VDSS Sklep Pdp 386/2017

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od prvo in drugo tožene stranke uveljavljal solidarno plačilo zneska 33.763,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.451,06 EUR (točka II izreka), drugo toženi stranki stroške postopka v višini 2.595,30 EUR (točka III izreka) in stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 451,93 EUR (točka IV izreka), v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 4. 9. 2011, saj je do poškodbe prišlo 14. 9. 2011. Poleg tega je sodba sama s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z zatrjevanji tožnika in dokaznimi listinami, ki se nahajajo v spisu. Nadalje navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., čeprav nihče od njih ni bil neposredno navzoč pri tožnikovi poškodbi oziroma se v času poškodbe ni nahajal na Malo obmejnem prehodu D. (v nadaljevanju MOP D.) in jim konkretne okoliščine dogodka niso bile znane. Te priče so na splošno izpovedale, da nekih posebnosti na mejnem prehodu na splošno niso zaznale, kljub temu pa bi moralo sodišče upoštevati, da je šlo pri tožniku za specifičen dogodek, ki je zaradi spleta okoliščin v konkretnih okoliščinah predstavljal povečano nevarnost. Sodišče je zmotno ugotovilo, da spornega dne na tleh ni bilo mokrega listja, pri čemer je svojo ugotovitev oprlo na izpoved prič E.E. in A.A. Pri tem pa ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da je bila neposredno pred poškodbo na območju MOP nevihta, kar potrjuje poročilo meteorološke službe RS za področje D. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se na pločniku ni nahajalo mokro, odpadlo listje. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo v 12. točki izpodbijane sodbe, da je "splošno znano" da v našem geografskem pasu listopadno drevje še ne izgublja listov, saj začne listje odpadati z drevja šele pozneje. V zvezi s tem tožnik navaja, da je znano, da lahko listi pri posameznih vrstah drevja pričnejo odpadati prej. Iz javno dostopnih podatkov Agencije Republike Slovenije za Okolje (ARSO) pa izhaja, da je leta 2011 zaradi sušnega obdobja prišlo do obarvanja listja že konec avgusta, listje pa je začelo odpadati cca 10-15 dneh, kar v celoti sovpada z datumom tožnikove poškodbe. Zaključek sodišča, da ne verjame tožniku, da je bilo parkirišče mokro, predstavlja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in med listinami, ki se nahajajo v spisu. V prilogi vloge prvo tožene stranke z dne 17. 3. 2016 se nahaja izpis ARSO, iz katerega so razvidna zgoraj navedena dejstva. Sodišče je zmotno ocenilo tožnikovo izpoved, da je bila podlaga pokrita z listjem, hkrati pa se je videl asfalt, saj tožnik ni zatrjeval, da je bil celoten asfalt pokrit z listjem. Sodišče je na podlagi iz konteksta vzete tožnikove izpovedbe zmotno zaključilo, da v primeru, če je tožnik videl asfalt in črte, potem na asfaltu ni bilo listja. Tak zaključek je zmoten. Splošno znano je, da listje običajno ne prekrije celotne površine, kot tudi, da se listje zaradi vetra nakopiči ob oviri, kar je bil v konkretnem primeru robnik na mejnem prehodu. Poudarja, da velika količina odpadlega mokrega in spolzkega listja v danih okoliščinah (tema, dež, lega parkiranega vozila, neravnina in rastlinje) prestavljata neobičajno povečano nevarnost za nastanek poškodbe, saj je v konkretnih okoliščinah obstajala povečana nevarnost za zdravje in večja možnost nastanka škodnih posledic in neobičajno tveganje za tožnika. Zato je podana objektivna odgovornost toženih strank. Zaradi neosvetljenosti, neurejenosti in neravne zemeljske površine, na kateri se nahaja skalovje in grmičevje, ki je onemogočalo varen dostop do parkiranega vozila, je podana tudi krivdna odgovornost toženih strank. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožniku ni verjelo glede trditev o neurejenosti oziroma neravnem terenu za pločnikom. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled navedene površine, s čimer bi se prepričalo o dejanskem stanju površine za robnikom. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je bilo tožniku poznano območje, na katerem je prišlo do poškodbe. Tožnik je izpovedal, da je na navedenem mejnem prehodu delal le občasno, zato ni mogoče pričakovati, da se bo tožnik ves čas zavedal, kje so neravnine. Tožniku bi bilo kvečjemu mogoče očitati sokrivdo. Drži ugotovitev sodišča, da se je tožnik sam odločil, da bo šel do vrat službenega vozila preko zelenice in robnika in ne po ravni asfaltni površini, vendar se je za to moral odločiti zaradi načina parkiranega službenega vozila. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni ravnal skrbno. Tožnik je v specifičnih okoliščinah v nočnem času in dežju moral do vozila, ki je bilo parkirano na desno stran parkirnega mesta, s čimer je imel omejen dostop do vrat vozila po površini parkirnega prostora. V času njegove hoje pa je bila tema, na tleh in na robniku pa je bila večja količina nakopičenega mokrega in spolzkega listja. Da se je tožena stranka zavedala, da drevo in listje lahko predstavlja nevarnost, izhaja tudi iz dejstva, da je bilo drevo, iz katerega je odpadalo listje, v letu 2013 odstranjeno. Sodišče je napačno ovrednotilo izpoved B.B., ki je izpovedal, da ena izmed luči na nadstrešku ni delovala, vendar pa se je zadovoljivo videlo. Pri tem je spregledalo, da je luč na nadstrešku osvetljevala zgolj plato mejnega prehoda, ne pa parkirnega prostora. Tudi o tej okoliščini bi se sodišče lahko prepričalo, v kolikor bi izvedlo dokaz z ogledom kraja poškodbe. Sodišče je v obravnavani zadevi sprejelo dokazni sklep, s katerim je zavrnilo vse ostale dokazne predloge, pri čemer zgoraj navedenih dokazov sploh ni omenilo. Ker niso bili izvedeni vsi dokazi, sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Meni, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca za področje varstva pri delu ali izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izvedensko mnenje, ali je delodajalec zagotovil in izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnih razmer na delovnem mestu, na katerem je prišlo do poškodbe. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je bila zelenica ob parkirnem prostoru urejena v nasprotju s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih, saj ni bila urejena na način, da bi lahko tožnik varno dostopal do parkiranega vozila. Pri tem pa sodišče ni obrazložilo, zakaj dokaza ni izvedlo oziroma se ni opredelilo, ali je bilo delovno mesto urejeno skladno s predpisi o varstvu pri delu oziroma gradbenimi predpisi. Tožnik je bil s tem onemogočen v dokazovanju, da prostor, na katerem je prišlo do poškodbe, ni bil urejen skladno s predpisi. Priglaša stroške pritožbe.

