VSL sodba I Cpg 1503/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je priznana izločitvena pravica tožeče stranke Mestne občine Ljubljana na nepremičninah: ID znak 3/21-0, parc. št. 3/21 k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 3/22-0, parc. št. 3/22 k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 6-4-0, parc. št. 6/4, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 41/8-0, parc št. 41/8 k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 5/5-0, parc. št. 5/5, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 7/4-0, parc. št. 7/4 k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 9/0-0, parc. št. 9, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 8/6-0, parc. št. 8/6, k. o. X, ID ..., do celote.

Ugotovi se, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana, matična številka ..., pridobila lastninsko pravico na nepremičninah ID znak 3/21-0, parc. št. 3/21, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 3/22-0, parc. št. 3/22, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 6/4-0, parc. št. 6/4, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 41/8-0, parc. št. 41/8, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 5/5-0, parc. št. 5/5, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 7/4-0, parc. št. 7/4, k. o. X, ID znak ..., do celote, ID znak 9/0-0, parc. št. 9, k. o. X, ID ..., do celote, ID znak 8/6-0, parc. št. 8/6, k. o. X, ID ..., do celote“

zavrne ter

- v III. točki izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.149,03 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je priznana izločitvena pravica tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke, v nadaljevanju tožeča stranka) na v I. točki izreka izpodbijane sodbe naštetih nepremičninah ter da je tožeča stranka na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine po nasprotni tožbi je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki, v nadaljevanju tožena stranka) je naložilo v plačilo 2.367,92 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ključno vprašanje, na katerega je v predmetnem postopku treba odgovoriti je, ali je tožeča stranka po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah – v nadaljevanju ZGJS (ali na drug način – s priposestvovanjem) postala lastnica (javnih) cest, ki stojijo na nepremičninah, na katerih uveljavlja izločitveno pravico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastninsko pravico pridobila z uveljavitvijo ZGJS. Tožena stranka takšni ugotovitvi oporeka s trditvami, da bi se lastninska pravica občine na javni cesti lahko pridobila zgolj na podlagi določb Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC).

6Zmotno je pritožbeno prepričanje, da se določila ZGJS ne nanašajo na javne ceste. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, so se v skladu z 68. členom ZGJS do določitve gospodarskih javnih služb z zakoni iz 2. člena ZGJS (gre za zakone s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter za zakone, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture) za gospodarske javne službe štele dejavnosti, ki so bile z zakonom ali odlokom takratne skupščine ali Mesta Ljubljane (ki je pravni prednik tožeče stranke) določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področjih materialne infrastrukture. Stališče, da se ZGJS nanaša na javne ceste, pa je posredno že bilo zavzeto tudi v sodni praksi. VS RS je tako v sklepu II Ips 855/2008 (kjer je sicer odločalo o lastninjenju avtobusne postaje) zapisalo, da je lastninjenje infrastrukturnih objektov uredil 76. člen ZGJS na način, da je ta z dnem njegove uveljavitve postala last Republike Slovenije, občine ali Mesta Ljubljane. V opombi je navedlo, da je v predlogu ZGJS (objavljenem v Poročevalcu Državnega zbora RS 7/93, na strani 81), seznam predpisov, ki opredeljujejo infrastrukturo na področju gospodarskih javnih služb. Pri cestnem gospodarstvu je to Zakon o cestah (Ur. l. SRS, št. 2/88) in sicer med drugim njegov 2. člen, ki opredeljuje javne ceste. Odločitev sodišča prve stopnje, da se ZGJS lahko uporabi za lastninjenje javnih cest, je tako pravilna.

7V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pa višje sodišče ugotavlja, da se po tem zakonu niso lastninili prav vsi infrastrukturni objekti (prim. tudi četrti odstavek 76. člena ZGJS). Določbe o lastninjenju se namreč lahko nanašajo le na objekte in sredstva, ki so bili v trenutku uveljavitve ZGJS v družbeni lastnini. Že jezikovna razlaga izraza lastninjenje pove, da gre za spreminjanje družbene lastnine v kakšno drugo obliko lastnine.(1) Tako je jasno, da do spremembe lastništva infrastrukturnih sredstev (vključno z javnimi cestami) ni moglo priti, če te v trenutku uveljavitve omenjenega zakona, niso bile v družbeni lastnini.(2)

Lastninska pravica, ki je pridobljena na podlagi ZGJS sicer izključuje lastninsko pravico, ki je v zemljiško knjigo vpisana na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL; prim. sodbo VSRS II Ips 213/2010). Ni pa imel ZGJS nobenega vpliva na lastništvo nepremičnin, ki so bile že pred njegovo uveljavitvijo v zasebni lastnini.

