VSL sodba I Cpg 340/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 14.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2010 do plačila;

- v II. točki izreka zavrnilo 1. tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na osebnem vozilu ..., ki je natančno opredeljen v izreku izpodbijane sodbe, ter 2. tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 3.670,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2010 do plačila;

- v III. točki izreka naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne pravdne stroške tega postopka v višini 4.233,58 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

2Proti I. in III. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali „vsaj v pretežnem delu“ zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je z delom tožbenega zahtevka, ki je predmet pritožbenega preizkusa, od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi njenega protipravnega ravnanja v izvršilnem postopku nad dolžnikom tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo in sklepom XII Pg 1726/2010 z dne 11. 12. 2012. Takrat je tožbo v delu na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrglo, tožbeni zahtevek v dajatvenem delu pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to odločbo s sklepom I Cpg 458/2013 z dne 21. 11. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pojasnilo je, da sta si v tej zadevi nasproti stali dve pravici, med katerima je prišlo do konflikta: 1) pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in 2) pravica do poplačila terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču prve stopnje je naložilo, naj se opredeli do navedb tožeče stranke v zvezi z vedenjem tožene stranke o lastništvu vozila, okoliščinami rubeža in prodaje ter nato ponovno presodi, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neposlovni odškodninski odgovornosti.(1) Ugotovilo je, kar med strankama ni bilo sporno:

- da je bila tožeča stranka kot leasingodajalec lastnik vozila;

- da je vozilo na podlagi pogodbe o leasingu izročila v posest Z. P.;

- da je bil Z. P. dolžnik tožene stranke, katera je v izvršilnem postopku predlagala izvršbo na njegove premičnine;

- da je bilo vozilo zarubljeno;

- da je vozilo dne 22. 3. 2010 v izvršilnem postopku z neposredno prodajno pogodbo kupila tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko je kljub seznanjenosti z vloženim ugovorom tretjega(2) in lastninsko pravico tožeče stranke na vozilu vztrajala in zahtevala njegovo prodajo z neposredno pogodbo ter pri prodaji aktivno sodelovala kot kupec vozila. Utemeljilo je, da je tožena stranka na tak način zlorabila svojo pravico do poplačila in ravnala krivdno, v nasprotju z načelom vestnosti in postenja.

8S takim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša. Pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja, da se dopustnost rubeža in prodaje presoja glede na posest in ne glede na lastnino. Navaja, da je riziko škode pri opravljanju izvršilnih dejanj v celoti po zakonu prevaljeno na izvršitelja, ne glede na to, kaj predlagajo stranke.

9Namen izvršilnega postopka je, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Predmet izvršbe je posamezen premoženjski predmet dolžnika, ki se lahko uporabi za poplačilo upnikove terjatve.(3) Rubi se praviloma stvari, ki jih ima dolžnik v posesti (prvi odstavek 83. člena ZIZ), predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo (drugi odstavek 84. člena ZIZ). Izvršitelj res opravlja rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari, vendar se rubež takih stvari opravi izjemoma, če ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika (prim. prvi odstavek 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, v nadaljevanju Pravilnik)(4). Izvršitelj je odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča (298. člen ZIZ). Določba, po kateri kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni njen lastnik (sedmi odstavek 96. člen ZIZ), varuje učinkovitost izvršbe tako, da potencialnega kupca obvaruje pred zahtevki iz pravnih napak.

10Navedene določbe pa ne izključujejo odškodninske odgovornosti upnika za škodo, če v izvršilnem postopku ob prodaji stvari tretjega zlorabi svoje procesne pravice.(5) Ker je nedopustno vsako ravnanje, s katerim se utegne drugemu povzročiti škoda (10. člen OZ), pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na specialnost določb ZIZ in Pravilnika o izključni odgovornosti izvršitelja za vso škodo, ki nastane v izvršilnem postopku. Prav tako se tožena stranka odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da ni vodila izvršilnega postopka. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 45/2013, ima stranka v izvršilnem postopku pravico uporabiti sredstva, ki ji gredo po zakonu, torej tudi skleniti neposredno pogodbo skladno z določbami ZIZ(6), vendar je pri tem dolžna ravnati skladno z načelom vestnosti in postenja (5. člen OZ) in svojih pravic ne sme zlorabiti (7. člen OZ).

11Predpostavka zlorabe pravice je, da nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga uresniči tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja.(7) V obravnavani zadevi je dejanski stan zlorabe tak, da je tožena stranka v izvršilnem postopku sicer uresničevala svojo pravico do poplačila, vendar jo je konkretizirala tako, da se je vedoma poplačala iz premoženja, ki ni bilo dolžnikovo. S tem pa je ravnala v nasprotju z namenom pravice, da se upnik v izvršilnem postopku (vsaj praviloma) poplača iz dolžnikovega premoženja. Toženkino izvrševanje poplačilne pravice je seglo čez pravno dopustne meje in nedopustno poseglo v lastninsko pravico tožeče stranke. To pa nedvomno utemeljuje protipravnost njenega ravnanja.

12S pritožbenimi navedbami, da tožena stranka v času prodaje ni mogla biti z gotovostjo prepričana o lastništvu vozila, ker je bila listina o izkazu te pravice, ki je bila priložena k dopisu pooblaščenca, v fotokopiji, pritožnik ne omaje pravilnosti odločitve. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila z lastninsko pravico tožeče stranke seznanjena že v času rubeža. V kolikor je dvomila v verodostojnost ali pristnost tega dokazila (kar ni niti zatrjevala), bi lahko zaprosila za vpogled v izvirnik. Predložitev fotokopije prometnega dovoljenja, iz katerega je bila jasno razvidna lastninska pravica tožeče stranke na vozilu, je bila za izkaz te pravice in posledično zavedanje tožene stranke, da vozilo ni dolžnikovo, dovolj.

13Pritožnik sodišču prve stopnje očita še, da ni obravnavalo ugovorov tožene stranke o morebitni deljeni odgovornosti. Ker pa tožena stranka določnih trditev, ki bi utemeljevale uporabo 171. člena OZ, ni postavila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko kasnejših trditev v tej smeri kot prepoznih ni upoštevalo (prim. 286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14Odločitev o višini nastale škode je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je bilo vozilo na dan prodaje vredno 14.530,00 EUR. Ob ugotovitvi vseh predpostavk odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje za ta znesek tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugovori, ki jih glede leasing pogodbe in višine neodplačanih obrokov ponavlja pritožnik, za odločitev v tej zadevi niso relevantni. Zato sodišče prve stopnje nanje utemeljeno ni odgovarjalo. Tožeča stranka je s prodajo vozila v izvršilnem postopku izgubila svojo lastninsko pravico na vozilu, kar pomeni, da ji je nastala škoda v višini vrednosti vozila na dan njegove prodaje. Razmerje med tožečo stranko kot leasingodejalcem in dolžnikom kot leasingojemalcem je pogodbeno razmerje, ki na presojo višine škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ne more imeti vpliva.

15Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje ustrezno sprejelo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.

16Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa je dolžna sama kriti svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Člen 131 OZ in naslednji.

Op. št. (2): Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (64. člen ZIZ).

Op. št. (3): Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 45.

Op. št. (4): Prim. tudi sodbo VSRS II Ips 395/2006 z dne 20. 11. 2008, ki obravnava odškodninsko odgovornost izvršitelja.

Op. št. (5): Glej 9. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 673/2007 z dne 25. 11. 2010.

Op. št. (6): Določbe, ki urejajo prodajo stvari; 92. do 96. člen ZIZ.

Op. št. (7): Glej Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 111.