42. člen ZSZ

Razmerje med pravdnima strankama je po vsebini najbližje pogodbi o opremljanju, ki pa v času sklenitve dogovora še ni bila zakonsko urejen tip pogodbe. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta stranki določili obveznost tožene stranke za povračilo stroškov izgradnje komunalne opreme, kolikor bi tak strošek presegal znesek komunalnega prispevka, katerega plačila je bila tožeča stranka oproščena. Takšna obveznost tožene stranke ne izhaja niti iz zakonodaje. Zato tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom, kjer pogojuje prevzem komunalne opreme s plačilom stroškov investicije. Bistveni sestavini prodajne pogodbe sta predmet in cena, ki morata biti določeni tudi v predpogodbi. Sklicevanje na načelo enake vrednosti dajatev ne more nadomestiti dejstva, da stranki kupnine nista določili.

Po 1. odstavku 108. člena ZPNačrt se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona (28. 4. 2007), končajo po doslej veljavnih predpisih. Tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na neko drugo odmerno odločbo, v drugem postopku, kjer po navedbah drugostopenjskega organa niti dejansko stanje ni bilo enako kot v obravnavani zadevi, ni izkazala, da je tožena stranka uporabila napačen koeficient. Prav tako ni izkazala, kakšno korist bi dosegla, če bi tožena stranka uporabila drug koeficient. V kolikor bi tožena stranka uporabila koeficient 0,51 in ga znižala za 6% zaradi oprostitve za kabelsko omrežje, bi končni koeficient znašal več kot 0,3900, kolikor je znašal zmanjšan koeficient zaradi oprostitve za kabelsko omrežje in plin v izpodbijani odločbi, kar pa vsekakor ni v korist tožeče stranke.

Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda je v Zakonu o varstvu okolja opredeljeno kot obvezna lokalna javna služba, po Zakonu o javnih gospodarskih službah pa je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače.

Tožena stranka je bila pri odmeri komunalnega prispevka dolžna upoštevati Navodilo za izračun komunalnega prispevka (3. odstavek 42. člena ZSZ), ki je bilo v obravnavanem primeru tudi podlaga za izračun (poleg Sprejetega programa opremljanja), ki v 6. členu določa obrazec za izračun posamezne vrste komunalne opreme, ki jih za posamezno območje opremljanja določa program opremljanja. Iz obrazložitve pa ni razviden izračun, kot ga predvideva 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, saj ni razvidna prispevna stopnja (ps) zavezanca v %, zato se izračuna ne da preizkusiti.

Za presojo zakonitosti odločbe je pomembno pravno in dejansko stanje v času njene izdaje.

Po 1. odstavku 57. člena ZSZ se do uveljavitve predpisov iz 42. člena ZSZ, vendar najkasneje 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to je najkasneje do 25.1.1999, komunalni prispevek odmerja po prej veljavnih predpisih. Ker je bil Odlok, na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, izdan na podlagi prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih in ker je ob izdaji prvostopne odločbe dne 15.3.1999 do uveljavitve ZSZ preteklo več kot 18 mesecev, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za uporabo navedenega Odloka.

Po presoji sodišča je Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka.

Plačila v zvezi s priključevanjem objekta na javne inštalacije so stroški priključitve in ne akontacija komunalnega prispevka.

Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru tožnik. To pomeni, da ničnosti razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZOR ni podan. Pravdni stranki s sklenitvijo sporne pogodbe zakonskih določb (42. - 44. člena ZSZ) nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka. Vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti ni nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe.

Tožnik utemeljeno opozarja, da se mu komunalni prispevek v skladu s sklepom Občinskega sveta odmerja in nalaga v plačilo v pavšalnem znesku, brez upoštevanja vnaprej, skladno z določbami ZSZ, predpisanih meril za odmero, ki jih je občina pooblaščena podrobneje urediti v svojem predpisu. Določitev višine obveznosti v absolutnem znesku, ki ga je s sklepom določil Občinski svet, pomeni določitev višine prispevka in ne določitev meril za njegovo odmero. Pravilnosti in zakonitosti odločbe brez dejanskih podatkov o nepremičnini, za katero se obveznost odmerja, ni mogoče preizkusiti in je zato bistveno pomanjkljiva. Izraz lastnik v določbi 2. odstavka 43. člena ZSZ obsega tudi solastnika in skupnega lastnika, kar pa pomeni le, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lahko lastnik, solastnik, kot tudi skupni lastnik, in ne, kar navaja tožena stranka, da gre za nedeljivo obveznost, ki se zato lahko uveljavlja zoper katerega koli od njih v celotni višini obveznosti izračunani za objekt oziroma zemljiško parcelo.

Splošno pravno načelo glede uporabe materialnih predpisov izhaja iz določbe 243. člena starega ZUP, kjer je določeno, da mora upravni organ druge stopnje ob morebitni pritožbi ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje, kar pomeni, da morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati materialne predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje. V obravnavanem primeru prvostopni organ o tožnikovi zahtevi za odmero komunalnega zahtevka ni odločil (molk organa) in je bilo prav z izpodbijano odločbo prvič meritorno odločeno o stvari. Iz tega razloga bi morala odločitev tožene stranke po presoji sodišča temeljiti na materialnih predpisih, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe.

Določba drugega odstavka 44. člena ZSZ, po kateri je investitor dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja, je materialni pogoj za izdajo tega dovoljenja.

Komunalni prispevek (tudi za sekundarno vodovodno omrežje) odmerja občina in je ta prispevek prihodek občinskega proračuna. Krajevna skupnost zato ni upravičena investitorju, ki namerava graditi nov objekt na območju te krajevne skupnosti, zaračunati komunalnega prispevka za sekundarno vodovodno omrežje.