40. člen ZSZ

Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda je v Zakonu o varstvu okolja opredeljeno kot obvezna lokalna javna služba, po Zakonu o javnih gospodarskih službah pa je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače.

Komunalni prispevek sicer ni enak konkretnim dejanskim stroškom ureditve infrastrukture na posameznem zemljišču, vendar pa se dejanskim stroškom kar najbolj približuje. Takšno sklepanje potrjuje tudi določba prvega odstavka 42. člena ZSZ, ki pravi, da je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini. Tako je lahko višina komunalnega prispevka za priključitev na plinsko in elektroenergetsko omrežje sorazmerna tudi stroškom, ki jih je imela tožeča stranka z ureditvijo navedenih priključkov in hkrati predstavlja znesek, za katerega naj bi bila tožena stranka obogatena.

Po presoji sodišča je Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka.

Gradnja objektov je praviloma dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih (39. člen ZSZ). Med drugimi priključki mora biti zagotovljen tudi priklop objekta na vodovodno omrežje (40. člen ZSZ). Prav vprašanje, ali je priklop predvidenega objekta na vodovodno omrežje zagotovljen in pod kakšnimi pogoji, v upravnem postopku ni bilo dovolj razčiščeno, zlasti teh pomembnih okoliščin ne vsebuje lokacijska dokumentacija.

Komunalni prispevek (tudi za sekundarno vodovodno omrežje) odmerja občina in je ta prispevek prihodek občinskega proračuna. Krajevna skupnost zato ni upravičena investitorju, ki namerava graditi nov objekt na območju te krajevne skupnosti, zaračunati komunalnega prispevka za sekundarno vodovodno omrežje.

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja je vprašanje dostopa do novogradnje del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, zato sme upravni organ vprašanje dostopa reševati kot predhodno vprašanje.

Zavrnitev tožbe investitorja kot tožeče stranke. Zaradi pomanjkljivosti prvostopnega lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije oziroma njune neskladnosti z določbami ZUN in ZSZ je tožena stranka lokacijsko dovoljenje odpravila in vrnila zadevo po 242. členu ZUP prvostopnemu organu v ponovni postopek.