VSK sodba in sklep Cpg 292/2015

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki razveljavi v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek za znesek 31.340,00 EUR zavrnjen, in v celoti v II. točki (glede odločitve o pravdnih stroških) ter se v razveljavljenem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu (v preostalem delu I. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo (in s sklepom o popravi z dne 27.7.2015, s katerim je sodišče odpravilo računsko pomoto pri odmeri stroškov pravdnega postopka) je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167079/2011, z dne 11.11.2011, v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v celoti zvrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v petnajstih dneh povrne 3.282,64 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožena stranka tožeči ne dolguje preostalega zneska na podlagi podizvajalske pogodbe (ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo P. d.o.o., katera je bila podizvajalka podjetja K. d.o.o., ta pa izvajalec na objektu, katerega investitor je bila tožena stranka) v višini 56.412,00 EUR, in sicer ne na podlagi Dogovora o asignaciji, z dne 21.12.2010 (kateri je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zgolj dogovor o načinu plačila po podizvajalski pogodbi), pa tudi ne na podlagi dveh pogodb o asignaciji, z dne 6.5.2012 (ker ni bil izpolnjen pogoj za zapadlost preostalega dela obveznosti, saj s strani tožeče stranke ni bila predložena bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi), niti na podlagi neposrednega zahtevka, ki ga ima podizvajalec do investitorja po 631. členu OZ (ker tožeča stranka ni na toženo stranko naslovila neposrednega zahtevka na tej podlagi in ker ni dokazala, da je bila njena terjatev priznana s strani podjemnika - K. d.o.o., kateremu je tožena stranka celotno obveznost že plačala) pa niti ne na odškodninski podlagi, ker tožeča stranka ni uspela izkazati protipravnosti.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da so stranke z Dogovorom o asignaciji, z dne 21.12.2010, določile način plačila po podizvajalski pogodbi in sprejele zavezo, da tožena stranka plačilo izvrši neposredno zadnjemu podizvajalcu, to je tožeči stranki. Tožena stranka se je s tem zavezala izpolniti tuj dolg (432. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Stališče sodišča prve stopnje, ki ne vidi nobene zaveze tožene stranke v tem dogovoru, je pravno zmotno. Glede utemeljenosti zahtevka na podlagi dveh pogodb o asignaciji, z dne 6.5.2011, je pritožba ponovila svoje navedbe, da tožena stranka ni želela sodelovati pri izpolnitvi obveznosti tožeče stranke v zvezi z izročitvijo bančne garancije. V delu (23. točka) pa je obrazložitev sodišča, kjer je zapisalo, da naj bi zakoniti zastopnik tožnice B.P. izpovedal, da med strankama v zvezi s predložitvijo bančne garancije ni bila dogovorjena sodelovalna dolžnost, protispisna, saj je povedal, da je od tožene stranke zahteval njeno sodelovalno dolžnost glede potrditve besedila bančne garancije (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi drugi dokazi (elektronska sporočila, izpoved priče R.B.) potrjujejo, da je bila sodelovalna dolžnost glede izdaje bančne garancije potrebna. Sodišče je v tem delu napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba je nadalje navedla, da je ugovor neizpolnitve pogodbene obveznosti zaradi neizročitve bančne garancije prenehal z dnem, ko je prenehala veljati garancija za dobro izvedbo del, to je v treh letih od primopredaje del naročniku, katera je bila 27.5.2011. Tega sodišče ni ugotavljalo. Ker je v času izdaje prvostopenjske sodbe garancijski rok že potekel, tožena stranka ne more več zahtevati izročitve bančne garancije in zadržati plačila zaradi njene neizročitve (tako tudi sodba VSK I Cpg 47/2011 in sodba VSL I Cpg 846/2012), saj gre za ugovor neizpolnitve pogodbe, ki ga je mogoče podati le zaradi glavne nasprotne zaveze pogodbene stranke, ne pa zaradi postranskih zavez. Sodišče bi moralo ob ugotovitvi, da preostala dela obveznosti po pogodbah o asignaciji (2 krat 12.536,00 EUR) nista zapadla, tožbo v tem delu zavreči in ne zavrniti zahtevek, sicer pa bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 101. člena OZ in toženi stranki naložiti plačilo z dnem, ko prejme ustrezno bančno garancijo. Zato je tudi nasprotje v obrazložitvi sodbe iz 22. in 24. točke z izrekom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri odločanju o neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika iz naslova 631. člena OZ je po mnenju pritožbe sodišče spregledalo sprejete obveznosti iz Dogovora o asignaciji o neposrednem plačilu terjatev tožeče stranke s strani končnega naročnika oz. investitorja, zato tožena stranka obveznosti ni smela poravnati K. d.o.o. niti P. d.o.o., ampak samo tožeči stranki. Predložitev vsake pogodbe o asignaciji v podpis nasprotni stranki je predstavljala zahtevek podizvajalca do naročnika. Terjatve so bile pripoznane tudi s strani P. d.o.o. in K. d.o.o., tudi četrta asignacijska pogodba je bila podpisana s strani T., P. in K. ter parafirana s strani odvetnice Š. (pooblaščenke tožene stranke), kar izhaja iz izvedenih dokazov. Zakoniti zastopnik in priča R.B. sta izpovedala, da je četrto asignacijsko pogodbo „ R.B. osebno odnesel do tožene stranke skupaj s podpisano in potrjeno končno situacijo, vendar je nikoli niso dobili vrnjene.