VSRS Sklep X Ips 268/2014

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Mestne občine Ljubljana št. 1700-8/2011-3 z dne 19. 10. 2011 (v zvezi z odločbo župana z dne 6. 1. 2012). Toženka je z navedeno odločbo v delu, ki ga je tožnik izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, odločila, da se gospodarski družbi A., d. o. o., podeli koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe v obsegu 0,50 programa na področju zobozdravstva odraslih v Mestni občini Ljubljana, koncesionar pa bo opravljal koncesijsko dejavnost izključno na navedenem naslovu v četrtni skupnosti Dravlje (1. točka izreka), pri čemer je dolžan najkasneje v roku 21 dni od dokončnosti odločbe podpisati pogodbo o koncesiji, sicer se mu ta odvzame (4. točka).

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vsebino 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka upravnega spora in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, toženki pa naloži povračilo stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, saj pravna vprašanja niso konkretno obrazložena. Ker revident v postopku podelitve koncesije ni izpolnjeval razpisnega pogoja zagotovljenega dostopa do svojih prostorov za gibalno ovirane osebe, za revizijo nima niti pravnega interesa. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

4Revizija ni dovoljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako Ustavno sodišče RS v sklepih Up-858/08, Up-1124/08).

6Po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014). Tako mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Na enak način mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

7Revident navaja, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča glede bistvenega vprašanja v tej zadevi, da odstopa od dosedanje prakse Upravnega sodišča in povzroča neenotnost njegove sodne prakse, poleg tega pa da gre tudi za pomembna pravna vprašanja, ki so bila obravnavana v številnih objavljenih zadevah dosedanje sodne prakse kot pomembna vprašanja in rešena na drugačen način. V nadaljevanju pojasnjuje razloge, zaradi katerih je vložil revizijo, med drugim, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, da je koncesija podeljena za predolgo obdobje, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, ali je izbrani kandidat izpolnjeval pogoje in da 42. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) za podelitev koncesije ne določa pogoja glede funkcionalnosti prostorov (brez grajenih in funkcionalnih ovir).

8Z navedenim revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, katerega obravnava bi bila pomembna ne le za odločitev v njegovi zadevi, ampak tudi za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pravna vprašanja, na katera naj bi revizijsko sodišče odgovorilo, namreč niso oblikovana, ustrezno pa ni utemeljen niti odstop od sodne prakse. Glede slednjega bi moral revident v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbo, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, česar pa ni storil. Tako opravljena primerjava bi namreč pokazala, da v reviziji zatrjevani odstop od sodne prakse ne more biti utemeljen s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 98/99, na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 361/2009 in sklep I Up 1022/2003 ter na naštete sodbe Upravnega sodišča RS, saj so bile sprejete v zadevah, ko je javni razpis temeljil na sprejetem koncesijskem aktu (drugače kot v obravnavanem primeru) in so morali biti razpisni pogoji z njim v skladu. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je sprejem koncesijskega akta kot predpisa določen v Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), to je za primere podeljevanja koncesij za izvajanje gospodarskih javnih služb, ki so določene z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture (prvi odstavek 2. člena). V teh primerih je podlaga za javni razpis koncesijski akt (drugi odstavek 36. člena ZGJS), medtem ko ZZDej, ki ureja negospodarsko dejavnost, tovrstnega akta ne predvideva, posledično pa ni obvezen niti glede na 36. člen Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP).(1) Dolžnost sprejetja koncesijskega akta kot načina za zagotavljanje javnosti, transparentnosti in konkurenčnosti v postopkih podeljevanja koncesij ne izhaja niti iz 56. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prosto opravljanje storitev).

9Ker uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka, nasprotni stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na revizijo.

11V konkretni zadevi je sodišče v upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe o podelitvi koncesije, torej pooblastila pravni osebi zasebnega prava za opravljanje javne službe, katerega vrednosti same zase ni mogoče oceniti, ne pa o na tej podlagi pričakovanem plačilu za opravljene storitve. Toženka se zato pri utemeljevanju vrednosti spora, od katerega je odvisna višina priglašenih stroškov, ne more uspešno sklicevati na 40. člen ZPP, po katerem se v primeru, če se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let.

12Glede na navedeno je bila pri odločanju o odmeri stroškov za odgovor na revizijo uporabljena določba drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), veljavnega v času njegove vložitve (17. 9. 2014). Po tej določbi v primeru, kadar vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku tega člena, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR. Ob upoštevanju tega je toženka upravičena do povračila nagrade za postopek v višini 282,00 EUR (tarifna številka 3300) in 20,00 EUR za izdatke (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev iz tarifne številke 6002), kar povečano za 22 % DDV skupaj znaša 368,44 EUR.

13Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

----

(1) Omenjeni zakon se glede podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti uporablja za vprašanja, ki v ZZDej niso urejena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015).