3Prvo tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni II. točko sodbe tako, da naloži tožniku v plačilo vse priglašene pravdne stroške prvo tožene stranke, podredno pa razveljavi izpodbijani del sodbe in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov kilometrine, ki so prvo toženi stranki nastali zaradi udeležbe njenega pooblaščenca na narokih na relaciji Ljubljana - Brežice - Ljubljana. Gre za potne stroške v skupni višini 241,98 EUR, saj so bili opravljeni trije naroki za glavno obravnavo, skupno torej tri vožnje na tej relaciji. Iz zapisnika za glavno obravnavo z dne 25. 1. 2017 je razvidno, da je pooblaščenec prvo tožene stranke priglasil kilometrino za vsakega izmed navedenih narokov v znesku 80,66 EUR. Ker se je pooblaščenec udeležil vseh treh narokov za glavno obravnavo in stroške pravilno priglasil, je sodišče napačno priznalo samo stroške ene vožnje na narok za glavno obravnavo. Sodišče je tudi napačno presodilo, da je prvo tožena stranka upravičena do povračila stroškov nagrade za nadaljnje pripravljalne vloge po tar. št. 15/2 v skupni višini 1.600 točk. Prvo tožena stranka je tekom postopka vložila odgovor na tožbo in še šest nadaljnjih pripravljalnih vlog, skupno 3.000 točk nagrade za pripravljalne vloge, do katerih je upravičena v skladu z določbo 15/1a in 15/2 Odvetniške tarife. Skupno je tako prvo tožena stranka upravičena do zneska 2.819,49 EUR, povečano za DDV, kar znaša 3.439,78 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožbi tožnika in prvo tožene stranke sta utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo dne 4. 9. 2011 na delu pri drugo toženi stranki. Tožniku je tega dne ob 22.00 uri zdrsnilo na robniku pri vstopanju v službeno vozilo, ki je bilo parkirano na parkirišču na maloobmejnem prehodu D. Pri tem si je tožnik poškodoval desno koleno. Tožnik uveljavlja objektivno odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke, ker hoja po mokrem in spolzkem listju v nočnem času brez osvetlitve predstavlja hojo s povečano nevarnostjo in krivdno odškodninsko odgovornost, ker drugo tožena stranka ni poskrbela za to, da bi bil dostop do parkiranega službenega vozila na parkirišču prehoden, varen, urejen in osvetljen. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost drugo tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v OZ, ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku istega 131. člena pa, da se za škodo od stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek tožnika, ki se nanaša na neobrazloženo zavrnitev predlaganih dokazov, utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik z namenom dokazovanja zatrjevanih dejstev in utemeljevanjem svojega tožbenega zahtevka med drugim predlagal tudi izvedbo ogleda in postavitev izvedenca za področje varstva pri delu oziroma izvedenca gradbene stroke. V dokaznem sklepu, sprejetem na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 25. 1. 2017, je sodišče prve stopnje navedlo, da zaključuje dokazni postopek. V zvezi s tem je tožnikova pooblaščenka ugovarjala procesno kršitev po 286. b členu ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, predvsem ogleda kraja, postavitve izvedenca iz varstva pri delu, cestno prometne stroke, gradbene stroke, medicinske stroke in zaslišanja dr. F.F. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 25. 1. 2017 ni razvidno (to ne izhaja niti iz zapisnika prejšnjega naroka za glavno obravnavo), da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj preostalih predlaganih dokazov tožnika ni izvedlo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku prebralo tudi vse listine, ki sta jih v dokazne namene predlagali stranki in zaslišalo tožnika in priče B.B., C.C., G.G., H.H., E.E. in A.A., preostale predlagane dokaze pa je zavrnilo kot nepotrebne z obrazložitvijo, da je z izvedenimi dokazi ugotovilo dejansko stanje v takšni meri, da je dovolj razčiščeno za odločitev v zadevi.

10Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je glede na 213. in 287. člen ZPP pridržana sodišču. Ob tem pa je potrebno poudariti, da pri tej odločitvi ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije; Ustava RS, Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nadalj.). Vendar to ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokazov, ki ne bi bili bistveni za zadevo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012). Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti.

11Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ne izhaja, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, ker nudijo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003) oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve v zvezi s tem, ali mu je drugo tožena stranka zagotovila varno pot do službenega vozila na parkirišču. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je drugo tožena stranka poskrbela, da se do službenih vozil dostopa po ravni asfaltni površini in po predhodni hoji po pločniku in je glede na navedeno zaključilo, da tožniku zato ni bilo potrebno hoditi po zelenici oziroma robniku. Tožnik v pritožbi ugotovitve, da je do službenega vozila pristopil po zelenici, ne izpodbija, utemeljeno pa opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da je bil službeni avtomobil parkiran vzvratno na parkirnem mestu tik ob robniku in da zato do voznikove strani ni mogel pristopiti po pločniku in po ravni asfaltni poti, temveč je moral do avtomobila pristopiti preko zelenice. V zvezi s tem pa je tožnik zatrjeval, da se je na zelenici nahajalo grmičevje in skalovje, na robniku in na tleh pa je bila večja količina mokrega in spolzkega listja, zaradi katerega mu je spodrsnilo. Tožnik v tem sporu odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke uveljavlja tudi zaradi kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Ali je drugo tožena stranka ob upoštevanju tožnikovih trditev o "nepravilno" parkiranem službenem vozilu (tj. tik ob robniku, zaradi česar do službenega vozila ni mogel po pločniku in asfaltni površini, temveč je moral prečkati zelenico) tožniku zagotovila varno pot do službenega vozila, pa bi v svojem mnenju lahko pojasnil izvedenec s tega področja. Zatrjevane okoliščine, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, so namreč pomembne pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je onemogočilo tožniku, da dokazuje svoje navedbe o dejstvih in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnika in posledično tudi pritožbi prvo tožene stranke (ki se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka) ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka (ki se nanašajo na neizvedbo dokazov) ne more samo odpraviti, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je posledica bistvene kršitve določb postopka. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

14Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitane procesne kršitve in dopolniti dokazni postopek s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze, nato pa ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.