“ Dejstvo, da odvetnica Š. ni hotela o tem pričati, bi bilo potrebno na podlagi pravil o dokaznem bremenu tolmačiti v korist tožeče stranke. Enako velja glede priče Z.Š., ki se ni hotel opredeliti do elektronske pošte iz meseca maja in junija 2011. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča, da je bil dolžni znesek že poravnan K. d.o.o., saj takrat dela še niso bila dokončana, pa tudi sicer bi šlo za napačno izpolnitev. Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi nesklenitve zadnje asignacijske pogodbe in neplačila obveznosti po asignacijski pogodbi je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Razlog za sklenitev Dogovora o asignaciji, kot sta ga opisala zakoniti zastopnik tožene stranke in priči M.G. in Ž.K., je bil prav zavarovanje tožeče stranke pred neplačevitostjo glavnega izvajalca in podizvajalca. Konkretna asignacijska pogodba z navedbo zneska in rokom plačila ni mogla biti vnaprej sklenjena. Kljub temu pa so takšen Dogovor o asignaciji vsi vpleteni razumeli kot obveznost plačila tožene stranke tožeči stranki in si edino tožena stranka in sodišče pravice in obveznosti tolmačita v nasprotju s pogodbeno voljo strank. Odškodninska odgovornost tožene stranke je v tem, ker obveznosti po sklenjenih asignacijskih pogodbah (preostalega dela) ni poravnala, in ker neutemeljeno ni sklenila pogodbe o asignaciji, ki ji je bila predložena v podpis, zaradi česar tudi plačila ni izvedla in je tožeča stranka zato oškodovana za znesek izvedenih in neplačanih del. Podana pa je tudi nepogodbena odškodninska odgovornost, ker tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo naročnika po 631. členu OZ in ni zavarovala interesov podizvajalca - tožeče stranke. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno, med drugim izpostavila, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da je bila sicer izpolnjena obveznost tožeče stranke glede podpisa primopredajnega zapisnika, opozorila na prepozne pritožbene navedbe glede poteka roka za uveljavljanje garancije in predlagala zavrnitev pritožbe.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, razen protispisnosti glede zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa na odločitev ni vplivala, o čemer bo obrazloženo v nadaljevanju. Razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo, so bili jasni, pritožbeno sodišče ni zasledilo nasprotij med razlogi iz 22. in 24. točke obrazložitve in med obrazložitvijo in izrekom sodbe, katere zatrjuje pritožba, saj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v skladu s svojim stališčem, da ker ni bil izpolnjen dogovorjen pogoj za plačilo po obeh asignacijskih pogodbah, tudi ni nastopila obveznost tožene stranke za plačilo še preostalega zneska iz teh pogodb. Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pravilno in popolno je sodišče ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva glede narave Dogovora o asignaciji ali nakazilu, z dne 21.12.2010 (priloga A5, v nadaljevanju: Dogovor o asignaciji) in glede obveznosti, ki naj bi jo tožena stranka imela iz naslova obeh podpisanih asignacijskih pogodb, z dne 6. 5. 2011. Svoje zaključke v zvezi s tem je temeljito in jasno obrazložilo, na ugotovljena dejstva pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je pravilno tolmačilo Dogovor o asignaciji le kot dogovor o načinu plačila po podizvajalski pogodbi tožeče stranke. S tem v bistvu soglaša tudi pritožba (npr. v tretjem odstavku na 3. strani pritožbe), kateri pa ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da je s tem dogovorom tožena stranka sprejela zavezo, da bo plačilo izvršila neposredno zadnjemu podizvajalcu, to je tožeči stranki. Iz besedila dogovora, ki ga je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo v točki 15 izpodbijane sodbe, izhaja le soglasje obeh izvajalcev (K. d.o.o., kot glavnega izvajalca, in P. d.o.o., kot njegovega podizvajalca), da lahko tožena stranka namesto njima plača po sklenitvi asignacijskih pogodb (ki naj bi se še posebej sklepale) tožeči stranki. S tem Dogovorom o asignaciji torej tožena stranka ni prevzela nobene zaveze, da bo kot asignat to plačilo tudi izvedla. Tožeča stranka bi šele s tem, če bi tožena stranka izjavila, da sprejema nakazilo, pridobila pravico zahtevati od tožene stranke izpolnitev na podlagi tega dogovora (1036. člen OZ).

