UPRS sodba I U 935/2015

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku: – zavrnila predlog za rešitev spora, naj mu družba A., d. o. o., … (zdaj B., d. o. o., …), na računu št. RM14-1182817 z dne 7. 8. 2014 odpiše zneske po postavkah „odhodni klici – omrežje S. mobilno“ v višini 5,12 EUR z DDV, „odhodni klici – omrežje M.“ v višini 10,39 EUR z DDV in „GPRS prenos podatkov“ v višini 10,86 EUR z DDV, ter na računu št. RM14-1357304 z dne 3. 10. 2014 odpiše sorazmerni znesek ugodnosti v višini 285,00 EUR z DDV in strošek dokončnega izklopa v višini 60,00 EUR z DDV (1. točka izreka); zavrnila predlog za rešitev spora v zvezi z zaračunavanjem klica, ki je bil iz predplačniške številke … opravljen dne 1. 10. 2014 ob 18:01:17 uri ter zaračunan v znesku 0,10 EUR z DDV (2. točka izreka); odločila, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi glede 1. točke izreka, kolikor se nanaša na račun z dne 7. 8. 2014, toženka navaja, da je operater pravilno in upravičeno zaračunal storitve po postavkah „odhodni klici – omrežje S. mobilno“ in „odhodni klici – omrežje M.“ ter „GPRS prenos podatkov“, ker so bile te storitve po njenih ugotovitvah opravljene. Pri obračunu prenosa podatkov je sicer prišlo do delno neupravičeno zaračunanega zneska v višini 3,00 EUR, vendar je bil ta znesek s strani operaterja že odpisan. Glede računa z dne 3. 10. 2014 je navedla, da je bilo ugotovljeno, da je operater zneska po postavki „sorazmerni znesek ugodnosti“ in „strošek dokončnega izklopa“ v skupni višini 345,00 EUR odpisal tekom postopka reševanja spora. Do prekinitve naročniškega razmerja je prišlo zaradi razlogov na strani tožnika, ker ta ni poravnal zapadlih obveznosti. Nato je po reklamaciji računa operater naročniško razmerje reaktiviral in sporni znesek odpisal. V zvezi z 2. točko izreka je toženka navedla, da je operater izkazal upravičenost zaračunavanja klica, ki je bil s predplačniške številke … opravljen dne 1. 10. 2014 ob 18:01:17 uri v trajanju 19 sekund, kar dokazuje izpis CDR (call data record).

2Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi sodišču smiselno predlaga, naj preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Navaja, da je bila uradna oseba A.A., ki je vodila postopek, že od samega začetka pristranska ter je postopala v korist A.. Vabila na ustno obravnavo ni dobil. Navaja, da ne ve, zakaj je prišlo do prekinitve naročniškega razmerja, nato pa do njegove ponovne aktivacije. Štiri leta je bil redni plačnik.

3Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da očitane kršitve niso podane in da je izpodbijana odločba zakonita, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter da so neutemeljeni očitki o pristranskosti uradne osebe, ki je strokovno vodila postopek. V zvezi z neuspešnim vabljenjem tožnika na ustno obravnavo in posledično neizvedbo naroka toženka razlaga, da je bilo tožniku vabilo vročeno s fikcijo na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker sta bili obe stranki postopka pravilno vabljeni, nobena od njiju pa se razpisanega naroka za ustno obravnavo ni udeležila, ta ni bila opravljena. V zvezi z reaktivacijo naročniškega razmerja toženka navaja, da sta bila sporna zneska po postavki „sorazmerni znesek ugodnosti“ in „strošek dokončnega izklopa“ že odpisana, zato ni presojala upravičenosti izklopa in ponovnega vklopa. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo in tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

4V naknadni pripravljalni vlogi je tožnik pojasnil, da je s strani A. dobil račun, s katerim se ni strinjal, zato ga ni plačal in so ga dokončno izklopili, nato pa po pritožbi na toženko spet vklopili, čeprav so prej samovoljno prekinili pogodbo. Toženka ni upoštevala ne samovoljne prekinitve pogodbe ne drugih njegovih navedb.

5Sodišče je kot prizadeto stranko po 19. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopek pritegnilo tudi družbo A., d. o. o., zdaj B., d. o. o., ki pa na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba toženke, ki jo je ta izdala tožniku v postopku reševanja spora končnega uporabnika (2. alinea prvega odstavka 217. člena Zakona o elektronskih komunikacijah, v nadaljevanju ZEKom-1), in s katero je zavrnila njegov predlog za rešitev spora z družbo A. v zvezi z izdanima računoma z dne 7. 8. 2014 in 3. 10. 2014 ter v zvezi z zaračunanjem klica, opravljenega 1. 10. 2014 iz predplačniške številke. Tožnik nasprotuje zaračunanju storitev po navedenih računih ter klica, opravljenega iz predplačniške številke.

8Glede na računu z dne 7. 8. 2014 zaračunanih klicev po postavkah „odhodni klici – omrežje S.“ in „odhodni klici – omrežje M.“ sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, ki jih je ta sprejela po proučitvi predložene listinske dokumentacije (naročniške pogodbe z aneksi, razčlenjenih računov, neposrednih izpisov iz centrale), da so bile te storitve opravljene in tožniku upravičeno zaračunane. Sodišče se strinja z njeno presojo, ki jo je natančno in prepričljivo obrazložila, da izpis CDR za obdobje med 1. 7. 2014 in 31. 7. 2014 izkazuje, da je tožnik dne 24. 7. 2014 porabil celotno zakupljeno količino storitev naročniškega paketa ter da je bilo nadaljnjih 33 klicev v omrežje M. in 12 klicev v omrežje S. nato pravilno dodatno zaračunanih po ceniku operaterja. Navedenim ugotovitvam in presoji toženke tožnik konkretizirano niti ne ugovarja.

