VSC sklep Cp 634/2002

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in se zadev kot neutemeljen. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in izpodbijala zavrnilni del. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagala razveljavitev sodbe. Navajala je, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik vtoževanega zneska za popravilo vozila ni izkazal, vendar je takšna ugotovitev sodišča zmotna. Tožnik je kot dokaz o višini škode na avtomobilu predložil zapisnik o poškodbi vozila zavarovalne družbe A. d.d., iz katerega je izhajalo, katere dele avtomobila je bilo potrebno zamenjati oz. popraviti. Na podlagi tega zapisnika o poškodbi vozila je bil izdelan in izdan predračun pri J. z dne 30.11.1995. Tako zapisnik o poškodbi kot predračun sta bila kot dokaz predložena v postopku in ne drži ugotovitev sodišča, da višina škode ni bila izkazana. Dejstvo, da naj bi tožnik popravljal vozilo v lastni režiji, pa ne igra glede tega nobene vloge. Tožeča stranka je v spis vložila tudi fotografije poškodovanega vozila ter predlagala izvedenca avtomobilske stroke, ki bi lahko natančno ugotovil višino škode, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo, kljub temu, da je v obrazložitvi ugotovilo, da je nesporno, da je tožnik utrpel škodo na svojem vozilu. Takšna obrazložitev in razlogi so med seboj v nasprotju.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožniku dne 20.11.1995 nastala škoda na vozilu, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Kljub gotovosti o nastanku škode pa je zahtevek tožnika za povračilo škode zavrnilo, ker je štelo, da ni dokazal obsega in višine škode.

ZPP v določbi I. odstavka 7. člena pravi, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik je svojo dolžnost izpolnil in v dokaz o višini škode k tožbi priložil zapisnik o poškodbi vozila z dne 27.11.1995 in predračun za popravo vozila z dne 30.11.1995, hkrati pa je predlagal, da po potrebi višino škode oceni izvedenec avtomobilske stroke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini zahtevka oporekala le pavšalno, z navedbo, da je višina pretirana, ter da gre za totalno škodo, pri čemer pa ni navedla, kolikšna bi bila po njenem višina škode.

Sodišče prve stopnje niti ni napravilo dokazne ocene predloženega zapisnika in predračuna. Zahtevek tožnika je zavrnilo iz razloga, ker je vozilo popravljal sam, ni pa predložil računov za dele za popravilo vozila. To pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

Dejstvo, da je tožnik sam popravljal vozilo, nima vpliva na dokazanost ali nedokazanost obsega in višine škode, temveč lahko vpliva na uporabo materialnega prava. Kadar gre za poškodbo stvari in škoda ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje še ni reparirana, se vrednost škode določi po cenah ob izdaji sodne odločbe, kot to določa 2. odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR. Drugače pa je, če je oškodovanec že pred izdajo sodbe sam v celoti ali deloma repariral poškodovano stvar, zaradi česar se njegov odškodninski zahtevek spremeni v čisti denarni zahtevek in se vrednost škode določi po višini njegovih dejanskih izdatkov, kar je v skladu z določbo 394. členom ZOR.

Trditveno in dokazno breme je materialnopravno vprašanje, ker je vsebina tega bremena odvisna od vsebine materialnopravne določbe, katere uporabo želi stranka doseči. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da je za uporabo določbe 394. člena ZOR tožnik dolžan dokazati dejansko višino izdatkov. Če bi sodišče ugotovilo, da je bilo tožnikov vozilo poškodovano, ne bi mu pa verjelo, da je škodo sam odpravil, bi moralo višino odškodnine določiti v skladu z določbo 2. odstavka 189. člena ZOR. V kolikor bi sodišče tožniku verjelo, da je sam odpravil škodo, ne bi pa mu verjelo, da je imel izdatke v višini predračuna, pa bi prišla v poštev uporaba določbe 216. člena ZPP, ki pravi, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Citirano določbo bi sodišče uporabilo, če bi ocenilo, da iz razlogov ekonomičnosti postopka ter zaradi nekonkretiziranih ugovornih trditev tožene stranke ne bi bilo smotrno ugotavljati višine škode s pomočjo izvedenca avtomobilske stroke, kot je tožnik sicer tudi predlagal v tožbi.

Glede na obrazloženo je pritožba tožeče stranke utemeljena, ker je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotavljalo dejansko stanje. Zato je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških. O teh in o pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (III. odstavek 165 .člena ZPP).