127. člen ZPP

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

V obravnavanem primeru je po vpogledu v zapisnik o posvetovanju in glasovanju mogoče zaključiti edino to, da potek glasovanja in sprejem odločbe ni potekal skladno z določbo 129. člena ZPP. Zato posledično tudi ni mogoče šteti, da bi senat sodišča prve stopnje sodno odločbo skladno z 291. členom ZPP sploh izdal. Torej, da bi senat po posvetu in z glasovanjem razglasil odločbo, ki je enaka tisti, ki je bila izdana.

ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zve

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju je pomemben, ker je dokument o izdaji sodbe. Pomemben pa je tudi zato, ker je (le) iz njega mogoče ugotoviti, kdo je sodeloval pri sojenju ter ali je odločba, ki je bila razglašena (oz. odpravljena), enaka tisti, ki je bila izdana (izglasovana). V konkretnem primeru je mogoče zaključiti, da senat ni sprejel odločitve oziroma, da izpodbijana sodba sploh ni bila izdana, ker v posvetovalnem zapisniku ni zapisana odločitev. Iz posvetovalnega zapisnika namreč ne izhaja, da bi senat skladno z 291. členom ZPP izdal sodno odločbo.

Po določbi 103. člena ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno), smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi sodišči, kar pomeni, da za vodenje zapisnikov, potek disciplinske obravnave ipd. ne veljajo tako stroga formalna pravila kot za postopek pred sodiščem. Četudi bi res prišlo do napake pri vodenju zapisnika v tem smislu, da bi bil sestavljen v tožnikovi nenavzočnosti in mu ne bi bil predložen v podpis, to dejstvo samo po sebi še ne predstavlja tako hude kršitve določb disciplinskega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost sprejetih sklepov disciplinskih organov.

Procesna pravica stranke, ki izhaja iz 2. odstavka 126. člena ZPP, je pravica ugovora zoper zapisnik. Ta ugovor pa nima značaja pravnega sredstva, ampak je le izražen pridržek stranke o vsebini zapisnika. Če sodišče odkloni protokolacijo ugovora, lahko stranka oziroma njen pooblaščenec odkloni podpis zapisnika z navedbo razloga (4. odstavek 127. člena ZPP).

Zapisnik o glavni obravnavi, na kateri je toženec podal izjavo o pripoznavi, je pisan v redu, nič ni izbrisano, dodano, spremenjeno ali prečrtano (125. čl. ZPP), v njem ni nobenega ugovora (2. odst. 126. čl. ZPP) ali pripombe stranke (4. odst. 126. čl. ZPP), podpisali pa sta ga tudi obe pravdni stranki (4. odst. 127. čl. ZPP). Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (1. odst. 230. čl. ZPP): o opravljenih procesnih dejanjih, poteku glavne obravnave in podanih izjavah strank. V pritožbi zatrjevan drugačen potek postopka tako ne more biti utemeljen.

Vprašanje, kdaj stečajni senat upošteva tiste prerekane terjatve pri delitvi stečajne mase, glede katerih upniki tožb na ugotovitev njihovega obstoja niso vložili v roku iz 1. odst. 127. čl. ZPPSL, ni identično vprašanju, do kdaj imajo takšni upniki pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve.