VSL sodba II Cp 3259/2015

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 19.480,40 EUR in zakonske zamudne obresti:

- od zneska 16.680,40 EUR za čas od 13. 1. 2012 dalje do plačila,

- od zneska 1.800,00 EUR za čas od 29. 12. 2011 do plačila,

- od zneska 1.000,00 EUR za čas od 13. 1. 2012 do plačila,

- od zneska 518,00 EUR za čas od 10. 3. 2011 do 13. 12. 2011, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.152,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila“.

II. Sicer se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 413,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnimi sklepom(1), odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 15.480,00 EUR in zakonske zamudne obresti: od zneska 12.680,40 EUR za čas od 20. 7. 2011 do plačila, od zneska 1.800,00 EUR za čas od 29. 12. 2011 do plačila, od zneska 1.000,00 EUR za čas od 20. 7. 2011 do plačila, od zneska 518,36 EUR za čas od 10. 3. 2011 do dne 13. 12. 2011 in od zneska 25.700,00 EUR za čas od dne 20. 7. 2011 do dne 13. 12. 2011, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe, popravljen s popravnim sklepom, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zoper popravni sklep se sklicuje na razloge, uveljavljane v pritožbi zoper sodbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožniku prisodi še odškodnino v višini 10.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku od vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 50.000,00 EUR, priznalo le odškodnino v znesku 39.100,00 EUR. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 17.000,00 EUR je prenizka. Sodišče je pri odmeri premalo upoštevalo, da je tožnik utrpel številne zelo hude telesne poškodbe ter dolžino trajanja in intenzivnost telesnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Višjo odškodnino utemeljuje zlasti dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel telesne bolečine, kar bo glede na njegovo starost še zelo dolgo. Premalo je upoštevalo tudi z izvedenci ugotovljene nevšečnosti tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče iz tega naslova tožniku dosoditi še nadaljnjih 8.000,00 EUR odškodnine, skupno 25.000,00 EUR. Prav tako je sodišče prenizko ovrednotilo dolžino trajanja sekundarnega strahu in neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz tega naslova za dodatnih 1.500,00 EUR odškodnine. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino v višini 19.000,00 EUR, nadaljnji zahtevek za 1.000,00 EUR pa je neutemeljeno zavrnilo. Ugotovitve izvedencev medicinske stroke utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 20.000,00 EUR. Poškodbe so pri tožniku pustile trajne posledice, saj je ta močno omejen pri delih, pri katerih je potrebno dvigovanje in prenašanje bremen. Tožnik je tesnoben, težave ima pri miselnih operacijah in je hudo oviran pri svojem poklicnem delu. Pri njem se je razvila posttravmatska stresna motnja, ki se izraža v obliki neprijetnih misli o dogodku, prolongiranih občutij psihološkega distresa, vlaganju truda v izogibanje notranjih občutij, povezanih z dogodkom, občutja lastne krivde, negativnega čustvenega razpoloženja. Ima motnje koncentracije, glavobole, nemir, občutljivost na hrup, večjo utrudljivost, razdražljivost, frustracijo in motnje spanja. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 600,00 EUR je prenizka. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja odškodnina v višini 1.000,00 EUR, brazgotine in šepajoča hoja tožnika zelo motita, česar sodišče ni ustrezno ovrednotilo. Stroškovna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, glede na to, da so tožniku v postopku nastali neprimerljivo višji stroški kot toženki, je v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Sodišče bi moralo stroške odmeriti glede na uspeh, stroške izvedencev pa mora kriti tožena stranka sama, ne glede na uspeh .

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico. Sodišče je tožniku odmerilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovitvam izvedencev travmatološke in psihološke stroke ne oporeka. V primerljivih primerih je sodišče oškodovancem prisodilo odškodnino v višini od 22 – 25 plač (primeri iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: VI 64, VI/69, VI/79). Prav tako ni pravična odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožniku za uničene stvari v višini 1.000,00 EUR, saj je škoda po tej postavki v večjem delu neizkazana, prav tako njena višina. Tuja pomoč, ki jo je tožniku nudil zakonec, ni presegla pomoči, ki sta si jo zakonca dolžna nuditi po 44. členu ZZZDR, prav tako pa ni izkazano, da je tožnik moral kaj plačati za pomoč. Tudi sicer je cena pomoči v višini 5,00 EUR na uro previsoka, običajno cena take pomoči znaša 3,80 EUR na uro. Glede teka zakonskih zamudnih obresti toženka meni, da ne more priti v zamudo prej kot v treh mesecih po prejemu popolnega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka je šele 13. 10. 2011 dopolnila svoj zahtevek z dodatnimi navedbami (da je zdravljenje nadaljeval do 7. 10. 2011) in dodatnimi dokazi o zdravljenju. Dne 12. 12. 2011 je toženka nakazala tožniku celotno odškodnino v predpravdnem postopku, zato pri plačilu odškodnine pred pravdo še ni bila v zamudi. V zamudo bi prišla šele tri mesece po prejemu popolnega odškodninskega zahtevka, torej 13. 1. 2012. Glede zamude bi moralo sodišče uporabiti 20a. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki je specialnejši predpis od Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5Stranki druga drugi nista odgovorili na pritožbo.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