Pravilno je tudi materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da tudi sicer asignacija ne vzpostavlja dvostranskega obligacijskega razmerja med nakazancem in prejemnikom, ampak predstavlja le dve enostranski pooblastitvi. Zato se z njeno sklenitvijo tudi ne spreminjajo dolžniki oziroma upniki iz prvotnih pogodbenih razmerij, kar je razlog, da je ni mogoče enačiti s pristopom k dolgu, o čemer je prvostopenjsko sodišče pravno pravilno in obširno razlogovalo v 18. točki izpodbijane sodbe (na kar se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib ponavljanju). Tudi sicer že iz osnovne definicije, da je pristop k dolgu pogodba, s katero se tretji (kar naj bi bila v konkretnem primeru tožena stranka) upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, in s tem vstopi v zavezo poleg slednjega (432. člen OZ), izhaja, da je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da naj bi se tožena stranka s sklenitvijo Dogovora o asignaciji zavezala izpolniti tuj dolg.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti zahtevka na plačilo preostalih dveh zneskov po obeh pogodbah o asignaciji, z dne 6.5.2011 (A3 in A2), v skupnem znesku 25.072,00 EUR. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče je v obeh pogodbah v drugem odstavku 2. člena dogovorjen pogoj, da tožena stranka (kot asignat) plača tožeči stranki (kot asignatarju) znesek višji od 18.804,00 EUR (za katerega je med strankama nesporno, da je bil po obeh pogodbah tožeči stranki plačan), šele po tem, ko bo podpisan primopredajni zapisnik in s strani tožeče stranke predana bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi. Pravdni stranki sta se torej dogovorili za odložni pogoj, pod katerim je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati celoten dogovorjen znesek iz vsake asignacijske pogodbe. V zvezi s tem pogojem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, česar pritožba tudi ne izpodbija. Četudi se je pri svojih razlogih prvostopenjsko sodišče napačno sklicevalo na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, češ da naj bi izpovedal, da med strankama v zvezi s predložitvijo bančne garancije ni bila dogovorjena sodelovalna dolžnost tožene stranke v smislu potrditve bančne garancije (na kar pritožba utemeljeno opozarja), pa je ključno, da tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da naj bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da tožena stranka potrdi osnutek bančne garancije, preden bi tožeča stranka naročila banki izstavitev bančne garancije. V zvezi s sodelovalno dolžnostjo tožene stranke je navajala zgolj, da mora banka prejeti potrditev upravičenca iz naslova bančne garancije, in da so zato toženi stranki poslali osnutek bančne garancije. Ker takšna sodelovalna dolžnost upravičenca bančne garancije tudi ni predpisana (glej XXXVIII. poglavje ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ), bi tožeča stranka morala takšen dogovor najprej zatrjevati. Šele nato bi se lahko uspešno sklicevala, da pogoja s predložitvijo bančne garancije ni mogla izpolniti zaradi razlogov, za katere je odgovorna tožena stranka, in da bi zato morala tožena stranka izvršiti obe plačili po asignacijskih pogodbah v celoti (kot da pogoj ne bi bil postavljen), pa tudi na sočasnost izpolnitve v smislu 101. člena OZ (kar uveljavlja v pritožbi). Ker pa tega dogovora ni izkazala, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zaradi neizročitve bančne garancije toženi stranki, ni nastopila njena obveznost, da tožeči stranki plača tudi preostanka zneskov iz obeh asignacijskih pogodb.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je ob izdaji obravnavane sodbe garancijski rok za navedeno bančno garancijo že potekel, nedopustne pritožbene novote. Tožeča stranka v pritožbi namreč ni navedla, zakaj tega dejstva ni izpostavila brez svoje krivde že do konca glavne obravnave, saj se je triletni garancijski rok od primopredaje, kateri naj bi se po navedbah tožeče stranke iztekel 27.5.2014, vsekakor iztekel že eno leto pred zaključkom obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče teh navedb v skladu s 337. členom ZPP ni upoštevalo.

Povsem pa je zgrešeno pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče po tem, ko je ugotovilo, da nista bila izpolnjena oba pogoja po asignacijskih pogodbah, tožbo v tem delu zavreči in ne zavrniti, saj je sodišče presojalo o materialnopravnih pogojih za izpolnitev pogodbene obveznosti in ne o procesnih pogojih za dopustnost tožbe.

