VSL sodba I Cp 1406/2002

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko M., d.o.o. Kranj, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glede te stranke zavrne.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki plačati 240.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2000 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 310.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2002 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe se je zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o neupravičeni pridobitvi, medtem ko 9. člena Odloka o javnem vodovodu in oskrbi naselij z vodo v občini Novo mesto iz leta 1987, čeprav bi ga moralo. Tožena stranka v pritožbi znova, sklicujoč se na omenjeni odlok in na izpovedi K. in P., zatrjuje, da je bila kot investitor sekundarnega vodovodnega omrežja upravičena tožeči stranki zaračunati sorazmeren del stroškov izgradnje tega omrežja. Poleg tega so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju z listinami in izpovedbami prič. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi vtoževani znesek plačala toženi stranki pod prisilo, saj ni predložila nobene kupoprodajne pogodbe za počitniške hišice, iz katere bi izhajalo, da je bila za primer nepravočasne dograditve hišic dogovorjena pogodbena kazen. Nazadnje tožena stranka ugovarja še aktivno legitimacijo prvotožeče stranke, saj je vtoževani znesek toženi stranki plačala le drugotožeča stranka.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, da Zakon o stavbnih zemljiščih jasno določa, da je za odmero in pobiranje komunalnega prispevka izključno pristojna občina, zato ji je tožena stranka brez veljavne pravne podlage zaračunala vtoževani znesek. Aktivna legitimacija tožnikov je jasno razvidna iz listinske dokumentacije v spisu, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje. Odločba občine in izdano gradbeno dovoljenje pa sta zadosten dokaz za plačilo komunalnega prispevka. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vtoževani znesek plačala pod prisilo, saj ima tak zaključek podlago tudi v izpovedih predstavnikov tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ne očitane ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti - 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožena stranka utemeljeno ugovarja aktivno legitimacijo prvotožeče stranke. Vtoževani znesek je namreč, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, toženi stranki plačala le drugotožeča stranka. To izhaja tako iz blagajniškega prejemka št. 6/99 z dne 7.6.99 - A2, kot tudi iz izpovedi direktorice prvotožeče stranke in predstavnikov tožene stranke, ki so bili prisotni ob samem plačilu. Za vložitev obogatitvenega zahtevka je zato aktivno legitimirana le drugotožeča stranka.

Pravno podlago za odmero komunalnega prispevka tožeči stranki kot investitorju treh počitniških hišic v Šmarjeških Toplicah predstavljajo Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99) in Odlok o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povrečnih stroških komunalnega opremljanja zemljišča na območju Mestne občine Novo mesto za leto 1997 (Uradni list RS, št. 33/97, v nadaljevanju Odlok iz leta 1997), ne pa tudi Odlok o javnem vodovodu in oskrbi naselij z vodo v občini Novo mesto (Skupščinski dolenjski list, št. 13/87, v nadaljevanju Odlok iz leta 1987), na katerega se sklicuje tožena stranka. Slednji namreč v letu 1999, ko se je tožeči stranki odmerjal komunalni prispevek, ni več veljal. Do takega zaključka privede uporaba splošnega pravnega pravila, da kasnejši predpis derogira prejšnjega. Kasnejši Odlok o povprečni gradbeni ceni m2 stanovanjske površine in povprečnih stroških komunalnega opremljanja zemljišča na območju Mestne občine Novo mesto za leto 1997 je derogiral prejšnji Odlok o javnem vodovodu in oskrbi naselij z vodo v občini Novo mesto, saj iz njegove vsebine izhaja, da ureja tudi materijo, ki jo je urejal Odlok iz leta 1987 - plačilo sorazmernih stroškov za izgradnjo sekundarnega vodovodnega omrežja. Tako iz njegovega 1. člena izhaja, da določa povprečno gradbeno ceno za m2 stanovanjske površine in kriterije za izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami. Ker je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javnim vodovodnim, kanalizacijskim, elektroenergetskim omrežjem, dovozom na javno cesto ipd. (1. odstavek 42. člena in 40. člen ZSZ), je jasno, da odlok Mestne občine Novo mesto iz leta 1997, ko določa način in merila za izračun stroškov komunalnega opremljanja, ureja tudi način in kriterije za odmero sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z objekti in napravami javnega vodovodnega (primarnega in sekundarnega) omrežja. Poleg tega je v točki b 2. odstavka 6. člena predmetnega odloka določen tudi koeficient za oskrbo stavbnega zemljišča z vodo.