7Sodba oceni, da znaša pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, za telesne bolečine 17.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 19.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 600,00 EUR, skupno 39.100,00 EUR. Ob ugotovitvi, da je toženka del odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 25.700,00 EUR plačala že pred tožbo in da revalorizirani znesek znaša 26.419,60 EUR, toženi stranki iz naslova nepremoženjske škode naloži v plačilo še znesek 12.680,40 EUR.

8Sodba ima izčrpne in jasne ugotovitve o vseh odločilnih okoliščinah, ki so podlaga za odmero posameznih vrst škode. Pritožbi ne nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodbe o intenzivnosti in trajanju telesnih, duševnih bolečin ter strahu, izpostavljata pa materialnopravno zmotnost prisojene višine odškodnine.

9Materialnopravni preizkus primernosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pokaže, da sodba deloma ni pravilno upoštevala meril 179. člena OZ in 182. člena OZ. Odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je, kot utemeljeno opozarja tožnik prenizka, glede odškodnine za strah in skaženost pa je sodba materialnopravno pravilna.

10Tožnik je v prometni nesreči utrpel pretres možganov, rane na glavi, zlom leve ključnice, zlom leve lopatice, izpah desnega komolca, strganino vranice, zlom 2. do 9. rebra levo, zlom leve veje sramne kosti in zlom levega krila križnice. Hude bolečine je trpel 15 dni, srednje hude 4 tedne, bolečine lahke intenzivnosti z občasnimi bolečinami srednje hude stopnje je prestajal 4 tedne, zlasti v času intenzivne fizioterapije, občasne lahke pa je prestajal vse do konca zdravljenja in jih prestaja še sedaj ter jih bo trpel tudi v bodoče (po daljšem naporu, pri večjih fizičnih obremenitvah leve roke, pri dalj časa trajajočemu sedenju). Ob spremembi vremena se mu pojavijo tudi bolečine v predelu poškodovane rame in medenice, še vedno ima pogoste glavobole. Trpel je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih natančno povzema sodba (19. točka obrazložitve), med drugim: operacijo leve ključnice, ki je bila opravljena v splošni anesteziji, pet dni nošenja doramenske mavčne longete na desni strani, z mitelo na levi strani, 10 tednov uporabe podpazdušnih bergel, pet mesecev uporabe bergel ali palice ob hoji, 21 dni hospitalizacije in 14 dni stacionarnega zdravljenja v zdravilišču in psihoterapevtsko obravnavo pri nevrologu in kliničnem psihologu že v času hospitalizacije in kasneje, zaradi izrazito izraženih simptomov posttravmatske stresne motnje (v nadaljevanju PTSM). Pritrditi je tožniku, da sodba, ki ocenjuje, da znaša primerna in pravična odškodnina za telesne bolečine 17.000,00 EUR, ne upošteva v zadostni meri ugotovljenega trajanja intenzivnosti telesnih bolečin in številnih nevšečnosti, ki jih je tožnik prestajal. Tožnik je dobil številne hude poškodbe, bolečinsko obdobje hudih in srednje hudih bolečin je bilo dolgotrajno, bolečine bo prestajal tudi v bodoče, glede na njegovo starost ob nesreči (35 let), še dolgo. Neutemeljeno je zavzemanje toženke za nižjo odškodnino od prisojene. Po ugotovitvi sodnega izvedenca dr. A. A., na čigar mnenje se toženka sklicuje, bo tožnik v bodoče trpel občasne bolečine lahke intenzitete po daljšem fizičnem naporu, večjih fizičnih obremenitvah levega zgornjega uda, dalj časa trajajočem sedenju, zato ni razumljivo, na kaj meri, s trditvijo, da bo imel le lahko občasne bolečine, vezane bolj na fizične obremenitve. Tudi dejstvo, da je bil v času trajanja hudih bolečin v bolnišnici, ki ga kot razlog za nižjo odškodnino od prisojene, uveljavlja toženka, ni pomemben. Po oceni pritožbenega sodišča znaša pravična in primerna odškodnina za telesne bolečine 20.000,00 EUR, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo za 3.000,00 EUR.