Prvostopenjsko sodišče je torej materialnopravno odločilo povsem pravilno, ko je tožbeni zahtevek na plačilo 25.072,00 EUR po asignacijskih pogodbah, z dne 6. 5. 2011, zavrnilo, saj ta zahtevek ni bil utemeljen niti po nadaljnjih dveh pravnih podlagah, na katerih je tožeča stranka svojo tožbo oprla. Z realizacijo obeh podpisanih asignacij, z dne 6. 5. 2011, bi se namreč izvedlo neposredno plačilo tožene stranke, kot naročnika del, tožeči stranki, kot (pod)izvajalcu, torej plačilo, ki je s takšno modaliteto predvideno v 631. členu OZ, če bi seveda bil zgoraj obravnavani pogoj izpolnjen. Zato zahtevek na plačilo obeh zadržanih zneskov ne more biti utemeljen niti na posebej izpostavljeni pravni podlagi iz 631. člena OZ.

Ker pa, kot je bilo predhodno obrazloženo, tožeča stranka ni izpolnila pogoja, pod katerim bi bila tožena stranka dolžna izpolniti svojo zavezo, ni slednji mogoče glede teh dveh zadržanih zneskov v višini 25.072,00 EUR očitati niti odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče sicer ne more soglašati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki po obeh podpisanih asignacijskih pogodbah nista bili v pogodbenem razmerju, in da bi zato šlo kvečjemu za neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke (za katero v tožbenih trditvah tudi ni najti osnove), saj sta vendar pravdni stranki s tema dvema pooblastiloma v obeh asignacijskih pogodbah vzpostavili pogodbeno razmerje. Navkljub temu pa je (ob upoštevanju skoraj identičnih pogojev za poslovno in za neposlovno odškodninsko odgovornost) prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti oz. natančneje, ni ji mogoče očitati kršitve pogodbeno sprejete zaveze, ker (kot je bilo zgoraj obširno obrazloženo) tožeča stranka ni izpolnila pogoja, na podlagi katerega bi tožena stranka morala izplačati celotna zneska po asignacijskih pogodbah. Zato je zahtevek tožeče stranke v višini 25.072,00 EUR tudi iz naslova odškodnine neutemeljen.

Za preostali znesek v višini 31.340,00 EUR, katerega naj bi tožena stranka bila dolžna plačati prav tako po treh pravnih podlagah, je, kot je bilo predhodno že navedeno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da iz Dogovora o asignaciji takšna obveznost tožene stranke ni izhajala, in da bi njena obveznost lahko izhajala le iz asignacije, ki bi jo tožena stranka sprejela, torej če bi dala izjavo, da sprejema nakazilo (1036. člen OZ), česar pa tožeča stranka v postopku ni uspela izkazati. Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ(1). Ker se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da tožeča stranka ni na toženo stranko naslovila zahtevka za plačilo po 631. členu OZ, ni niti ugotavljalo, ali je tožena stranka prejela osnutek zadnje, četrte, asignacijske pogodbe, in kdaj. Čas tega prejema bi lahko bil pomemben glede ugotavljanja, ali je takrat (ob prejemu poziva) tožena stranka še imela neporavnane obveznosti do svojega podjemnika K. d.o.o.. Na podlagi 631. člena OZ ima namreč podizvajalec neposredni zahtevek do naročnika šele, če v razmerju med naročnikom in podjemnikom obstaja dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec, in če je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem podizvajalčeva terjatev pripoznana. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo ugotavljati tudi, ali je bila terjatev tožeče stranke, kot terjatev podizvajalca, pripoznana s strani podjemnika, to je s strani K. d.o.o.. Ugotovilo je sicer, da tožeča stranka ni dokazala, da bi podjemnik, pripoznal terjatev tožeče stranke, vendar razlogov, ki so narekovali takšno ugotovitev, sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo. Zato te ugotovitve, ki jo pritožba izpodbija s povzemanjem izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče tudi ni moglo preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju naj prvostopenjsko sodišče odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti glede ugotavljanja, ali so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo tožeči stranki (zneska 31.340,00 EUR) po 631. členu OZ, in če bo ugotovilo, da niso bili izpolnjeni, naj preveri še, ali je po dejanski podlagi, ki jo zatrjuje tožeča stranka, to je zaradi kršitve Dogovora o asignaciji, z dne 21. 10. 2010, tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Če bo ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke utemeljena, pa bo moralo odločati še o pobotnem ugovoru, ki ga je v postopku postavila tožena stranka.

Na podlagi zgoraj podanih razlogov je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na plačilo 25.072,00 EUR potrdilo in pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo zneska 31.340,00 EUR, pa razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---

op. št. 1: le da voljo asignatarja nadomešča zakonska obveznost