43. člen ZSZ

Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda je v Zakonu o varstvu okolja opredeljeno kot obvezna lokalna javna služba, po Zakonu o javnih gospodarskih službah pa je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače.

Tudi iz programa opremljanja stavbnih zemljišč ni razvidno, da gre za izračun, kakršen se zahteva po Navodilu o vsebini programa za opremljanje stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99). Po Navodilu lahko namreč občina izračuna prispevek le na podlagi sprejetega programa, s tem, da se pri izračunu poleg tega obvezno upoštevajo tudi merila za razdelitev stroškov med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja, sam izračun pa se opravi na način predpisan v členih 6. in 7. Navodila. Da bi bil izračun opravljen na opisan način iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, zaradi česar je bistveno pomanjkljiva.

Tožena stranka je bila pri odmeri komunalnega prispevka dolžna upoštevati Navodilo za izračun komunalnega prispevka (3. odstavek 42. člena ZSZ), ki je bilo v obravnavanem primeru tudi podlaga za izračun (poleg Sprejetega programa opremljanja), ki v 6. členu določa obrazec za izračun posamezne vrste komunalne opreme, ki jih za posamezno območje opremljanja določa program opremljanja. Iz obrazložitve pa ni razviden izračun, kot ga predvideva 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, saj ni razvidna prispevna stopnja (ps) zavezanca v %, zato se izračuna ne da preizkusiti.

Komunalni prispevek je plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja. Komunalni prispevek se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti.

Po 1. odstavku 57. člena ZSZ se do uveljavitve predpisov iz 42. člena ZSZ, vendar najkasneje 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to je najkasneje do 25.1.1999, komunalni prispevek odmerja po prej veljavnih predpisih. Ker je bil Odlok, na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, izdan na podlagi prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih in ker je ob izdaji prvostopne odločbe dne 15.3.1999 do uveljavitve ZSZ preteklo več kot 18 mesecev, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za uporabo navedenega Odloka.

Po presoji sodišča je Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka.

Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru tožnik. To pomeni, da ničnosti razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZOR ni podan. Pravdni stranki s sklenitvijo sporne pogodbe zakonskih določb (42. - 44. člena ZSZ) nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka. Vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti ni nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe.

Tožnik utemeljeno opozarja, da se mu komunalni prispevek v skladu s sklepom Občinskega sveta odmerja in nalaga v plačilo v pavšalnem znesku, brez upoštevanja vnaprej, skladno z določbami ZSZ, predpisanih meril za odmero, ki jih je občina pooblaščena podrobneje urediti v svojem predpisu. Določitev višine obveznosti v absolutnem znesku, ki ga je s sklepom določil Občinski svet, pomeni določitev višine prispevka in ne določitev meril za njegovo odmero. Pravilnosti in zakonitosti odločbe brez dejanskih podatkov o nepremičnini, za katero se obveznost odmerja, ni mogoče preizkusiti in je zato bistveno pomanjkljiva. Izraz lastnik v določbi 2. odstavka 43. člena ZSZ obsega tudi solastnika in skupnega lastnika, kar pa pomeni le, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lahko lastnik, solastnik, kot tudi skupni lastnik, in ne, kar navaja tožena stranka, da gre za nedeljivo obveznost, ki se zato lahko uveljavlja zoper katerega koli od njih v celotni višini obveznosti izračunani za objekt oziroma zemljiško parcelo.

Pravilno je stališče, da morata investitorja plačati komunalni prispevek občini, čeprav sta zatrjevala, da sta s svojimi sredstvi prispevala h komunalni opremljenosti zemljišča, saj je njun ugovor v celoti nedokumentiran, občina v svojem odloku pa ni predvidela oprostitve ali znižanja tega prispevka; za presojo ustavnosti odloka pa upravno sodišče ni pristojno.

Brez potrdila o plačanem komunalnem prispevku oz. o tem, da je gradnja oproščena plačila tega prispevka, ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja ter tudi ne sprememb gradbenega dovoljenja.

Investitor mora plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča, če gradi počitniški objekt izven območja urejanja stavbnih zemljišč.

Odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, vendar zgolj sklicevanje na predpis, brez obrazložitve, na podlagi katere bi zavezanec imel možnost preveriti in ugotoviti, kar se mu zaračunava, je pomanjkljiva in stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.

Določba drugega odstavka 44. člena ZSZ, po kateri je investitor dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja, je materialni pogoj za izdajo tega dovoljenja.

Komunalni prispevek (tudi za sekundarno vodovodno omrežje) odmerja občina in je ta prispevek prihodek občinskega proračuna. Krajevna skupnost zato ni upravičena investitorju, ki namerava graditi nov objekt na območju te krajevne skupnosti, zaračunati komunalnega prispevka za sekundarno vodovodno omrežje.

ZSZ ne določa roka za plačilo sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, ampak postavlja to plačilo kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (45/2 člen ZSZ).

Zakon o stavbnih zemljiščih nima določb, ki bi že vnaprej določale, da so investitorji, ki so že v naprej s samoprispevkom ali na drug način prispevali k opremljanju stavbnih zemljišč, temu sorazmerno oproščeni plačila sorazmernega dela stroškov pri opremljanju stavbnega zemljišča. Lahko pa investitor v postopku predloži dokaze in s tem dokazuje višino plačila teh stroškov na že prej navedeni način.