11Neutemeljeno je zavzemanje tožnika za višjo oziroma toženke za nižjo odškodnino iz naslova strahu. Tožnik resda ni trpel primarnega strahu, trpel pa je dolgotrajni sekundarni strah zaradi izida zdravljenja (izrazit v obdobju treh mesecev, nadaljnji občasen sekundarni strah pa še pet mesecev). O subjektivnem doživljanju tožnika se je sodišče prve stopnje prepričalo ob njegovem zaslišanju. Prepričljivim razlogom sodbe in njegovemu zaključku, da je tožnik prestajal dolgotrajni izrazit strah za izid zdravljenja, ki je izzvenel šele, ko je sam pri sebi ugotovil, kakšne trajne posledice so mu pustile utrpele poškodbe in kaj zaradi njih ne zmore (28. do 30. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.500,00 EUR primerna in pravična, v njej je ustrezno izraženo tako subjektivno kot objektivno merilo za priznanje te vrste odškodnine.

12Utemeljena je tožnikova pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo sodba priznava v višini 19.000,00 EUR. Tožniku so po izčrpnih in natančnih ugotovitvah sodbe ostale številne posledice poškodb (35. točka, 38. točka), zaradi katerih so življenjske aktivnosti tožnika močno zmanjšane. Tožnik ne more nositi bremen, torbe ali nahrbtnika na levi rami. Ostala mu je omejena gibljivost lažje stopnje, zaradi katere s povečanimi napori izvaja aktivnosti visoko nad nivojem ramen, to je vse aktivnosti, ki zahtevajo dvig roke. Tožnik zaradi poškodb s povečanimi napori izvaja težje fizične aktivnosti, težko sedi na desni levi sednici in jo mora razbremeniti, kar je tudi razlog, da težko dalj časa sedi pri miru in s povečanimi napori kolesari na daljše razdalje, težko hodi po neravnem terenu. Opustil je ukvarjanje z airsoft, ne hodi več v hribe, kolesari pa le na kratke razdalje. Tožniku so ostale tudi posledice postkomocijskega sindroma in sindrom PTSM. Simptomi postkomocijskega sindroma se kažejo z glavoboli, motnjami koncentracije, spominskimi motnjami, razdražljivostjo. Simptomi PTSM so kronični in po mnenju izvedenke mag. B. ne bodo izzveneli, kažejo se pa kot občasne vsiljive, nehotene, neprijetne misli ob dogodku, prolongiran občutek psihološkega distresa, prevladujoče negativno čustveno razpoloženje (jeza, pesimizem, negativizem), spremenjeno je tožnikovo čustvovanje in razpoloženje, zaskrbljen je zaradi prihodnosti. Tožnik je hudo oviran pri poklicnem delu, zmanjšano je sposoben za dela in opravila, ki zahtevajo učinkovite sposobnosti koncentracije in reševanja miselnih operacij, dolgotrajno ali hitro miselno okretnost in odzivanje v problemskih situacijah. Pritrditi je tožniku, da sodba vsega navedenega ne upošteva v zadostni meri, še zlasti ne, da bo tožnik duševne bolečine (glede na starost) trpel še dolgo. Tožniku se je dolgoročno spremenila kvaliteta življenja, psihično je spremenjen. Neutemeljeno, ne da bi izpostavila tehtne trditve, ki bi narekovale znižanje prisojene odškodnine, je zavzemanje toženke za nižjo odškodnino. Po oceni pritožbenega sodišča je, kot se zavzema tožnik, pravična in primerna odškodnina iz tega naslova 20.000,00 EUR, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo za 1.000,00 EUR.

13Neutemeljena je pritožba tožnika glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. V prisojeni odškodnini 600,00 EUR se ustrezno odražajo tako subjektivna kot objektivna merila za priznanje te vrste odškodnine. Sodba verjame in sledi tožniku, da ga moti izgled poškodovanih delov in da trpi intenzivne duševne bolečine (46. točka obrazložitve) in ne drži pritožbeni očitek, da sodba da premajhno težo tožnikovi izpovedi. Brazgotina pod levo ključnico je vidna le, kadar je tožnik brez oblačil, (rahlega) šepanja, ki ga izvedenec niti ne ugotavlja, pa tožnik ob zaslišanju niti ni izpostavljal.

