VSK sodba Cpg 364/2015

Pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka B/I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka B/I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka po nasprotni tožbi mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki po nasprotni tožbi stroške pritožbenega postopka v znesku 3.270,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da mora tožena stranka po nasprotni tožbi plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 385.381,18 EUR kot prednostno terjatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2009 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po nasprotni tožbi in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 17.10.2014 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala denarno plačilo. Tožena stranka po nasprotni tožbi je takšni spremembi nasprotovala. Šlo je namreč za zvišanje tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje takšne spremembe tožbe ni dovolilo, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.2.2015. Sodišče prve stopnje je torej odločilo izven meja postavljenega tožbenega zahtevka, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Del izreka vmesne sodbe namreč nima nobene zveze s tožbenim temeljem in zato ne more biti pravno zavezujoč pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka. Gre namreč za tisti del vmesne sodbe, ki se glasi, da se bo izločitvena pravica realizirala kot plačilo ekonomske protivrednosti prodanih prašičev v stečajnem postopku in ekonomske vrednosti kritnega nakupa v razliki neprevzetih prašičev s strani tretje toženke po tožbi pred začetkom stečajnega postopka, kot bo pravnomočno ugotovljeno v dajatvenem delu postopka gospodarske pravde, pri čemer bo terjatev poplačana v celoti iz stečajne mase prednostno. V tej zvezi pritožba opozarja, da vmesna sodba nima prekluzivnega učinka, pri čemer lahko sodišče kljub vmesni sodbi zavrne tožbeni zahtevek, če ugotovi, da je višina zahtevka enaka nič. Pitani prašiči oz. žive živali niso enako mesu ohlajenih svinskih polovic. Živa žival ni ista stvar kot ohlajeno meso. Gre za razumevanje temeljnih kategorij stvarnega prava. To pomeni, da bi bila lahko tožena stranka po nasprotni tožbi zavezana kvečjemu v stvarnopravnem smislu. V postopku je tudi docela spregledano dejstvo, da se izdani računi nanašajo na meso ohlajenih svinskih polovic. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi bi bilo zato potrebno kljub pravnomočni vmesni sodbi po višini zavrniti. Četudi bi bila sprememba tožbe dopuščena, bi bilo potrebno tožeči stranki po nasprotni tožbi priznati kvečjemu protivrednost živih živali in ne ohlajenih svinskih polovic.

Tožeča stranka po nasprotni tožbi je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper odločitev v točki B/I izreka izpodbijane sodbe se je pritožila tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi, pri čemer je predlagala, da pritožbeno sodišče odloči, da se prisojeni denarni znesek izplača tožeči stranki po nasprotni tožbi v celoti prednostno kot strošek stečajnega postopka.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke po nasprotni tožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), kar pomeni, da so predmet izločitvene pravice (22. člen ZFPPIPP) lahko tudi generične stvari (genus), npr. denar. V konkretnem primeru so se pravdne stranke s Pogodbo o zagotavljanju državnih blagovnih rezerv(1) dogovorile, da je predmet uveljavitve izločitvene pravice v primeru morebitne prodaje neprevzetih prašičev ekonomski ekvivalent prodanih prašičev (plačilo denarnega nadomestila) in ob morebitnem manjku količine ekonomski ekvivalent iz naslova kritnega kupa. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi bila tožena stranka po nasprotni tožbi zavezana v stvarno pravnem smislu le tedaj, če bi tožeča stranka po nasprotni tožbi uveljavljala izločitev živih prašičev iz stečajne mase.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi v stečajnem postopku nad toženo stranko po nasprotni tožbi uveljavljala izločitveno pravico na 3.013 komadih živih prašičev v povprečni teži 100 kg ali ustrezni ekvivalent števila prašičev v primeru odstopanja v teži, nakar je to izločitveno pravico (potem, ko je bila v stečajnem postopku prerekana - priloga B 32) tožeča stranka po nasprotni tožbi na podlagi nasprotne tožbe (list. št. 24 spisa) uveljavljala tudi v konkretni pravdi. Prav tako iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da je bilo v predmetni zadevi s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljeno, da v razmerju med toženo stranko po nasprotni tožbi (stečajnim dolžnikom) in tožečo stranko po nasprotni tožbi (stečajnim upnikom) obstaja izločitvena pravica na živih prašičih v povprečni teži 100 kg ali ustrezen ekvivalent števila prašičev v primeru odstopanja po teži, ki se bo realizirala kot plačilo ekonomske protivrednosti prodanih prašičev v stečajnem postopku in ekonomske vrednosti kritnega kupa v razliki neprevzetih prašičev s strani tožeče stranke po nasprotni tožbi pred začetkom stečajnega postopka, kot bo pravnomočno ugotovljeno v dejatvenem delu gospodarske pravde, pri čemer bo terjatev v celoti kot prednostna terjatev plačana iz stečajne mase. Tožeča stranka po nasprotni tožbi (pripravljalna vloga z dne 17.10.2014, list. št. 242 - 244 spisa) je po pravnomočnosti vmesne sodbe tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova izločitvene pravice na 3.013 komadih živih prašičev v povprečni teži 100 kg ali ustrezni ekvivalent števila prašičev v primeru odstopanja po teži dopolnila tako, da je zahtevala poplačilo (kot realizacijo iz stečajne mase) v znesku 390.123,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2009 dalje, ki se v celoti poplača iz stečajne mase prednostno.

