36. člen ZGJS

Pravna vprašanja, na katera naj bi revizijsko sodišče odgovorilo, niso oblikovana, ustrezno pa ni utemeljen niti odstop od sodne prakse. Glede slednjega bi moral revident v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbo, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, česar pa ni storil. ZZDej, ki ureja negospodarsko dejavnost (torej drugače kot ZGJS), ne predvideva sprejetja koncesijskega akta, posledično pa ni obvezen niti glede na 36. člen ZJZP. V konkretni zadevi je sodišče v upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe o podelitvi koncesije, torej pooblastila pravni osebi zasebnega prava za opravljanje javne službe, katerega vrednosti same zase ni mogoče oceniti, ne pa o na tej podlagi pričakovanem plačilu za opravljene storitve. Toženka se zato pri utemeljevanju vrednosti spora, od katerega je odvisna višina priglašenih stroškov, ne more uspešno sklicevati na 40. člen ZPP.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).

Javni partner po objavi javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. Če nikogar od prijavljenih ne izbere, izda o tem akt, s katerim konča postopek izbire, kot je v 59. členu ZJZP podrobneje navedeno.

Podlaga za javni razpis je koncesijski akt, v katerem se določi oblika in postopek javnega razpisa. Javni razpis je poziv koncesionarjem, ki pa ne zavezuje koncedenta, da po objavi javnega razpisa tudi izbere koncesionarja. Koncedent namreč ni zavezan izbrati kateregakoli izmed prijavljenih kandidatov, tudi če vsi ali pa samo eden izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Opustitev oprave glavne obravnave ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločitve (in ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS), če je že iz predloženih spisov očitno, da je tožbi ugoditi, ker v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno - ni pa pogojev za opravo spora polne jurisdikcije. V postopku podelitve koncesije, ki se opravi na podlagi javnega razpisa po Zakonu o gospodarskih javnih službah, ni podlage za uporabo stališč, ki jih je v zvezi z javnim razpisom za kvalifikacijo ponudnikov, objavljenim po določbah Zakona o reviziji javnega naročanja, sprejela Državna revizijska komisija.

Da je treba pri izbiri koncesionarja upoštevati tudi pogoje iz koncesijskega akta, izhaja tudi iz določila 3. alineje 1. odstavka 33. člena in 1. odstavka 35. člena ZGJS. Zaradi pomena obravnavane dejavnosti za javni interes je presoja zakonitosti izbire koncesionarja v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava odločanja o izbiri koncesionarja na javnem razpisu v pretežni meri strokovno-tehnična, v določenih elementih ima izbira lahko tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnost

Po 103. čl. ZOR (uporaba glede na 1060. čl. OZ - Uradni list RS, št. 83/01) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sankcija ničnosti je torej ultima ratio (tudi zaradi spoštovanja temeljnega obligacijskega načela pacta sunt servanda) in je pogodbo treba, če je le mogoče, vzdržati v veljavi. ZGJS ne predvideva civilnopravne sankcije ničnosti sklepanja poslov za zagotovitev javnih služb v nasprotju s predpisanimi načini in oblikami (nasprotno primerjaj določila 130. čl. Zakona o javnih naročilih - Uradni list RS, št. 39/2000 glede pogodb o oddajanju javnih naročil). Namen ZGJS je namreč treba prepoznati v zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb zaradi zadovoljevanja javnih potreb (1. čl. ZGJS). Predmet sporne pogodbe je posel širšega javnointeresnega pomena za občane Medvod. Zagotovitev dimnikarskih storitev je bila v skladu z javnim interesom na območju Medvod (glej 6. alinejo 65. čl. Statuta Obične Medvode), zato glede na koncepcijo ZGJS ni mogoče kvalificirati zagotovitv

Izgradnja parkirno garažne hiše ni dejavnost, ki bi jo bilo potrebno trajno in nemoteno izvajati. Zato ne sodi med gospodarske javne službe. Prvostopno sodišče je zato zmotno presodilo postopek izbire izvajalca za izgradnjo parkirno garažne hiše kot postopek pridobivanja koncesionarjev na podlagi javnega razpisa (1. odst. 36. člena ZGJS), ki se konča z upravno odločbo (1. odst. 37. člena ZGJS). Izbira najugodnejšega ponudnika je bila opravljena z aktom poslovanja in ne z upravnim aktom. Za spor v zvezi s takim načinom izbora najugodnejšega ponudnika pa se uporabljajo pravila pravdnega postopka (1. člen ZPP).