VSL sklep VII Kp 18863/2013

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kočevju na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženo A. A. oprostilo kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžene in potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil državni tožilec iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni, spozna obdolženo za krivo očitanega kaznivega dejanja in ji izreče predlagano sankcijo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da razlogi prvostopenjskega sodišč, zaradi katerih se je le-to odločilo za izrek oprostilne sodbe, niso prepričljivi. Sodišče prve stopnje je pri presoji obdolženkinega zatrjevanja in pojasnjevanja, zakaj mladoletnega sina B. B. zadržuje pri sebi oziroma onemogoča stike oškodovancu C. C. s sinom, v celoti sledilo zagovoru obdolžene ter izpovedbam prič Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G. Sodišče prve stopnje je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je otrok v letu 2012 pričel oškodovanca odklanjati in opisalo posledice, ki so se takrat pojavile pri mladoletnem sinu, pri čemer je sodišče prve stopnje vsa ta dejstva ugotovilo zgolj na podlagi izpovedb prej navedenih prič, ki jim je nekritično sledilo, ne da bi hkrati ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca C. C. v povezavi z drugimi predlaganimi dokazi.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obdolženkin in oškodovančev sin B. B. rojen ... V času storitve kaznivega dejanja je bil star 4 leta. Tako nizka starost pomeni njegovo izrazito nezrelost. Zato njegova volja glede vprašanja stikov, ne glede na to, kako jasno jo je morebiti izrazil, pravno ne more biti upoštevna. Dejstva, da je mladoletni sin stike odklanjal, da je pred oškodovancem bežal, se mu skrival, da se je oklepal obdolženke, da je večkrat dobil nepojasnjeno povišano temperaturo, ne morejo biti razlog, na podlagi katerih bi obdolžena lahko preprečevala stike oškodovancu z mladoletnim sinom oziroma navkljub pravnomočni sodni odločbi, s katero je bil mld. B. B. zaupan v varstvo in vzgojo oškodovancu, sina le-temu ni izročila. Pri tako majhnem otroku, kot je obdolženkin sin, je mati nedvomno tista, ki bi ga morala pripraviti na stike z očetom. Sodišče je glede vzrokov odklanjanja stikov mladoletnega B. B. z oškodovancem v celoti nekritično sledilo zagovoru obdolžene, ne da bi to dejstvo preverilo s postavitvijo ustreznega izvedenca klinične psihologije in izvedbo drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki izhaja iz sodbe P 1964/2013-IV z dne 14. 7. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3119/2014 z dne 19. 11. 2014, s katero je bil B. B. zaupan v varstvo in vzgojo očetu C. C. Okrožni državni tožilec je dne 19. 6. 2014 v spis vložil izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo prof. dr. M. M. in izvedensko mnenje specialista klinične psihologije N. N., ki sta bili izdelani v zgoraj citirani pravdni zadevi. Prav tako sta državni tožilec in pooblaščenec oškodovanca sodišču posredovala sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1964/2013-IV z dne 14. 7. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3119/2014 z dne 19. 11. 2014. Oškodovančev pooblaščenec je z vlogo z dne 31. 3. 2015 predlagal zaslišanje izvedene priče N. N., ki je v zgoraj citirani pravdni zadevi izdelal izvedeniško menije, na podlagi katerega je bil mld. B. B. dodeljen v varstvo in vzgojo oškodovancu. Sodišče prve stopnje o tem dokazen predlogu izrecno niti ni odločilo. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1964/2013 z dne 4. 7. 2014 izhaja, da je bil B. B. zaupan v varstvo in vzgojo očetu C. C. Iz predmetne sodbe je tudi razvidno, da je bil v tem postopku odrejen izvedenec klinični psiholog, ki je ugotovil, da mladoletni B. B. svojega očeta zelo pogreša in to kljub temu, da z njim nima več stikov od septembra 2012. Iz razlogov sodbe je razvidno, da ima mladoletni B. B. z očetom dober čustven odnos. Ve, da oče in mati ne bosta več živela skupaj, ne ve pa, zakaj ga oče ne obiskuje in zakaj ne sme k očetu. Ve samo to, da mati ne dovoli. Teh dokazov sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo. Sodišče prve stopnje prav tako ni sledilo oškodovančevi izpovedbi, pri čemer je popolnoma nekritično in brez izvedbe ustreznih dokazov zaključilo, da gre oškodovancu zgolj za izročitev otroka, ki mu je bil zaupan v vzgojo in varstvo, torej za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, ne pa za koristi otroka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec B. B. glede na to, da naj bi mu obdolžena preprečevala stike z mladoletnim sinom, ravnal povsem pravilno, ko je stike hotel doseči po pravni poti in se ni poslužil drugih nezakonitih poti. Takšno odločitev pa graja sodišče prve stopnje, ko zaključuje, da oškodovancu ne gre za koristi otroka, pač pa, da na tak način razrešuje svoj nerazčiščen odnos z obdolženko. Takšno stališče sodišča prve stopnje je nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje se do dokazov, ki sta jih predlagala oškodovanec in državni tožilec sploh ni opredelilo, pač pa je brez prepričljive dokazne ocene sledilo zagovoru obdolženke in izpovedbi prič, ki so bodisi njeni ožji sorodniki, bodisi njene prijateljice.

6Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku postavilo kar dva izvedenca psihiatrične stroke in sicer dr. Ž. Ž. in dr. Z. Z. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 4. 2013 izhaja, da je sodišče angažiralo drugega izvedenca, ker prvi izvedenec ni v celoti odgovoril na postavljena vprašanja sodišča. Mnenje obeh izvedencev je sodišče prve stopnje povzelo v sodbi in navedlo, da ugotovitvam izvedencev sledi. Vendar pa iz mnenj obeh izvedencev ne izhaja, da sta pri izdelavi mnenja razen tega, kar jima je povedala obdolženka in listin, ki se nahajajo v spisu, upoštevala tudi dokaze, ki jih je tekom postopka predložil oškodovanec. Iz točke 41 mnenja izvedenca Z. Z. tako izhaja, da je glede poteka pravdnega postopka v celoti sledil navedbam obdolžene. Upoštevajoč njegov zaključek, da nima razlogov, da ji glede tega ne bi verjel, pa je utemeljeno sklepati, da se niti ni v celoti seznanil s spisovnimi podatki. Nenazadnje pa sta izvedeniški mnenji tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenke M. M. in izvedenca N. N., do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prvi odstavek 18. člena ZKP določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna pravila in ne z njimi omejena. Upoštevajoč navedeno določbo, bi sodišče prve stopnje pri presoji o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, ki ga državni tožilec očita obdolženi, moralo ocenjevati vse dokaze v spisu, po potrebi izvesti tudi druge dokaze, ne pa zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predlagala obramba, zaključiti, da ni dovolj dokazov, da naj bi obdolžena storila očitano ji kaznivo dejanje.