14Po povedanem pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupno 43.100,00 EUR (sodba jo oceni na 39.100,00 EUR, kar ustreza tudi načelu objektivizacije odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja približno 43 povprečnih neto plač in je s tem ustrezno umeščena v sodno prakso v primerljivih zadevah(2). Zavzemanje toženke za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo (primeri VI/64, VI/65 in VI/66 v knjigi dr. Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo) ni utemeljeno, saj ne gre za primerljive primere. V primerih VI/65 ter VI/66 pri oškodovancih ni bil ugotovljen postkomocijski sindrom niti postravmatski stresni sindrom, pa tudi sicer bolečinska obdobja niti nevšečnosti oškodovancev niso primerljiva z obravnavanim primerom. V primeru VI/64 pa oškodovanka, ki sicer trpi za postkomocijskim sindromom, še dodatno nima sindroma PTSM, prav tako pa primer glede na prestane nevšečnosti, trajanje ter intenzivnost bolečinskega obdobja z obravnavanim ni primerljiv.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo

15V izpovedbi tožnika in fotografijah poškodovanega vozila, iz katerih je razvidno, kako uničeno je bilo osebno vozilo, ki ga je tožnik vozil v času prometne nesreče, je imela sodba zanesljivo podlago za zaključek, da so bile stvari, za katere je tožniku priznalo odškodnino, v uničenem vozilu. Prepričljivim razlogom sodbe ni kaj dodati. Materialnopravno pravilno sodba, v skladu z določbo 216. člena ZPP, ugotovi tudi višino odškodnine in je zmotno stališče toženke, da višina ni izkazana.

16Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da tožniku ne pripada odškodnina za tujo pomoč. Razlogi sodbe (53. točka do 57. točka obrazložitve) so pravilni in prepričljivi in jih ni treba dopolnjevati. Tožnik je tujo pomoč potreboval v obdobju šestih mesecev (360 ur). Višina urne postavke 5,00 EUR za tujo pomoč, ki so jo tožniku nudili njegova žena, kasneje pa tudi starša in prijatelji, ki jo upošteva sodba, je skladna s sodno prakso(3). Neutemeljeno je prikazovanje pritožbe, da ugotovljen obseg nudene tuje pomoči ne presega običajne pomoči, ki sta si jo dolžna nuditi zakonca.

Glede zamudnih obresti

17Utemeljen je pritožbeni očitek toženke gleda teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Materialnopravno zmotno sodba pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti ne upošteva ZOZP, ki zavarovalnicam določa trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov in ne 14-dnevnega roka, ki ga kot odločilnega upošteva sodba na podlagi določbe drugega odstavka 299. člena OZ. Pritrditi je sicer razlogom sodbe, da določilo o trimesečnem roku za izpolnitev (prvi odstavek 20.a člena ZOZP) velja za situacijo, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, za kar v obravnavanem primeru ne gre, kar pa ne nudi podlage za uporabo 14-dnevnega roka. Kdaj pride zavarovalnica v zamudo, v primeru kot je obravnavani, ZOZP izrecno ne ureja. Upoštevati je treba določbe OZ o zamudi in sicer prvi odstavek 299. člena, kjer je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ob dejstvu, da ima zavarovalnica trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov, je ta rok treba šteti kot rok iz citirane določbe OZ in nastopi njena zamuda po preteku tega roka(4). Pritožba pa se utemeljeno sklicuje tudi na to, da je tožnik odškodninski zahtevek, ki ga je na toženko naslovil 1. 7. 2011 (toženka ga je prejela 5. 7. 2011(5)) dopolnil 13. 10. 2011 (glede nepremoženjske škode) z dodatnimi navedbami (da je zdravljenje nadaljeval do 7. 10. 2011 in dodatnimi dokazi o zdravljenju. Pritrditi je toženki, da je, kot trdi, v zamudo lahko prišla šele 13. 1. 2012. Tožnik navedbam toženke glede dopolnitve zahtevka, na katerega se je sklicevala že v odgovoru na tožbo (4. točka), ni konkretizirano nasprotoval, zato jih je smelo pritožbeno sodišče šteti za priznane (214. člen ZPP). Materialnopravno pravilno je zato pri odločitvi o zamudnih obresti od višine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo (zaradi uničenja stvari) kot začetek teka zamudnih obresti treba upoštevati 13. 1. 2012 in ne 20. 7. 2011, kot to upošteva sodba. Ob ugotovitvi, da je toženka nesporni del nepremoženjske škode tožniku nakazala že 13. 12. 2011, s tem plačilom ni mogla biti v zamudi, zato je treba v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti.

