VSRS Sodba I Ips 56203/2013-164

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je B. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj izreklo kazen tri leta in štiri mesece zapora, mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugega odstavka 371. člena ZKP in določb 395. člena ZKP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve ustavnih pravic in 22., 23. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Vložnica navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in ustavne pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa, ki bi pregledal obsojenca ter dokazni predlog za postavitev novega kliničnega psihologa za oškodovanko. Nadalje vložnica navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do argumentiranih pritožbenih navedb glede predloga po postavitvi novega izvedenca za oškodovanko, storilo pa je tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v razlogih sodbe navedlo, da je oškodovanka izpovedovala ves čas enako. Nadalje vložnica graja oceno pritožbenega sodišča glede dokaznega predloga naj se zasliši očima oškodovanke D. Č. Vložnica graja dokazno oceno A. Č., ki jo je sprejelo sodišče in obširno navaja okoliščine, ki bi narekovale oceno, da izpovedba oškodovanke ni verodostojna. Vložnica predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da zatrjevana kršitev pravic obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca kliničnega psihologa, ki bi pregledal obsojenca in novega kliničnega psihologa za oškodovanko, ni podana. Vrhovna državna tožilka tudi ocenjuje, da ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče, ki je v razlogih sodbe navedlo, da je oškodovanka izpovedovala ves čas enako. Nestrinjanje s to oceno pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Enako po oceni vrhovne državne tožilke velja tudi za izpodbijanje sodbe višjega sodišča, ko zahteva zatrjuje napačno oceno dokaznih predlogov za zaslišanje D. Č., kar bi po zatrjevanju zahteve lahko privedlo do drugačne odločitve sodišča.

4Zagovornica obsojenca v izjavi, ki jo je podala na odgovor vrhovne državne tožilke, izraža nestrinjanje z njenimi stališči in vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca kliničnega psihologa oziroma psihiatra, ki bi pregledal obsojenca, pri katerem je pritožbeno sodišče ob ugotavljanju njegovih značajskih lastnosti, da je zadržan, da se težje izraža in da malo govori, štelo, da gre za priznavanje krivde. Zagovornica obsojenca predlaga, da Vrhovno sodišče stališča vrhovnega državnega tožilstva ne upošteva in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B.

5Zagovornica obsojenca je v ugovoru zoper obtožnico predlagala, „da se pritegne izvedenec psihiater, ki bo podal analizo njegove osebnosti, saj obdolženi nima osebnih lastnosti, ki bi nakazovala spolni interes do otrok“. Na predobravnavnem naroku, ki je bil opravljen 14. 11. 2014, je zagovornica predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, kot je bilo predlagano v ugovoru, ki bo podal analizo osebnosti obtoženca, zlasti glede njegovih spolnih preferenc. Na naroku za glavno obravnavo dne 27.1. 2015 je zagovornica izjavila, da vztraja pri vseh dokaznih predlogih, vloženih na predobravnavnem naroku, razen za zaslišanje prič, ki so bile že zaslišane. Zagovornica je v zvezi s tem poudarila, da je obtoženec zahteval poligrafsko testiranje, kar kaže, da nima osebnih lastnosti in nagnenj, kot se ga obtožuje, zato predlaga, da se postavi izvedenec psihiatrične stroke, ki bo ugotovil njegove karakterne lastnosti kot protiutež izvedenskemu mnenju psihologinje. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obramba navedla očitek, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe in da si je obdolženec prizadeval, da ga pregleda in prouči izvedenec psihiater, saj se mu očita številne ponavljajoče spolne dogodke na škodo A., kar kaže na posebna nagnenja in bi takšno nagnenje pri njem v strokovni analizi izvedenec tudi ugotovil ali ovrgel.

6Sodišče prve stopnje je predlog za angažiranje izvedenca psihiatra, ki bi izdelal mnenje glede obsojenčevih spolnih nagnenj zavrnilo z oceno, da psihiatrična diagnoza ali izostanek ugotovitve bolezenskih oblik spolnih nagnenj, konkretno pedofolije, v nobenem primeru ne bi dalo odgovora na vprašanje, ali je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil ali ne, saj storilci tovrstnih kaznivih dejanj niso nujno tudi pedofili. Sodišče druge stopnje pa je takšni odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo.

7Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodbi I Ips 166/2001 z dne 24. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in številne druge) presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstvo iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, tvorijo širši pojem poštenega postopka. Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranih dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo biti torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi.)

8Opisana merila glede dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, veljajo tudi za dokaz z izvedencem. V skladu z določbo 248. člena ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba pridobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Psihiatrični pregled obdolženca se v kazenskem postopku predvidoma odredi, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost bistveno zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka, ali pa zaradi ocene tveganja ponovitve kaznivega dejanja (violence risk assessment). V obravnavnem primeru pa obsojenčeva zagovornica s predlogom za postavitev izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa želi dokazati, da obsojenec glede na svoje osebnostne lastnosti niti potencialno ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Predlog obramba utemeljuje z zelo splošnim zatrjevanjem, s katerim implicira, da bi (je) moralo biti ravnanje, kakršno se očita obsojencu, pogojeno z določenim osebnostnimi lastnostmi oziroma spolnimi nagnjenji, ki bi jih izvedenec lahko ali ugotovil ali izključil.

9Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015 na trditev obrambe, da je podana kršitev njenih pravic, ker je bil zavrnjen predlog za postavitev izvedenca, ki bi ocenil osebnostne lastnosti obdolženca zlasti v zvezi z njegovim spolnim življenjem, pojasnilo, da je na takšen način oblikovan in nesubstanciran dokazni predlog očitno neprimeren za ugotavljanje predmeta dokazovanja - da obsojenec je/ni storil dejanje, ki se mu očita in je/ni zanj kriv. Temelji namreč na podmeni, da bo izvedenec, psihiater oziroma klinični psiholog, na ravni gotovosti ali upoštevne verjetnosti izključil možnost, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, takšna podmena pa nima podlage v dosedanjih ugotovitvah psihiatrične oziroma psihološke forenzične stroke, saj ta lahko takšne zaključke, na podlagi analize obsojenčeve osebnosti, napravi kvečjemu na ravni povsem splošne verjetnosti, ne pa za konkretnem primer, kolikor pri obdolžencu niso ugotovljene ali je vsaj utemeljeno zatrjevan obstoj posebnih osebnostnih lastnosti. Če takšne okoliščine niso niti zatrjevane, potem se postavi vprašanje materialnopravne relevantnosti oziroma primernosti dokaznega predloga, ki zahteva izvedbo dokaza v upanju, da bo z njim ugotovljeno nekaj, relevantnega oziroma za obdolženca koristnega (fishing expedition). Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa, kot rečeno, ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Sodišči prve in druge stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tak dokazni predlog, na podlagi katerega bi izvedenec ugotavljal „normalnost“ ali „nenormalnost“ obsojenca.

10Sodišče prve in druge stopnje sta utemeljeno zavrnili tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihologa za oškodovanko. Nezadovoljstvo oziroma nesprejemanje izvedenskega mnenja ni opravičljiv razlog za širjenje izvedenstva, tako je zapisalo sodišče prve stopnje in temu stališču Vrhovno sodišče pritrjuje. Po določbi 258. člena ZKP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, nobenega od navedenih razlogov za postavitev novega izvedenca pa obramba v svojem zatrjevanju ni izkazala oziroma jih v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje.

11Vložnica ne pojasni, za kakšno kršitev naj bi šlo v zvezi z navajanjem, da je višje sodišče v nasprotju z dokazi v spisu ugotovilo, da zaposlenost obdolženca pri firmi V., d. o. o., ni izkazana, čeprav je to razvidno iz potrdila zavoda za zaposlovanje, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec v tej firmi zaposlen od 20. 9. 2011 do 31. 12. 2011. Če vložnica s tem zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, to je tako imenovano protispisnost, pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bilo vprašanje zaposlenosti obsojenca v navedenem času predstavljalo odločilno dejstvo. Navedena kršitev je namreč podana samo takrat, kadar je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temu listinami oziroma zapisniki. Vrhovno sodišče zato obstoja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

12Kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po stališču vložnice podana tudi, ker naj bi pritožbeno sodišče navedlo, da je oškodovanka izpovedala ves čas enako, pri tem pa spregledalo, da ne uporablja lastnega besednjaka, da izjave spreminja. Vrhovno sodišče v zvezi najprej opozarja, da je pritožbeno sodišče v 11. točki svoje sodbe navedlo, da „je imelo prvostopno sodišče zadostno podlago v prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki je glede odločilnih dejstev ves čas postopka izpovedovala enako...“. V čem je v zvezi s to navedbo pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva nima razlogov oziroma ne zadosti trditvenemu bremenu. Vrhovno sodišče na podlagi tako pomanjkljivega ugovora zatrjevane kršitve ni moglo ugotoviti.

13Zatrjevanje vložnice, da je pritožbeno sodišče napačno ocenilo dokazni predlog za zaslišanje oškodovankinega očima D. Č., ki naj bi kot očim oškodovanke oziroma mož njene matere še dodatno in podrobneje pojasnil dogajanje v družini, ker naj bi bil seznanjen z gibanjem oškodovanke, je povsem na splošni ravni, kar je ugotovilo in navedlo v točki 19 že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem predlogom obramba namreč ni izkazala zadostne materialnopravne relevantnosti niti tega, da bi bila njihova izvedba nujno obsojencu v korist. Takšen dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

14Zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem obširno povzema vsebino posameznih izvedenih dokazov in v zvezi s tem sprejema svoje zaključke o obstoju pomembnih oziroma odločilnih dejstev, predvsem pa odreka verodostojnost oškodovani A. Č. Na ta način zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izključeno v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

15Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se zahteva sklicuje in je zahteva v pretežnem delu vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

16Izrek o stroških postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP. Višina sodne takse je bila obsojencu določena na podlagi tarifne številke 7115 ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter zapletenosti in trajanja postopka.