7Izvedenec psihiatrične stroke dr. Ž. Ž. ugotavlja, da je obdolžena telesno in duševno zdrava. Izvedenec ugotovi, da je obdolženka ravnala v prepričanju, da gre za dobrobit otroka, in da ji ne bi mogli očitati, da je šlo za „zlonamerno“ omogočanje stikov. Tudi izvedenec dr. Z. Z. ugotavlja, da je obdolžena povsem sposobna razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje v zvezi z dejanji, ki se ji očitajo. Izvedenec dr. Z. Z. prav tako ugotovi, da je ravnanje obdolženke, kot izhaja iz obtožnega predloga, lahko posledica njene hiperprotektivnosti, subjektivnih ocen oškodovančevega ravnanja, zagotovo pa ne plod kakršnekoli zlonamernosti. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da je sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali je bilo ravnanje obdolžene zlonamerno. Nikakor ni odgovora na to vprašanje upravičen podati izvedenec. S tem, ko sta izvedenca ocenila, da obdolžena ni ravnala zlonamerno, sta posegla v pristojnost prvostopenjskega sodišča, ki pa je to dopustilo in je tudi v tem delu izvedenskima mnenjema v celoti sledilo.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da obdolženka ni zlonamerno onemogočila, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, utemeljilo zgolj na izpovedbi obdolženke in za oškodovanca obremenilnih prič. Pavšalno je zaključilo, da izpovedbi oškodovanca ne sledi. Do vseh izvedenih dokazov se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo oziroma jih je v sodbi zgolj povzelo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je oškodovančeva pravica do otroka (utemeljena s pravnomočnim izvršljivim naslovom) močnejša od pravic obdolženke, da obdolženka otroka noče prostovoljno izročiti očetu, čeprav ve in razume, da mu je zaupan v varstvo in vzgojo s pravnomočno sodbo, in to zato, ker se za otroka boji in mu ga ne zaupa, ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj v tem kazenskem postopku postavljenih izvedencev psihiatrične stroke o obdolženkinem pretiranem strahu za otroka in njenem pretiranem zaščitniškem odnosu do sina, so pritožbenemu sodišču razlogi izpodbijane sodbe, da gre oškodovancu le za izročitev otroka in ne za koristi otroka, neprepričljivi in zmotni. Sodišče prve stopnje sodbo dejansko utemeljuje le na pretiranem obdolženkinem strahu, kaj bi se lahko zgodilo otroku, če in ko bi bil z očetom (oškodovancem), ne da bi se sploh, kot že rečeno, opredelilo do razlogov, zaradi katerih je vendarle bil v pravnomočno končanem sodnem postopku otrok zaupan v varstvo in vzgojo očetu in ne materi, oziroma se z njimi vsaj seznanilo. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek nerazrešenim odnosom med bivšima zakoncema, ter tudi samo spregledalo otrokove koristi in pravico, da ima stike z obema staršema, in da si nobeden od njiju ne sme lastiti otroka, kar velja tudi za obdolženkina osebna prepričanja, da je le ona lahko edina in izključna zaščitnica otroka. Utemeljeno pritožnica zatrjuje, da vseh obdolženkinih ravnanj ni mogoče upravičiti zgolj z njeno materinsko ljubeznijo in željo po zaščiti otroka. Dejstvo je, da obdolženka ravna tako, kot njej ustreza, se ne ozira na pravnomočne sodne odločbe in niti ne na koristi otroka, še manj pa na posledice, ki so pri otroku tudi zaradi ravnanj obdolženke že zaznavne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je oškodovančev način razreševanja težav s stiki po sodni poti napravil nepopravljivo škodo njunemu mladoletnemu sinu, pri čemer je takšen zaključek napravilo upoštevajoč zgolj zagovor obdolžene in prič, ki so bodisi v sorodstvenih bodisi v prijateljskih odnosih z njo. Posledica takšnega postopanja sodišča prve stopnje je, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti iste dokaze ter dokazni postopek dopolniti tako, da bo pribavilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1964/2013, saj je bil v tem postopku že angažiran izvedenec klinične psihologije N. N., katerega naj po potrebi sodišče tudi zasliši kot izvedeno pričo, ko je to sicer že predlagal pooblaščenec, pa o tem dokaznem predlogu sodišče prve stopnje sploh ni odločilo. Če bo ocenilo za potrebno, naj sodišče v tem postopku angažira novega izvedenca klinične psihologije v zvezi z okoliščinami o katerih je bilo govora tudi v tej odločbi. Tako izvedene dokaze bo moralo sodišče prve stopnje ponovno skrbno oceniti in analizirati vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter ponovno oceniti tudi izpovedbo oškodovanca ter zagovor obtoženke. Ob upoštevanju in vrednotenju vseh okoliščin in dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, bo moralo o zadevi ponovno odločiti ter v zvezi s tem navesti jasne in prepričljive razloge.

10Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče odredilo, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.