Ker mora sodišče pravna pravila, vsebovana v zakonskih in podzakonskih predpisih, poznati po uradni dolžnosti, glede vprašanja, katera pravna pravila uporabiti v konkretnem primeru, ni vezano na trditve in dokaze pravdnih strank s tem v zvezi. V tej zadevi tako sodišče ni vezano na izpoved g. K. - predstavnika Javnega podjetja Komunala, da je Odlok iz leta 1987 še veljal v letu 1999, in na izpoved ga. P. - delavke Mestne občine Novo mesto, da je bila običajna praksa pri plačilu komunalnega prispevka taka, da je investitor najprej krajevni skupnosti kot investitorki sekundarnega vodovodnega omrežja plačal sorazmeren del stroškov izgradnje tega omrežja in mu je potem občina to plačilo upoštevala kot olajšavo pri odmeri celotnega komunalnega prispevka, o čemer je izpovedal tudi Jožef K.

Ker torej v času odmere komunalnega prispevka tožeči stranki Odlok in leta 1987 ni več veljal, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati nanj kot na pravno podlago za odmero stroškov izgradnje sekundarnega vodovodnega omrežja drugotožeči stranki v juniju 1999. Poleg tega ZSZ jasno določa, da komunalni prispevek, ki, kot rečeno, obsega tudi povprečne stroške opremljanja stavbnega zemljišča z javnim vodovodnim omrežjem, odmerja občina in da ta prispevek pripada občini (1. odstavek 42. in 44. člena ZSZ). Izpeljava te zakonske določbe pa sta določbi 2. odstavka 12. člena in 2. odstavka 15. člena Odloka Mestne občine Novo mesto iz leta 1997. V 2. odstavku 12. člena odloka je namreč določeno, da je investitor dolžan odmerjeni znesek komunalnega prispevka preodkazati na žiro račun Mestne občine Novo mesto, v 2. odstavku 15. člena istega odloka pa je določeno, da se prihodki od plačil sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami v občinskem proračunu evidentirajo ločeno po krajevnih skupnostih. Ker je torej le občina upravičena odmerjati in pobirati komunalni prispevek, je tožena stranka drugotožeči stranki dne 7.6.1999 brez veljavne pravne podlage zaračunala sorazmeren del stroškov izgradnje sekundarnega vodovodnega omrežja v višini 240.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka pred tem (dne 25.3.1999) celoten komunalni prispevek že plačala občini (potrdilo plačilu z dne 25.3.1999), je bila utemeljeno prepričana, da je svojo obveznost iz naslova komunalnega prispevka že poravnala.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je drugotožeča stranka sporni znesek toženi stranki plačala pod prisilo. Tožeča stranka v spis res ni predložila nobene kupoprodajne pogodbe za počitniške hišice. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče glede na skladni izpovedi direktorice prvotožeče stranke in drugotožeče stranke, da je bila za primer nepravočasne dograditve hišic dogovorjena pogodbena kazen, ki sta ju potrdila tudi predsednik tožene stranke in tajnica tožene stranke ga. B. M., upoštevaje tudi običajno prakso v takih primerih, verjame, da je drugotožeča stranka prav v izogib plačilu pogodbene kazni toženi stranki plačala tisto, kar je plačala že občini.

Zaključek, da je bila tožena stranka na račun drugotožeče stranke okoriščena brez veljavne pravne podlage, pa bi sledil tudi v primeru, če bi Odlok iz leta 1987 še vedno veljal. Sodišče je namreč dolžno ves čas paziti na skladnost v hierarhiji pravnih aktov nižjih predpisov z višjimi predpisi. Če bi omenjeni odlok še vedno veljal v času odmere komunalnega prispevka tožeči stranki, bi to pomenilo, da je njegov 9. člen v nasprotju z njemu višjim predpisom - z zakonom. ZSZ namreč investitorju novega objekta nalaga plačilo komunalnega prispevka (torej tudi sorazmernega dela stroškov za opremljenost z vodovodnim omrežjem) občini, 9. člen Odloka iz leta 1987 pa mu nalaga, da sorazmeren del stroškov izgradnje sekundarnega vodovodnega omrežja plača investitorju tega omrežja, to je krajevni skupnosti.

Iz navedenega sledi, da je zaključek sodišča prve stopnje o neupravičeni obogatitvi tožene stranke na račun drugotožeče stranke materialnopravno pravilen. Utemeljenost pritožbe tožene stranke v delu, v katerem ugovarja aktivno legitimacijo prvotožeče stranke, ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožena stranka mora namreč ne glede na to, da prvotožeča stranka ni aktivno legitimirana v konkretnem sporu, glede na zgoraj navedeno še vedno plačati celoten s sodbo sodišča prve stopnje naloženi ji znesek, le višina dosojenega zneska pa je upoštevna za ugotovitev končnega uspeha strank v pravdi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko M., d.o.o. Kranj, spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek glede te stranke zavrnilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbami 2. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela, vendar pa njena obveznost, kot že rečeno, po višini še vedno ostaja enaka. Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tožene stranke pa po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni, saj tožeča stranka z odgovorom ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari.