VSRS sodba in sklep II Ips 288/2015

Revizija tožnika se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je bil kot sopotnik poškodovan v prometni nesreči 2. 11. 1997, ki jo je povzročil stranski intervenient. S tožbo zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode ter mesečno rento zaradi izgube zaslužka.

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati 56.347,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v I. točki izreka, v presežku (za nadaljnjih 204.219,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo mesečno plačevanje rente od 1. 2. 2012 v znesku 906,00 EUR, in sicer do izplačila 58 mesečnih rent, šteto od prve, za nadaljnjih 554,00 EUR pa je rentni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

3Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo rentni zahtevek (v sicer s sodbo prisojeni višini) od izplačila 58. obroka dalje.

4Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnika ter sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Po pravnomočni sodbi (katere obsodilni del je razviden iz I. točke izreka sodbe druge stopnje) je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 108.436,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za nadaljnjih 152.129,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnjen, tožena stranka pa je dolžna tožniku od 1. 2. 2012 plačevati mesečno rento v znesku 1.405,97 EUR; v presežku (za nadaljnjih 54,03 EUR) je rentni zahtevek zavrnjen. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu obe sodbi potrdilo (II. izreka), odločilo pa je tudi o pravdnih stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

5Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta obe pravdni stranki pravočasno vložili revizijo.

6Tožnik v reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno upoštevali delno plačilo 127.068,50 EUR, ki naj bi bilo izvršeno 17. 6. 2009. Prvi narok, ki je bil obenem prvi narok po razveljavitvi prve sodbe, izdane v tej zadevi, je bil 23. 9. 2010, kar je eno leto in tri mesece kasneje, toženka pa je šele v vlogi z dne 22. 4. 2011 prvič navedla to plačilo, ne da bi pojasnila razlog za zamudo. Razlaga pravil o prekluziji s strani sodišč prve in druge stopnje pomeni napačno uporabo 286. in 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), arbitrarnost, sodniško samovoljo, kršitev enakosti pred zakonom in kršitev načela kontradiktornosti. Peti odstavek 286.a člena ZPP ne ureja situacije po zaključku prvega naroka, pač pa pred tem, govori o vlogah in listinah, ne pa dejstvih in dokazih. Možnost prekluzije je prestavil na čas pred prvim narokom, sprejet pa je bil zato, ker so se določila 286. člena ZPP izkazala za premalo dodelana, ker niso omogočala koncentracije postopka in prekluzije že pred prvim narokom (skratka premalo in ne preveč prekluzije). 286. člen je nadrejen 286.a členu ZPP in ne piše, da lahko sodišče prepozne navedbe upošteva, če njihova dopustitev ne zavleče postopka, kar določa peti odstavek 286.a člena ZPP. Sodišči bi morali uporabiti le 286. člen ZPP, saj 286.a člen ureja situacijo, ko sodišče poziva pravdno stranko na dopolnitve, in ureja pripravljalno fazo pred začetkom prvega naroka, ne pa situacije po zaključku prvega naroka; slednjo v celoti ureja 286. člen ZPP. Peti odstavek 286.a člena ZPP ureja situacijo, ko stranka sodišču posreduje vloge in listine na poziv sodišča v fazi priprave pred prvim narokom. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik ugovarjal tudi neresničnost trditev tožene stranke o nakazilu 127.068,50 EUR in je upoštevalo nakazilo zgolj na podlagi trditev toženke brez izvajanja dokazov. Glede tega je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, saj navaja listine, o katerih sodišče prve stopnje ni reklo ničesar, tožnik pa zoper ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji nima pritožbe. To ravnanje zato predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Listine (potrdilo o nakazilu) namreč ne dokazujejo, da je tožnik denar res prejel. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino in rento.

7Tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je odločitev v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obremenjena z bistveno procesno kršitvijo. Sodišče prve stopnje je korektno in pravilno povzelo izvedenska mnenja in iz obrazložitve sodbe ne izhaja zaključek o protispisnem povzemanju izvedenskih mnenj, pač pa ocena, da okoliščine utemeljujejo tožnikov soprispevek tudi zaradi neuporabe varnostnega pasu, saj se noben od izvedencev ni natančno izrekel o tem, kolikšne bi bile poškodbe tožnika, če bi bil pripet z varnostnim pasom. Zgolj zapis posamične besede ne predstavlja protispisnosti. Ker se sodišče druge stopnje do vsebine obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dejansko ni opredelilo, ampak je presojalo zgolj pravilnost ali nepravilnost zapisa posamične besede, ni pa upoštevalo celotnega konteksta obrazložitve, takšen zaključek ne omogoča vsebinskega preizkusa ter ostaja nepojasnjen. Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev glede ugovora omejene zavarovalne vsote in ga pri odločitvi ni upoštevalo. Gre za materialnopravni ugovor. Napačno je stališče, da to vprašanje ne sme zavleči sodnega postopka. Zavarovalno pogodbo je priložila tožeča stranka tožbi in v njej je navedena višina zavarovalne vsote. Določbe zavarovalne pogodbe so materialno pravo, ki ga mora sodišče upoštevati. Tožnik je spreminjal trditveno podlago in svoj prispevek k nastanku škode, zahtevek pa je glede na ugotovitve izvedencev spreminjal. V skladu s tem je tožena stranka tudi podajala ugovore glede zavarovalne vsote. To bi glede na rentni zahtevek lahko postavila kadarkoli, ker gre za bodočo škodo, ki nastaja sukcesivno. Sodišče druge stopnje tožeči stranki omogoča, da z naknadnim spreminjanjem navedb in zahtevkov doseže višino, ki presega zavarovalno vsoto v trenutku, ko bi bila nasprotna stranka že prekludirana, tožena stranka pa bi morala ugovor podati ne glede na to, ali je zavarovalna vsota izčrpana oziroma še preden bi lahko prišlo do situacije, ko bo izčrpana. Stranke ne smejo doleteti učinki prekluzije, kadar mora sodišče opraviti materialno procesno vodstvo. Tožena stranka je menila, da je zadostila svojemu bremenu, z nasprotnim stališčem sodišča druge stopnje pa ji je onemogočeno, da odpravi pomanjkljivosti. Gre za kršitev materialnega procesnega vodstva na strani sodišča prve stopnje, do česar se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Sicer pa bi moralo sodišče ugovor upoštevati, saj ne zahteva od sodišča ali nasprotne stranke posebne priprave ali spremembe delovne metode pri reševanju spora. Gre za pravno vprašanje, katerega presoja ni vezana na obširen postopek. Vprašanje je vezano edino na znesek, opredeljen v zavarovalni pogodbi. Izračun sodišče druge stopnje neutemeljeno prikazuje kot kompleksno okoliščino in predstavlja le sestavni del sojenja in končne odločitve. Odločitev je materialnopravno zmotna glede vštevanja prejemkov iz pravice dodatka za pomoč in postrežbo. Glede dodatka za pomoč in postrežbo je sodna praksa sprejela stališče, da se všteva v odškodnino oziroma rento zaradi izgubljenega zaslužka celo, če oškodovanec svoje pravice iz socialnega zavarovanja ne uveljavlja, pa bi mu pripadala, saj mora tudi oškodovanec storiti vse, da škodo prepreči ali zmanjša. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

8Na vročeno revizijo nasprotne stranke (375. člen ZPP) je odgovoril tožnik. Meni, da revizija tožene stranke ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR, sicer pa tudi ni utemeljena.

9Revizija tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je revizija tožene stranke.

10Na tožnikove navedbe v odgovoru na revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sta obe reviziji glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe dovoljeni. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo druge stopnje, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožnika in odškodnina zvišana za 52.089,59 EUR ter zvišana renta za 499,97 EUR. Ker gre za medsebojno povezane zahtevke (vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka), se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom obeh spornih zahtevkov, kar nedvomno presega znesek 40.000 EUR kot vrednostni kriterij za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP).

11Obe reviziji sodišču druge stopnje očitata napačno uporabo pravil o prekluziji, in sicer tožnik glede upoštevanja delnega plačila odškodnine, tožena stranka pa glede neupoštevanja ugovora omejene zavarovalne vsote.

12Tožnik korektno povzema tek postopka in navedbe strank glede drugega, zanj spornega delnega plačila odškodnine, zaradi jasnosti in lažje nadaljnje obrazložitve pa to na kratko povzema tudi Vrhovno sodišče: prva (delna) sodba v tej zadevi je bila izdana 26. 1. 2009 in na pritožbo obeh pravdnih strank razveljavljena s sklepom višjega sodišča 25. 11. 2009. Sporno plačilo je tožena stranka izvršila 17. 6. 2009, to je po izdaji prvostopenjske sodbe (in očitno na njeni podlagi kot nesporni del) in pred odločitvijo pritožbenega sodišča. Prvi narok po razveljavitvi sodbe je bil opravljen 23. 9. 2010, navedbe o tem plačilu pa je tožena stranka podala v vlogi 22. 4. 2011. V tej vlogi je tudi prvič opozorila na višino zavarovalne vsote kot omejitev, do katere sme sodišče prisoditi odškodnino. Na tožnikovo oporekanje plačilu je tožena stranka predložila tudi potrdilo o nakazilu. Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta kljub tožnikovemu ugovoru o prekluziji navedbe tožene stranke o izvršenem plačilu upoštevali. Različno stališče pa sta zavzeli glede ugovora omejene zavarovalne vsote: sodišče prve stopnje ga je upoštevalo, sodišče druge stopnje pa ne.

13Namen prekluzij je v pospešitvi, koncentraciji in racionalizaciji postopka ter zagotovitvi pravice strank do sojenja v razumnem roku, kar zahteva na eni strani discipliniranje strank, da sodišču pravočasno ponudijo procesno gradivo, na drugi pa skrbno pripravo sodišča na konkreten spor. Ustavno sodišče je ocenilo sistem prekluzij ne le za skladen z ustavo, temveč kot nujen za zagotovitev učinkovitega in vsebinsko kakovostnega sodnega varstva,(1) spremembe prekluzij, uvedene z ZPP-D, pa kot odpravo sistemske pomanjkljivosti, ki je bila v tem, da ZPP pred tem ni dajal zadostnih možnosti za zagotovitev koncentracije glavne obravnave; ob tem pa je Ustavno sodišče poudarilo, da se s tem povečuje možnost sodišča, da okvir in vodenje postopka prilagaja okoliščinam in značilnostim vsakega posameznega primera.(2) Namen določbe 286.a člena ZPP je bil sicer v premiku procesnega vodstva v fazo priprav na glavno obravnavo zato, da se procesno gradivo zbere že pred prvim narokom za glavno obravnavo, kar naj omogoči, da se zadeva na tem naroku tudi zaključi. Pa vendarle je domet določbe širši, saj obravnava tudi vloge stranke med glavno obravnavo oziroma po izvedbi naroka. Določbi 286. in 286.a člena ZPP se torej dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju, kot meni tožnik. Ob omenjeni poudarjeni možnosti prilagajanja okvira in vodenja postopka okoliščinam in značilnostim vsakega posameznega primera se zastopa stališče, da je sistem prekluzij po ZPP prožen in sorazmeren ter upošteva realnost pravde, ki je „živ“ mehanizem (v smislu, da se z razvojem pravde pogosto pokažejo in odkrijejo novi vidiki, ki tudi zahtevajo reakcijo z navedbo novih dejstev in dokazov).(3) Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da pojma „krivde“ ni dopustno razlagati strogo, pač pa glede na konkretne razmere,(4) pojasnilo pa je že tudi razmerje med določbama 286. in 286.a členom ZPP, ki je v njunem medsebojnem dopolnjevanju.(5)

