VSL sodba I Cpg 1669/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 730,17 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 145630/2011 z dne 26. 10. 2011 se razveljavi v prvi točki izreka sklepa za:

- glavnico v višini 23.295,00 EUR,

- zakonske zamudne obresti od zneska glavnice v višini 23.295,00 EUR od 7. 9. 2011 do plačila,

- stroške izvršilnega postopka v višini 207,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila

in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.742,38 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila v petnajstih dneh.

2Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi menice po 41.a členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, po ugovoru tožene stranke pa se je postopek nadaljeval v pravdi. Pravdni stranki sta pogodbeno sodelovali. Za zavarovanje avansnega plačila v znesku 23.350,00 EUR je tožena stranka kot izvajalka tožeči stranki kot naročnici izstavila bianco menico z menično izjavo, veljavno do dobave opreme. Sodišče je v postopku preverjalo ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom tožene stranke oziroma v nasprotju z vsebino osnovnega dogovora. Ugotovilo je, da je veljavnost menične obveznosti ugasnila, saj je tožeča stranka menico unovčila 7. 9. 2011, kar je bilo po dobavi dogovorjene opreme in v nasprotju z meničnim pooblastilom. Sklep o izvršbi je zato razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

6Stranki sta najprej 6. 10. 2009 (priloga A5 spisa), potem pa še 3. 3. 2010 (priloga A4 spisa) sklenili podjemno pogodbo(1) o izdelavi, dobavi in montaži kuhinjske opreme (v nadaljevanju: pogodba) za objekt nebotičnik. Bistvo spora je v vprašanju, ali je tožena stranka izdelala, dobavila in montirala kuhinjsko opremo, kot je bilo dogovorjeno.(2) Med strankama je bilo sporno, katere ponudbe tožene stranke so bile s podjemno pogodbo sprejete in po katerih ponudbah je bila tožena stranka dolžna svoje delo opraviti. Ni pa sporno, da je tožena stranka izdelala, dobavila in montirala kuhinjsko opremo po ponudbah št. 68/10/O in 78/10/O z dne 16. 2. 2010.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje: pogodba z dne 6. 10. 2009, v kateri je navedeno, da ponudbeno dokumentacijo predstavlja ponudba št. X/Y z več spremembami in dopolnitvami, datiranimi do 30. 9. 2009, je bila s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke podpisana le pri 5. členu, kjer je bila dogovorjena cena. Ponudba št. X/Y z dne 2. 10. 2009 v pogodbi z dne 3. 3. 2010, ki jo je podpisal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, ni vsebovana. Pogodba z dne 3. 3. 2010 vsebuje tudi ponudbi 68/10/O in 78/10/O z dne 16. 2. 2010, s katerima je bila tožeča stranka ob podpisu pogodbe tudi seznanjena. Ker pogodbeno dokumentacijo sestavljajo vse tri ponudbe, ki so se med seboj izključevale, je sodišče prve stopnje ob uporabi določb OZ(3) o ponudbi in sprejemu ponudbe zaključilo, da je vsaka naslednja sprememba prvotne ponudbe prejšnjo ponudbo razveljavila ter je vedno veljala zadnja ponudba. Ker sta bili ob podpisu pogodbe z dne 3. 3. 2010 to ponudbi 68/10/O in 78/10/O, je bila dolžna tožena stranka opraviti delo po njih.

8Tožeča stranka v pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi namreč, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedencev strojne in gradbene stroke, ki bi potrdila, da je dobavljena kuhinjska oprema po ponudbah št. 68/10/O in 78/10/O po kvaliteti in funkcionalnosti bistveno slabša od kuhinjske opreme po ponudbi št. X/Y, šlo pa je tudi za različne proizvajalce. S tem bi se potrdile navedbe tožeče stranke, da je bila zanjo edina merodajna in sprejeta ponudba št. X/Y.

