VSL sodba III Cp 1009/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.816,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v korist proračuna RS iz naslova oprostitve plačila stroškov na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 97/2014 z dne 1. 4. 2014, povrniti 620,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na v izreku sodbe naveden račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

2Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je listino, ki jo je tožena stranka poslala tožniku in imenovala preklic poravnave, šteti za odstop od pogodbe. Bistveno pa je, da je to dejstvo, ki ga tožeča stranka ne zanika in se mora po določilu 214/2 člena ZPP šteti za priznano. Ko pa je takšno dejstvo priznano, je tožeča stranka postavljena v položaj, ko mora dokazovati višino škode, kolikor meni, da jo ima. Sicer je sodišče zmotno presodilo listino, ki se imenuje poravnava, tožena stranka pa jo šteje za predlog. V času podpisovanja predloga poravnave višina škode še ni bila znana, saj je strokovna ocena zavarovalnice, da pes ni vreden toliko, da bi se lahko utemeljevala škoda iz predloga poravnave. Pritožba opozarja na določbo 103. člena Obligacijskega zakonika in navaja, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, dane v predlogu poravnave, zato ta ob preklicu tožene stranke ne veže.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo sporno razmerje med pravdnima strankama, ki se tiče izpolnitve obveznosti tožene stranke, dogovorjene v 24. 1. 2014 sklenjeni izvensodni poravnavi. S to poravnavo sta pravdni stranki najprej ugotovili, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna zaradi strokovne napake pri zdravljenju njegovega psa. Višino škode 11.000,00 EUR, zmanjšano za odškodnino, ki jo bo plačala zavarovalnica, se je tožena stranka zavezala plačati tožniku v petnajstih dneh po podpisu poravnave, slednji pa se je s podpisom poravnave zavezal, da ne bo predlagal nobenega postopka zoper toženo stranko in da ne bo dal objaviti dogodka v sredstvih javnega obveščanja.

5Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je zgoraj povzeti dogovor med pravdnima strankama ne le po naslovu, ampak tudi po vsebini pogodba o poravnavi, ki jo Obligacijski zakonik – OZ ureja v določbah 1050. do 1059. člena. Za pogodbo o poravnavi je ključno, da z njo osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Podlaga (kavza) pogodbe o poravnavi je odprava spora oziroma negotovosti. Stranki z vzajemnimi popustitvami spremenita svoje pravice in obveznosti tako, da pravno razmerje med njima ni več sporno oziroma negotovo.(1) V obravnavani zadevi sta pravdni stranki 24. 1. 2014 sklenili poravnavo, ki je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, s podpisom postala zanju obvezujoča. Sklicevanje pritožbe, da je pogodbo o poravnavi šteti le kot predlog za poravnavo, češ da višina škode še ni bila znana, ni pravilno. Poravnava v 4. točki povsem jasno določa višino odškodnine, ki bi morala biti plačana tožniku, in sicer 11.000,00 EUR, v tem znesku pa se upošteva in odšteje le zavarovalnina, ki jo je tožniku kasneje poravnavala zavarovalnica, (1.183,34 EUR), pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost.

6Da je tožena stranka po sklenitvi poravnave poslala tožniku enostransko izjavo, v kateri je preklicala poravnavo, med strankama ni sporno in te okoliščine tožeča stranka ne zanika, zato je nepotrebno pritožbeno sklicevanje na uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s to listino pravilno pojasnilo, da pogodbe o poravnavi ni možno preklicati zgolj z enostransko izjavo, na kakršno se sklicuje pritožba, tudi če jo tožena stranka v pritožbi imenuje odstop od pogodbe. Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožena stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ, česar pa ni storila. Od teh pravil pa ne velja le določba 118. člena OZ, ki ureja pravico stranke do razveljavitve dvostranske pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. OZ v 1055. členu namreč določa, da se zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitve poravnave. Pritožba se na koncu neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 103. člena OZ in tožeči stranki v zvezi s tem očita, da ni izpolnila svoje obveznosti, dane v predlogu poravnave. Katere obveznosti pa naj tožnik ne bi izpolnil, pa pritožba ne pove. Tudi zato na ta pritožbeni ugovor sodišče druge stopnje nima česa odgovoriti. Koliko je v resnici vreden pes, pa glede na povedano tudi ni pomembno.

7Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe, jo je treba zavrniti in potrditi sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016.

-------------

Op. št. (1): Več o tem B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, IV. knjiga, komentar k 1050. členu.