Sprememba tožbe je dovoljena, če s spremembo soglaša nasprotna stranka (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), razen v primeru, ko gre za tako imenovano privilegirano spremembo tožbe. Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (po vložitvi prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku), iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek (186. člen ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podan ravno takšen primer privilegirane spremembe tožbe (nasprotne tožbe), zato sploh ni bilo pravno pomembno, če se je tožena stranka po nasprotni tožbi opisani spremembi upirala. Pa četudi bi ne šlo za privilegirano spremembo tožbe (nasprotne tožbe), bi zgolj okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izdalo formalnega sklepa o dovolitvi spremembe (ker je nasprotna stranka spremembi nasprotovala), po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, namreč ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP). To pa pomeni, da se v takšnem primeru tožena stranka (ker je sodišče dovolilo spremembo tožbe kljub njenemu nasprotovanju) lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. To možnost je tožena stranka po nasprotni tožbi v obravnavani zadevi tudi izkoristila, pri čemer pa ni uspela z ničemer izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje (ki sicer ni bila sprejeta v obliki pisnega sklepa), da se dovoli(2) spremembo tožbe, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Iz tega razloga se ni mogoče pridružiti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno postopkovno kršitev, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek (kršitev iz 357. člena ZPP).

Prepozna in pravno neupoštevna je tudi pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje samo dodalo zadnji del izreka vmesne sodbe („ki se bo realizirala kot plačilo ekonomske protivrednosti ...“). Vmesna sodba je namreč pravnomočna, tožena stranka po nasprotni tožbi pa bi morala to kršitev uveljavljati v pritožbenem postopku zoper vmesno sodbo, česar pa očitno ni storila.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, na katerih prašičih naj bi obstajala izločitvena pravica ob začetku stečajnega postopka. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo 3.013 komadov živih pitanih prašičev v povprečni teži 100 kg, kar ustreza 301.325 kilogramov žive mase. Sodišče prve stopnje je pri tem preračunu upoštevalo zapisniško dokumentacijo, ki je upoštevala v širših krogih priznan 79% izplen (randma) in se je pri tem sklicevala tudi na Pravilnik o razvrščanju prašičjih trupov. Tožena stranka po nasprotni tožbi tem zapisniškim preračunom sploh ni substancirano ugovarjala, prav tako pa tudi ni izpodbijala verodostojnosti samega zapisa v teh zapisnikih, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča šlo pri teh pravno pomembnih dejstvih (dejanskost prevzema, popis teže, izračun mesa) za neprerekana dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prav tako je na tem mestu pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka po nasprotni tožbi ni ponudila nobene trditvene podlage za pritegnitev izvedenca, ki bi lahko drugače ovrednotil količino prašičev oz. preračun za izplen mesa. Iz tega razloga po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Živi prašiči in meso ohlajenih svinskih polovic (prašičje meso po zakolu) seveda v stvarnopravnem pomenu niso ista stvar, kar je sodišče prve stopnje pri izračunu (ki ga tožena stranka po nasprotni tožbi v postopku na prvi stopnji ni prerekala) tudi pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pri izračunu ekonomskega ekvivalenta (upoštevaje tudi pravnomočno vmesno sodbo) upoštevalo, da 3.013 komadov živih prašičev (povprečna teža 100 kg) predstavlja 301.325 kg mesne mase (čemur tožena stranka po nasprotni tožbi v postopku na prvi stopnji konkretno ni ugovarjala), pri čemer je za 100 pitancev, ki so bili prodani v stečajnem postopku, upoštevalo najvišjo ceno treh ponudnikov (1,05 EUR na en kilogram žive teže prašičev oz. prašičjega mesa), pri ekonomskem ekvivalentu za preostalih 2.913 prašičev (povprečne teže 100 kg) pa je sodišče prve stopnje upoštevalo povprečno ceno treh ponudnikov (1,0875 EUR na kilogram žive teže prašiča oz. prašičjega mesa). Tožena stranka po nasprotni tožbi v postopku na prvi stopnji omenjeni ponudbi treh ponudnikov tudi ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje glede samega izračuna ekonomskega ekvivalenta pravilno zaključilo, da znaša skupaj 358.381,18 EUR (ki vključuje tudi 9,50% DDV). Vse opisano tudi pomeni, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ohlajene svinske polovice, brez vsakršne pravne podlage, upoštevaje ob tem, da gre pri tem (glede izračuna višine ekonomskega ekvivalenta) tudi za prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi:

Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje glede plačila denarnega zneska v višini 358.381,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2009 dalje ugodilo in naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi, da mora ta znesek tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati kot prednostno terjatev. Tako se je tožbeni zahtevek po volji tožeče stranke po nasprotni tožbi tudi glasil (list. št. 244 spisa). Ker mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), se tako pokaže, da je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi, da se omenjena denarna terjatev plača v celoti kot strošek stečajnega postopka, povsem neutemeljena. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je priznalo tožeči stranki po nasprotni tožbi pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 3.270,58 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 2.660,00 EUR, materialni stroški po tarifni številki 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22% DDV).

---

op. št. 1: O tem tudi Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 32/2013, sodišče prve stopnje v 152. točki obrazložitve vmesne sodbe in pritožbeno sodišče v 20. točki obrazložitve vmesne sodbe.

op. št. 2: Nikakor ne drži pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo spremembe tožbe ni dovolilo.