9Glede zaračunanega prenosa podatkov po postavki „GPRS prenos podatkov“ na računu z dne 7. 8. 2014 sodišče prav tako sledi zaključkom toženke, da so storitve zaračunane upravičeno in pravilno. Po ugotovitvi toženke, da je bil znesek 3,00 EUR tožniku zaračunan neupravičeno, saj bi se količina morala upoštevati še v okviru zakupljene (po podatkih izpisa CDR za telefonsko številko … gre za sejo dne 10. 7. 2014 ob 11:17:43 uri, zaključeno dne 11. 7. 2014 ob 10:17:37 uri), je operater za navedeni znesek izdal dobropis; navedene ugotovitve toženke tožnik ne prereka. Sodišče sledi tudi ugotovitvi toženke, da pa je bil znesek 7,86 EUR z DDV utemeljeno zaračunan tožniku, ki je dne 23. 7. 2014 ob 10:26:17 uri na telefonski številki … prekoračil zakupljeno količino podatkovnega prenosa, kar je razvidno iz izpisa CDR, saj se njena obrazložitev opira na listinsko dokumentacijo ter je prepričljiva, tožnik pa je konkretizirano ne izpodbija.

10Tudi glede postavk „sorazmerni znesek ugodnosti“ in „strošek dokončnega izklopa“ v skupni višini 345,00 EUR z DDV na računu z dne 3. 10. 2014 sodišče sodi, da je toženka utemeljeno zavrnila tožnikov predlog za rešitev spora, naj se mu navedeni postavki odpišeta. Tožniku je bil namreč glede tega zneska s strani operaterja izdan dobropis PDBR14-008981 z dne 6. 10. 2014, ki se nahaja v upravnem spisu. Sicer pa teh ugotovitev v tožbi tožnik niti ne prereka kot nepravilnih; druge okoliščine izklopa in ponovnega vklopa pa so irelevantne za odločitev v tem upravnem sporu.

11V zvezi z zaračunanim klicem, ki je bil s tožnikove predplačniške številke … opravljen dne 1. 10. 2014 ob 18:01:17 uri, se sodišče strinja s toženko, da tožnik ni upravičen zahtevati odpisa zneska 0,10 EUR z DDV iz tega naslova. Namreč, ta storitev je bila po podatkih izpisa CDR za predplačniško številko …, in sodišče nima podlage za to, da bi dvomilo v njegovo pravilnost, opravljena z navedene predplačniške številke. Konkretnih razlogov, ki bi navedeno izpodbili, pa tožnik ne zatrjuje.

12V zadevi ni sporno, da je bil tožnik uporabnik telefonskih številk … in … v okviru t. i. naročniškega paketa ter predplačniške telefonske številke …, oboje pri (tedanjem) mobilnem operaterju družbi A.. Kot naročnik oziroma uporabnik telefonskih številk pa je bil dolžan mobilnemu operaterju plačati opravljene storitve skladno s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi oziroma splošnimi pogoji poslovanja in cenikom, zato ob upoštevanju podatkov iz izpisov CDR ne more uspeti z golim (nekonkretiziranim) zatrjevanjem v smeri, da storitve, ki so predmet spora, naj ne bi bile opravljene oziroma da jih ni opravil sam.

13V povezavi z zatrjevano pristranskostjo uradne osebe A.A. sodišče dodaja, da bi moral tožnik, če je menil, da kakšne okoliščine vzbujajo dvom v nepristranost te uradne osebe, skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP zahtevati njeno izločitev že v postopku pred toženko. Da bi tako ravnal, pa ne navaja, niti to ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Nova dejstva (in novi dokazi) pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tudi sicer je tožbeni očitek o pristranskosti uradne osebe, ki je vodila postopek, pavšalen in zato v celoti neutemeljen. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi uradna oseba postopek vodila v nasprotju s pooblastili oziroma da bi na kakršen koli način ravnala pristransko.

14Tožnik ugovarja tudi, da je bilo odločeno brez ustne obravnave oziroma da ni dobil vabila na ustno obravnavo. V izpodbijani odločbi je po presoji sodišča toženka v zvezi z vročanjem vabila na ustno obravnavo, prvotno razpisano za dne 2. 12. 2014, ki je bila nato dvakrat neuspešno prestavljena na dan 23. 12. 2014 in nazadnje na dan 14. 1. 2015, ustrezno obrazložila, da je ustno obravnavo razpisala, vendar se je tožnik ni udeležil kljub pravilno opravljeni vročitvi vabil skladno s 87. členom ZUP (oziroma se ustne obravnave ni udeležila nobena od strank). Tak zaključek namreč dopuščata dokazili o opravljeni vročitvi tožniku vabila na ustno obravnavo za dne 23. 12. 2014 in 14. 1. 2015. Tožniku sta bili po podatkih sporočil o prispelem pismu (ki sta v spisni dokumentaciji) vabili za 23. 12. 2014 in 14. 1. 2015 vročeni s fikcijo na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP. Zato je brez podlage njegov očitek, podan v smeri, da mu ni bila dana možnost udeležbe na ustni obravnavi.

15Ker so tožbeni ugovori po vsem navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Stroški postopka niso bili priglašeni, zato sodišče o njih ni odločalo.