8Trditev o tem, da so sporne nepremičnine pred uveljavitvijo ZGJS spadale v družbeno lastnino, ni podala nobena od pravdnih strank. Tega ni mogoče razbrati niti iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov (razen za nepremičnino ID znak 001, parc. št. 1, k. o. X, ki ni več predmet odločanja – priloga A17). Ker je dejstvo, ali so sporne nepremičnine predstavljale družbeno lastnino, ključno za utemeljenost zahtevka tožeče stranke, bi trditve v tej smeri morala podati (in to dokazati) tožeča stranka. Na njej je namreč trditveno breme o vseh dejstvih, ki morajo biti podana za utemeljenost tožbenega zahtevka. Namesto trditev o obstoju družbene lastnine, pa je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji navedla, da je lastninska pravica tožene stranke prenehala zaradi sprejema ZGJS,(3) iz česar je mogoče razbrati, kot da so bile nepremičnine do sprejema tega zakona (leta 1993) v zasebni in ne v družbeni lastnini. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2014 sicer navedla, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila po samem zakonu (ZGJS, podredno ZLNDL), vendar pa v tej vlogi podanih trditev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi ZLNDL, ni konkretizirala (še manj v tej smeri ponudila kakršnekoli dokaze). Na drugi strani pa je tožena stranka zatrjevala, da so sporne nepremičnine v njeni, zasebni lastnini, da je v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica spornih nepremičnin ter da je tožeča stranka to tudi vseskozi vedela (in posledično ni bila v dobri veri).

Ker torej tožeča stranka trditev, da so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini, ni podala, temveč se je le pavšalno, podredno sklicevala na ZLNDL, je tožbeni zahtevek, temelječ na trditvah o pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona (ZGJS, ZLNDL) nesklepčen in zato neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno zmotna. Zato bi bilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na tej podlagi potrebno zavrniti.

9Tožeča stranka je uveljavljala tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke že po prvo zatrjevani podlagi, ni presojalo njenih trditev o pridobitvi lastninske pravice na tej pravni podlagi. Ker pa tožbenemu zahtevku tožeče stranke na tej pravni podlagi že po materialnem pravu ni mogoče ugoditi, je o utemeljenosti tožbenega zahtevka po tej podlagi odločilo pritožbeno sodišče.

10Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi po presoji pritožbenega sodišča pomenilo obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. Gre za določila ZJC in Zakona o cestah (ZCes-1). Iz njih izhaja, da mora občina pridobiti lastninsko pravico na občinskih javnih cestah s sklenitvijo pravnega posla z lastnikom zemljišč, na katerih ceste ležijo, ali z njegovo razlastitvijo. V obravnavanem primeru ni sporno, da nepremičnine, na katerih tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice, predstavljajo javne ceste (čeprav kot takšne (še) niso kategorizirane).(4)

11Za javne ceste, na katerih lastninsko pravna razmerja še niso urejena, velja drugi odstavek 123. člena ZCes-1, ki ohranja v veljavi 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B). V tej določbi je urejen poseben razlastitveni postopek za javne ceste, ki so ob uveljavitvi tega zakona že obstajale, in so potekale po nepremičninah, ki so bile v lasti fizičnih ali pravnih oseb civilnega prava. Hkrati je določeno, da razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz Zakona o urejanju prostora, v katerem mora vložiti zahtevo za razlastitev. To je pripeljalo do situacije, ko občine, čeprav so izpolnjeni vsi pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice na takšnih zemljiščih, tega ne storijo. Lastniki zemljišč pa nimajo možnosti začeti razlastitvenega postopka, niti nimajo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi občino v to prisilili.(5) Odločitev, da bi na takšnih zemljiščih občina lastninsko pravico lahko pridobila s priposestvovanjem, bi povsem izničila namen prej citiranih zakonov (v povezavi s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da občine morajo izvesti predvidene postopke in lastninsko pravico dobiti skladno z njimi. Pripeljala bi namreč do situacije, ko bi bila njihova protiustavna neaktivnost nagrajena z neodplačno pridobitvijo lastninske pravice.

12Ker torej tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen na nobeni od zatrjevanih podlag, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13V izpodbijani II. točki izreka pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je namreč nasprotno tožbo za plačilo odškodnine v višini tržne vrednosti spornih zemljišč vložila za primer, če bi tožeča stranka s tožbo na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na teh zemljiščih uspela, kar ni. Nasprotni tožbeni zahtevek je namreč postavila v smislu odškodnine za razlaščena zemljišča v skladu z Zakonom o urejanju prostora. Ker lastninska pravica tožeče stranke na spornih nepremičninah ni bila ugotovljena, tožena stranka ne more biti upravičena do odškodnine za „odvzem“ zemljišč. Zato se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila do odškodnine upravičena, v kolikor bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na „zatrjevanih“ podlagah uspela.