14Upoštevajoč navedena izhodišča se Vrhovno sodišče pridružuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je treba navedbe tožene stranke o delni izpolnitvi terjatve upoštevati. Tožena stranka je tožniku plačala določen znesek odškodnine med pravdnim postopkom. Tožnik meni, da je za navajanje tega, med postopkom nastalega dejstva, nastopila prekluzija s prvim narokom po nastanku tega dejstva. Res je med plačilom in vlogo tožene stranke, v kateri je navedla to plačilo, minilo več kot leto, vendar pa tožena stranka zanemarja dejstvo, da je bilo plačilo izvršeno po izdaji (kasneje sicer razveljavljene) sodbe, torej gre za dejstvo nastalo med postopkom. Za navajanje med postopkom nastalih dejstev zakon roka ne določa. Čeprav sicer smisel določb o prekluziji kaže na zahtevo po navajanju tudi takšnih dejstev takoj, ko nastanejo, pa vendarle ni razlogov, da jih sodišče ne bi upoštevalo pod pogoji iz petega odstavka 286.a člena ZPP. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je enostavno dejstvo, ki ne odpira nekih kompleksnejših vprašanj, je razmeroma lahko preverljivo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Vsi navedeni razlogi kažejo na konkretnim razmeram in teku pravnega postopka prilagojeno takšno razlago določb o prekluziji, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje, torej da se trditve tožene stranke o med pravdo izvršenem delnem plačilu denarne odškodnine štejejo za pravočasne.

15Naj bo že na tem mestu navedeno tudi, da niso utemeljene tožnikove revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim delnim plačilom. Potem, ko je tožena stranka predložila potrdilo o nakazilu 127.068,50 EUR, je tožnik na naroku 7. 6. 2011 zanikal „resničnost trditev tožene stranke“. Sodišče prve stopnje je predloženi dokaz izvedlo, kar je razvidno tako iz povzetka dokaznega sklepa (stran 12 obrazložitve sodbe prve stopnje) kot tudi dela obrazložitve, v katerem je opravilo valorizacijo akontacij in jih odštelo od prisojene odškodnine (stran 22 obrazložitve). Zato ni resnična trditev, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo plačila zgolj na podlagi trditev tožene stranke, kot tudi ne trditev, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje in presodilo listine, o katerih sodišče prve stopnje ni reklo ničesar, pač pa je glede na pritožbeno izpodbijanje predložen in izveden dokaz le konkretno navedlo in izpostavilo. Z revizijskimi trditvami, da denarja ni prejel, pa tožnik v revizijskem postopku ne more uspeti, saj z njimi posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16V isti vlogi, kot je navedla delno plačilo, je tožena stranka podala ugovor omejene zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje ga je upoštevalo tako, da je tožniku prisodilo mesečno rentno vnaprej le za toliko časa, dokler zavarovalna vsota ne bo izčrpana (zato je zavrnilo rentni zahtevek nad zneskom v višini 58 mesečnih rent od prvo izplačane). Sodišče druge stopnje ugovora ni upoštevalo, ker tožena stranka ob njegovi uveljavitvi ni zatrjevala pogoja nekrivde, očitno pa je, da bi postopek trajal dlje, če bi se ugovor upošteval, saj bi bilo treba opraviti valorizacijo, tožena stranka pa je naredila le konverzijo iz SIT v EUR, ne da bi navedla znesek neizkoriščenih deležev zavarovalne vsote.

17Vrhovno sodišče ne pritrjuje navedbam tožene stranke o pomanjkljivem procesnem vodstvu, ker bi jo moralo sodišče napeljati k uveljavitvi tega ugovora, in o dolžnosti sodišča, da višino dogovorjene zavarovalne vsote, ki je razvidna iz zavarovalne police, upošteva po uradni dolžnosti. Napeljevanje strank k ugovorom, ki jim ga nudi pogodbeno materialno pravo, katerega vsebine stranke še niti opredelile niso, bi presegalo aktivnost sodišča, ki mu ga narekuje materialno procesno vodstvo. Za pogodbeno pravo ne velja pravilo iura novit curia, pač pa postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke. Zgolj predložitev listine (zavarovalne police) za to ne zadošča, pač pa mora stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti.

18Pač pa je utemeljena argumentacija tožene stranke, da se šele med pravdnim postopkom lahko pokaže potreba za uveljavitev ugovora omejene zavarovalne vsote. Namen prekluzij namreč ni, da stranka že takoj na začetku postopka navede vsa (možna) dejstva in nanje navezujoče pravne posledice, ki bi se šele med postopkom utegnila izkazati za relevantna. Ugovor omejene zavarovalne vsote in z njim povezana dejanska podlaga je nedvomno eden takih. Ne bi bilo ne smiselno ne ekonomično siliti zavarovalnice, da ga uveljavijo prav v vsaki odškodninski pravdi ne glede na to, kolikšno odškodnino oškodovanec zahteva. Uveljavitev ugovora „na zalogo“, za primer, če bo zahtevek zvišan toliko, da bo (bi lahko) presegel zavarovalno vsoto, v takšnem primeru bi bila v nasprotju z namenom, zaradi katerega so bile prekluzije uveljavljene, saj bi stranke kopičile dejstva za vsak primer v vsaki pravdi, četudi zanjo sploh ne bi bila relevantna. Takšno procesno gradivo bi bilo preobsežno in v veliki meri nepomembno za konkretno pravdo. Ugovor omejene zavarovalne vsote je namreč odvisen od višine tožbenega zahtevka in procesno skrbna stranka ga bo uveljavila (le) tedaj, ko bi zahtevek utegnil to vsoto preseči, ne pa v vsakem primeru in za vsak slučaj. V konkretnem primeru je tožnik svoj zahtevek spreminjal tako po temelju (glede višine lastnega prispevka k nastanku škode) kot po višini, odškodnino pa celo uveljavljal v dveh ločenih in kasneje združenih pravdah. Tožena stranka je ugovor uveljavila pred zadnjim bistvenim zvišanjem zahtevka. Z ugovorom, ki še niti ni bil aktualen, ni mogla biti prekludirana. Zato je sodišče druge stopnje, ki je zaradi prekluzije odklonilo presojo izčrpanja valorizirane zavarovalne vsote, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je napačno uporabilo določili 286. in 286.a člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. To presojo bo moralo opraviti v ponovljenem postopku, saj zaradi zvišanja tožniku prisojene odškodnine ni mogoče enostavno sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da zavarovalna vsota ob zaključku glavne obravnave še ni bila izčrpana, pri čemer je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava tudi korektno poudarilo potrebo po njeni valorizaciji.

19Vrhovno sodišče nadalje pritrjuje toženi stranki, ki v okviru istega revizijskega razloga (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje) zatrjuje, da je sodišče druge stopnje napačno v sodbi prve stopnje zaznalo t.i. protispisnost, pri njeni (napačni) odpravi v okviru šeste alineje 358. člena ZPP pa po tožnikovi pritožbi opustilo vsebinski preizkus izpodbijane sodbe glede (višine) prispevka tožnika k nastanku škode zaradi neuporabe varnostnega pasu. Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da je t.i. "protispisnost" podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.(6) Procesna kršitev (protispisnost) lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oziroma prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.(7) Primerjava zapisa v obrazložitvi sodbe prve stopnje z (dopolnilnim) mnenjem izvedenca P. takšne formalne pomanjkljivosti zapisa besedice „(ne)pripasanosti“ ne potrjuje, zato ima toženka prav, da zaključek sodišča druge stopnje ne omogoča vsebinskega preizkusa, in to ne glede na končni zapis v 10. točki obrazložitve, po katerem naj bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala zgolj 15% prispevek tožnika k škodnemu dogodku.

20Glede na navedeno je torej Vrhovno sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, reviziji tožene stranke pa ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V obrazložitvi te odločbe so že pojasnjene kršitve, ki jih bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti v ponovnem sojenju.

21Odločitev o stroških postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Odločba U-I-2443/08.

Op. št. (2): Odločba U-I-164/09.

Op. št. (3): Aleš Galič: O namenu prekluzij v pravdnem postopku, Odvetnik, št. 60/2013, stran 17.

Op. št. (4): Npr. II Ips 449/2008, III Ips 14/2010, II Ips 302/2011.

Op. št. (5): Tako je v odločbi III Ips 25/2013 zapisalo: Na prvi pogled striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb je od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP. Ta določa, da sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe, dane (prepozno) na naroku, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

Op. št. (6): Npr. II Ips 194/2005, II Ips 54/2015.

Op. št. (7): Npr. II Ips 286/2011, II Ips 326/2013.