VSRS Sklep I Up 40/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper dopis tožene stranke z dne 24. 11. 2015, s katerim naj bi bile tožeči stranki kršene ustavne pravice, ker ji tožena stranka ni priznala statusa oškodovanca v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. I K 43392/2010, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrglo, ker ima tožeča stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo v okviru kazenskega postopka.

3Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je njegova ugotovitev, da bi se tožeča stranka lahko poslužila drugega pravnega varstva in to znotraj kazenskega postopka, pri tem pa ni pojasnilo, katero sodno varstvo naj bi to bilo, netočna. Tožeča stranka je takoj, ko je izvedela za odločitev pristojnega tožilstva, v skladu s 60. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priglasila, da bo nadaljevala kazenski pregon, kar izhaja iz listine, ki se nahaja v spisu. Tožena stranka pa je šele po več telefonskih in pisnih intervencijah končno poslala dopis, iz katerega izhaja, da se tožeči stranki ne prizna status oškodovanca v prej omenjeni kazenski zadevi. De facto je vsebina takega dopisa za tožečo stranko vendarle vsebina, ki jo sama šteje kot dejanje, ki je opredeljeno po 4. členu ZUS-1. Iz te vsebine namreč jasno izhaja, da se tožeči stranki ne prizna status oškodovanca, kar je za tožečo stranko pomenilo, da ne more nastopiti v že omenjenem kazenskem postopku kot subsidiarni tožilec. Tožeča stranka ni imela nikakršnega pravnega varstva znotraj kazenskega postopka in to kljub temu, da je sama postopala v skladu z določili ZKP in priglasila, da bo sama nadaljevala kazenski pregon zoper C. C. Okrožno sodišče v Murski Soboti je omenjeno priglasitev preprosto ignoriralo oziroma ni postopalo v skladu z določili ZKP. Tožeča stranka je izčrpala vse pravne možnosti, zato je tudi vložila tožbo v skladu s 4. členom ZUS-1. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pri preizkusu sklepa, izpodbijanega s pritožbo, pazi po uradni dolžnosti tudi na bistvene kršitve postopka, med drugim tudi na 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev vselej podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral po zakonu biti izločen (1. do 5. točka 70. člena ZPP) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se v sodnem spisu nahaja sklep predsednice sodišča prve stopnje z dne 16. 12. 2015, s katerim je odločila, da višji sodnik A. A. ne sme opravljati sodniške funkcije v obravnavani zadevi. Glede na to, da je imenovani sodnik v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje naveden kot član senata, je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 127. člena ZPP pregledalo posvetovalni zapisnik in ugotovilo, da je imenovani sodnik v izpodbijanem sklepu naveden očitno pomotoma, saj je pri odločanju, poleg v izpodbijanem sklepu navedenih višjih sodnic, dejansko sodeloval višji sodnik B. B. Zato bistvena kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, očitno pomoto pa bo sodišče prve stopnje lahko odpravilo s sklepom o popravi (328. člen v povezavi 332. členom ZPP).

6Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika ter nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

8Kdo je oškodovanec v kazenskem postopku in kakšna so njegova upravičenja v tem postopku, pa je določeno z ZKP. Kot to pravilno v izpodbijanem sklepu navaja že sodišče prve stopnje, je bil navedeni dopis kot akt sodišča izdan v zvezi s kazenskim postopkom oziroma v zadevi, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrožnega sodišča v Murski Soboti, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni dopis Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24. 11. 2015, s katerim to sodišče tožeči stranki pojasnjuje, zakaj naj ne bi imela statusa oškodovanca v predmetni kazenski zadevi, ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu, niti sicer ne more biti predmet obravnave v upravnem sporu, saj med drugim po 3. členu ZUS-1 niso upravni akti tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

9Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, se tako ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem, niti ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP. Tožeča stranka je imela možnost, da zoper sporni dopis Okrožnega sodišča v Murski Soboti vloži neposredno pritožbo v skladu z ZKP, če je, kot to sama zatrjuje, menila, da se ji z njim ne prizna status oškodovanca, ali pa bi zahtevala, da navedeno sodišče o njeni izjavi odloči s formalnim sklepom, ki bi ga izpodbijala s pritožbo v skladu z določbami ZKP. To pomeni, da je za primer, kot je obravnavani, zagotovljeno drugo sodno varstvo, po izčrpanju pravnih sredstev v okviru kazenskega postopka pa ima stranka možnost vložiti ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Ker tako niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

10Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).