14Do ostalih pritožbenih navedb (predvsem v zvezi z odškodninskim zahtevkom, predložitvijo izjave o pridobitvi lastninske pravice po ZGJS in izjavami lastnikov, da dopuščajo poseg v svoje zemljišče) se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo, saj te za odločitev o zadevi niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Kadar višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je tožeča stranka v celoti propadla s svojim tožbenim zahtevkom in v celoti uspela v postopku odločanja o nasprotni tožbi. Prav tako je tožena stranka v celoti uspela v postopku po tožbi, in propadla z zahtevkom iz nasprotne tožbe. Uspeh vsake od pravdnih strank tako znaša približno 50 %. Višje sodišče je zato, skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP (ker tudi ne gre za bistveno razliko v stroških pravdnih strank zaradi višje vrednosti spornega predmeta po nasprotni tožbi) odločilo, da mora vsaka kriti svoje stroške postopka na prvi stopnji.

16Tožena stranka je s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku tožeče stranke, propadla pa s pritožbo zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe. Tožeča stranka ji mora zato povrniti potrebne pritožbene stroške, ki so ji nastali s pritožbo zoper odločitev o tožbenem zahtevku (pcto 12.972,00 EUR). Višje sodišče je toženi stranki v zvezi s tem priznalo 545,60 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV, ter 459,00 EUR sodne takse, kar skupaj znese 1.149,03 EUR. Navedeni znesek ji mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

-------------

Op. št. (1): Glej spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=lastninjenje&hs=1.

Op. št. (2): Na to jasno kaže tudi (sicer neustavna) določba 85. člena kasneje sprejetega ZJC, ki je uredil postopek urejanja razmerij, v katerih je bila javna cesta postavljena na zasebnem zemljišču. Ta določa, da se zemljišče, ki je bilo do njegove uveljavitve uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, ni pa bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, vanjo vpiše kot javno dobro, po skrajšanjem postopku, brez zemljiškoknjižne listine. Predvideno je bilo torej zgolj urejanje položajev, ko nepremičnine, na katerih so bile ceste zgrajene, niso predstavljale družbene lastnine – kadar so jo, pa je do lastninjenja lahko prišlo po samem ZGJS ali ZLNDL.

Op. št. (3): Glej pripravljalno vlogo z dne 20. 3. 2014 – v spisu na l. št. 37

Op. št. (4): Ob tem velja izpostaviti, da je Ustavno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da občina, v kolikor ugotovi, da določena cesta izpolnjuje pogoje za javno cesto, le-to mora kategorizirati, sicer ravna v nasprotju s tedaj veljavnim 3. členom ZJC (sedaj 3. členom ZCes-1) in v nasprotju z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest. Zgolj zato, ker je cesta v zasebni lasti, ne sme opustiti njene kategorizacije, saj mora spoštovati zanjo predpisana merila. V takšnem primeru mora zemljišča odkupiti ali izvesti razlastitveni postopek (npr. odločba U-I-387/2002). Tudi VS RS je v odločbi III Ips 59/2010 zapisalo, da 19. člen ZJC-B daje občini možnost, da v predpisanem postopku legalizira nastali protiustavni položaj (ki ga je povzročila s tem, da je cesto zgolj razglasila za javno cesto, do enake neustavnosti pa po presoji pritožbenega sodišča pripelje položaj, ko akta o kategorizaciji ni sprejela, čeprav cesta izpolnjuje vse pogoje za pridobitev statusa javne ceste). Razlaga po kateri bi lahko občina s svojo neaktivnostjo nekaznovano vzdrževala protiustavno stanje, bi bila v nasprotju z ustavo in splošnimi pravili obligacijskega prava. S tem, ko ne izvede razlastitvenega postopka, lastniku ceste dejansko zapre pot do odškodnine zaradi posega v njegovo lastninsko pravico.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča zgoraj povzete določbe, ki sicer govorijo o javnih cestah, mogoče uporabiti tudi za ceste, ki izpolnjujejo vse pogoje za takšno kategorizacijo, občina pa slednje kljub temu ne sprejme.

Op. št. (5): Povzeto po mag. M. Debeljak: Neustavno stanje na kategoriziranih občinskih cestah, Pravna praksa, 2012, št. 5, str. 9