9Ta pritožbena trditev je neutemeljena že zato, ker je prepozna. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 28. 5. 2015 (red. št. 73, list. št. 199 spisa) izhaja, da je sodišče na obravnavi strankama pojasnilo, da je bistvo spora le v tem, katera od ponudb je bila dogovorjena, a je tožeča stranka vztrajala, da sodišče dokaz izvede, sodišče pa je nato sprejelo sklep, da se izvedba dokaza kot nepotrebnega zavrne. Tožeča stranka na obravnavi kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve izvedbe dokaza ni uveljavljala. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Slednjega tožeča stranka v pritožbi ne navaja.

10Tudi ne glede na to pa višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza možnosti tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem ni kršilo. Kot je bilo že uvodoma navedeno, je menična obveznost tožene stranke veljala do dobave opreme, zato je bilo za odločitev v sporu bistveno, ali je bila oprema skladna z dogovorom oziroma veljavnimi ponudbami in ali je bila dobavljena. Ustreznost in kvaliteta dobavljene kuhinjske opreme nista bili relevantni za odločitev, iz razlogov dokaznega sklepa v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (list. št. 5 sodbe) pa izhaja še, česar pritožnica ne napada, da se je v postopku tudi sama strinjala, da ustreznost oziroma kvaliteta dobavljene opreme po ponudbah 68/10/O in 78/10/O ni predmet te pravde in se ugovor tožene stranke na to ni nanašal,(4) ker se to sporno vprašanje rešuje v drugi gospodarski zadevi. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog, s katerim bi se ugotavljalo dejstva, ki za odločbo niso pomembna, pravilno zavrnilo kot nepotreben (prvi odstavek 213. člena ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

11Tožeča stranka nadalje očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev, da je bilo s podpisom pogodbe z dne 3. 3. 2010 dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna izdelati, dobaviti in montirati opremo po zadnjih ponudbah št. 68/10/O in 78/10/O. Sklicuje se na to, da je sprejela in parafirala le ponudbo št. X/Y, ki je bila edina predmet pogodbe, medtem ko ponudb 68/10/O in 78/10/O ni parafirala. Vendar ni sporno, da sta ti ponudbi sestavina pogodbe z dne 3. 3. 2010, ki je relevantna podlaga obveznosti pravdnih strank. Po stališču višjega sodišča dejstvo, katera ponudba je bila parafirana, ni pomembno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje jasno navedlo, da so se vse tri v pogodbi navedene ponudbe med seboj izključevale in ne nadgrajevale, zato je do ugotovitve, katera od teh je bila sprejeta, prišlo z razlago pogodbene volje strank, uporabo določb OZ o ponudbi in sprejemu ponudbe in z upoštevanjem dejstva, da je bila pogodba podpisana v roku, ko sta ponudbi 68/10/O in 78/10/O še veljali. Vse to je bila podlaga za zaključek, da je bila tožena stranka dolžna izdelati opremo po zadnjih dveh in ne po prvotni ponudbi št. X/Y ne glede na to, katera od ponudb je bila podpisana.

12Tožeča stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da naj bi svetovalca D. S. H. in A. V. bila pooblaščena sklepati pogodbe oziroma sprejemati ponudbe, saj za to nista bila pooblaščena in tudi nobena pogodba ni bila podpisana z njune strani. Šlo naj bi namreč le za kuharja, ki tožeči stranki nista svetovala v tehnološkem smislu, temveč le glede načina uporabe kuhinje. Po trditvah pritožnice je zato dejansko stanje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotovljeno. Vendar ugotovitev sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke jasno izpovedal, da sta bila omenjena pooblaščena sklepati pogodbe oziroma ponudbe, izhaja iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, A. T. (list. št. 134 spisa). Na vprašanje svojega pooblaščenca, ali sta taka pooblastila imela, je odgovoril, da vsekakor. Sodišče prve stopnje je zato to izjavo pooblaščenca tožeče stranke pravilno ocenilo, logično skladna pa je tudi z ugotovitvami drugih izvedenih dokazov (enako je izpovedal J. S.)(5). Vendar višje sodišče dodaja, da samo dejstvo, kakšna pooblastila sta navedena imela, niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje je v tem kontekstu predvsem preverjalo, ali je bila tožeča stranka z navedenima ponudbama seznanjena. Dejstva, da je tožeča stranka ponudbi 68/10/O in 78/10/O prejela z elektronskim sporočilom dne 24. 2. 2010 (priloga B7), pritožnica ne izpodbija, prav tako ne ugotovitve sodišča prve stopnje iz izpovedbe zaslišanega A. V., da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke z navedenimi spremembami vsekakor seznanjen. Upoštevaje dejstvo, da je tudi podpisal pogodbo, ki ponudbi 68/10/O in 78/10/O vsebuje, je ugotovitev pravilna, tožeča stranka pa je le s pritožbenim vztrajanjem, da sprememba nikakor ni mogla biti veljavna brez ustrezne potrditve, ne more uspešno izpodbiti.

