstva in dopolni nepopolne navedbe, ter predloži dokazila, ki se nanašajo na njen zavarovalni interes in s tem aktivno legitimacijo leasingojemalca kot zavarovanca. V primeru, da bo ugotovilo obstoj aktivne legitimacije, pa se bo ukvarjalo še s preostalimi, za predmetni postopek odločujočimi navedbami pravdnih strank, glede obstoja pogodbenega zavarovanja in višine škode.