18Po navedenem je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom) delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) in sicer tako, da je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo še 4.000,00 EUR (skupna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo znaša 19.480,40 EUR), glede zakonskih zamudnih obresti pa je datum začetka teka z 20. 7. 2011 nadomestilo z datumom 13. 1. 2012. Temu ustrezno je sodbo spremenilo v I. točki izreka. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškovne odločitve

19Tožnik upravičeno graja odločitev o stroških „da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka“. Tožnik, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, je imel za zastopanje bistveno višje stroške od toženke, ki se je zastopala sama, imel pa je stroške tudi z založitvijo stroškov za izvedence. V takem primeru, kot utemeljeno opozarja, sodna praksa stoji na stališču, da je primeren način določitve stroškov uspeh v postopku. Tožnik je z upoštevanjem v pritožbenem postopku spremenjene odločitve uspel s 68 % zahtevka, toženka pa z 32 %. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in priglašenimi stroškovniki. Tožnik je upravičen do stroškov postopka, in sicer: nagrade za postopek v znesku 640,90 EUR (tar. št. 3100), nagrade za narok 591,60 EUR (tar. št. 3102), nagrade za izvensodna opravila 616,25 EUR (tar. št. 2200), v preostalem delu (do zneska 1232,50 EUR) ni upravičen (polovica nagrade za postopek izvensodnih opravil se všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100), stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), do stroškov za fotokopije ni upravičen, ker ni izkazal presežka kopij nad 100 strani (1. točka tar. št. 6000), stroškov kilometrine za tri prihode iz M. v Ljubljano v znesku 288,60 EUR (tar. št. 6003). Skupno nagrada znaša 2.157,35 EUR, povečano za 22 % DDV pa 2.631,96 EUR. Tožeča stranka je upravičena še do stroškov, nastalih s plačilom izvedenin (za izvedenca dr. A. A. po sklepu z dne 16. 7. 2014 578,62 EUR, za izvedenko mag. B. B. po sklepu z dne 21. 1. 2015 pa 676,20 EUR), stroške za sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 675,00 EUR ter potne stroške tožnika za tri prihode iz R. v Ljubljano v višini 111,00 EUR. Stroški pričnin tožeči stranki niso nastali. Stroški tožeče stranke skupno znašajo 4.672,78 EUR, upoštevaje uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 3.177,49 EUR pravdnih stroškov. Toženki so v postopku nastali stroški kilometrine za tri prihode iz K. v Ljubljano in nazaj v višini 77,70 EUR. Upoštevaje uspeh je toženka upravičena do povrnitve višini 24,86 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.152,63 EUR. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo izrek v III. točki izreka izpodbijane sodbe (5. alineja 358. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

20Tožnik je s pritožbo uspel s 36 % (4.000,00 EUR od izpodbijanih 10.900,00 EUR ter stroškovno odločitvijo), toženka pa je uspela zgolj s postransko terjatvijo (glede teka zakonskih zamudnih obresti). Tožnik je v skladu s priglašenim stroškovnikom, ZOdvT in ZST-1 upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov za sestavo pritožbe v znesku 545,60 EUR (tar. št. 3210), materialne izdatke v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), povečano za 22 % DDV za sodno takso za postopek o pritožbi 459,00 EUR, skupno 1.149,03 EUR. V skladu z uspehom je tožeča stranka upravičena do povrnitve 413,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

21Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu ZPP, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------

Op. št. (1): S popravnim sklepom 24. 9. 2015 je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke popravilo očitno pisno in računsko pomoto v sodbi.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 467/2002 z dne 27. 11. 2003, v kateri je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 43 povprečnih neto plač in II Ips 638/2008 z dne 29. 5. 2009, v kateri je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 41 povprečnih neto plač.

Op. št. (3): Primerjaj VSL sodbo in sklep II Cp 1556/2012 z dne 20. 2. 2013, VSL sodba II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015, VSL sodba II Cp 1150/2015 z dne 17. 6. 2015.

Op. št. (4): Tako VSL sodba II Cp 2102/2015 z dne 11. 11. 2015.

Op. št. (5): Sodba (71. točka obrazložitve) šteje, da je tožnik prišel v zamudo s prejemom tega odškodninskega zahtevka in je s potekom 14-dnevnega roka v zamudi s plačilom od 20. 7. 2011 dalje.