13Pritožnica uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je štelo, da parafirana ponudba X/Y ni vsebovana v pogodbi z dne 3. 3. 2010, saj je vsebovana v 4. točki 2. člena te pogodbe. Vendar iz pogodbe z dne 3. 3. 2010 jasno izhaja, da pogodbeno dokumentacijo sestavlja spremenjena ponudba X/Y z dne 30. 9. 2009. Pri tem tožeča stranka šele v pritožbi prvič trdi, da gre za pomoto pri zapisu datuma in je namesto 2. 10. 2009 zapisano 30. 9. 2009, čeprav gre nedvomno za isti ponudbi. Na trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2013 (red. št. 23, list. št. 61 spisa, 5. točka), da sta obe stranki podpisali ponudbo X/Y z dne 2. 10. 2009, je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2014 (red. št. 32, list. št. 82 spisa) tudi sama zatrdila, da je bila edina zanjo merodajna in potrjena ponudba X/Y z dne 2. 10. 2009 in jo je tudi predložila v spis. Da bi pri tem vsebinsko šlo za ponudbo, identično tisti z dne 30. 9. 2009, pa tožeča stranka ni trdila. Dejstva, ki ga ni zatrjevala, pa tožena stranka tudi ni mogla prerekati, zato je pritožbena trditev, da tožena stranka dejstva, da gre za identični ponudbi, ni prerekala, neutemeljena. Stališču, da ponudba X/Y z dne 2. 10. 2009 (navkljub dejstvu, da je podpisana), ni predmet pogodbenega dogovora med strankama zato, ker je pogodba z dne 3. 3. 2010 ne vsebuje, se pridružuje tudi višje sodišče. Po domnevi o popolnosti listine se namreč šteje, da so vsebina pogodbenega razmerja samo tista konkretna in posamična pravila, ki so zapisana na listini, s podpisom katere je pogodba sklenjena(6) (prim. tudi prvi odstavek 56. člena OZ). Tožeča stranka zato tudi zaključka sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da bi bila tožena stranka dolžna delo opraviti po ponudbi X/Y z dne 2. 10. 2009, ni izpodbila. Na tem mestu gre le še dodati, da je sodišče v izpodbijani sodbi prepričljivo utemeljilo tudi (kar je bilo navedeno tudi v 11. in 12. točki te obrazložitve), zakaj tožena stranka po tej ponudbi ni bila dolžna izpolniti tudi v primeru, da bi bila med pravdnima strankama veljavno dogovorjena.

14Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), stroške pritožbenega postopka pa je dolžna povrniti tudi toženi stranki. Za odgovor na pritožbo gre tej (po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT) 578,50 EUR, kolikor jih je priglasila, za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT pa pavšalni znesek 20,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 730,17 EUR.

-------------

Op. št. (1): 619. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Ugovori iz temeljnega razmerja so bili v tem meničnem sporu dopustni, saj sta tožeča stranka kot menični upnik in tožena stranka kot menični dolžnik tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla.

Op. št. (3): 22., 26., 28. in 29. člen OZ.

Op. št. (4): Glej zapisnik glavne obravnave z dne 5. 3. 2015, list. št. 182 spisa.

Op. št. (5): Prim. 12. prepis zvočnega posnetka zaslišanja na list. št. 185č.

Op. št. (6): Tako N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 485.