VSK sklep II Kp 44013/2014

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodno odločbo obdolženega P.N. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Na podlagi 57.in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 141. člena KZ-1, določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto odločbo je obdolženi M.V., na podlagi prvega odstavka 141. člena ob uporabi 68. člena KZ-1, izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Odločilo je, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, to je sorazmerni del skupnih stroškov, ki bodo odmerjeni s sklepom po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper vse obdolžence, ter sodno takso, in sicer obdolženi P.N. po tar. št. 7111 v zvezi s 71113 ZST-1 v znesku 136,00 EUR in obdolžena M.V. po tar. št. 71112 ZST-1 v znesku 70,00 EUR, kar bo oboje odmerjeno s plačilnim nalogom.

Zoper tako odločbo so vložili pritožbo zagovorniki obdolženega P.N. in zagovornica obdolžene M.V.. Zagovorniki obdolženega P.N. uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zoper obdolženca zavrne obtožbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zagovornica obdolžene M.V. uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je zagovornica obdolžene M.V. v pritožbi predlagala, da jo pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, ne da bi za to navedla konkretne razloge. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da glede na stanje stvari njena navzočnost ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

Zagovorniki obdolženega P.N. trdijo, da je sodišče prve stopnje v obdolženčevo škodo kršilo 31. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen ZKP. Navedeni določbi se nanašata na uveljavitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari (prepoved ne bis in idem), kršitev te prepovedi pa po določbi 3. točke 372. člena ZKP predstavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Zagovorniki namreč navajajo, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani I K 44023/2014 z dne 14.10.2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavržen obtožni predlog, ki je obdolženim N.N., M.N., P.N., I.O. in M.V. očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1 s tem, da so dne 11.9.2011 ob 16.15. uri v T. na naslovu T. 11 udrli v stanovanjsko hišo na naslovu T. 11 in iz nje proti volji D.K. in Š.S., ki v tej hiši stanujeta, odnašali stvari, in sicer knjige in sliko slikarja Z.A. ter nato navedene stvari naložili v svoje vozilo in jih odpeljali, vse to pa so storili tako, da so onemogočili D.K., da bi karkoli naredil tako, da so ga zadrževali na skrinji pred vhodnimi vrati, pred stanovanjsko hišo z resno grožnjo, da bodo napadli njegovo življenje in telo in ga ob tem žalili in poniževali. Iz tako oblikovanega izreka je videti, da je obdolženi P.N. dne 11.9.2011 v popoldanskih urah nepooblaščeno vstopil v stanovanjsko hišo T. 11, tak očitek pa se prekriva z očitkom v izpodbijani odločbi, da je obdolženi P.N. dne 11.9.2011 v popoldanskih urah vstopil skozi vhodna vrata v hišo T. 11, čeprav mi je to skušal preprečiti D.K., in se na njegovo zahtevo ni hotel odstraniti iz stanovanjske hiše in iz dvorišča ob stanovanjski hiši T. 11, kar pomeni, da gre v konkretni situaciji za že razsojeno stvar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 250/2011 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakonika tako ni podana.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.9.2015 enoten postopek, ki je na podlagi obtožnega predloga okrožne državne tožilke opr. št. KT 250/2011 z dne 30.4.2012 tekel zoper obdolžene N.N., M.N., P.N., I.O. in M.V. zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika KZ-1, razdružilo tako, da je postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O. izločilo, in sicer iz razloga odsotnosti posameznih obdolžencev oziroma njihovih zagovornikov. Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov obdolženih P.N. in M.V. ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V tem bo moralo sodišče prve stopnje obdolžencema zagotoviti pravico do učinkovite obrambe v opisanem smislu na ta način, da bo izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O. na podlagi 32. člena ZKP ponovno združilo s predmetnim postopkom in po izvedbi enotnega postopka glede vseh obdolžencev izdalo eno sodbo. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb, jih bo pa moralo preizkusiti sodišče prve stopnje.