VSL sodba I Cp 246/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh iz dela parcele 9/37, k. o. ..., ID znak ... odstraniti garažo, vzpostaviti na tej nepremičnini prejšnje stanje, to je, odpeljati iz dela parcele ves gradbeni material, iz katerega je garaža narejena, skopane temelje odstranjene garaže pa zasuti in se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih posegov v parcelo št. 9/37, k. o. ... (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni stroške postopka v znesku 1.046,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pravdnega postopka (P 379/2005, P 93/2010 ter I Cp 3802/2009) pa je tožena stranka dolžna kriti sama.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v času gradnje hiše in garaže leta 1985 in 1986 ni bila dobroverna. Sodišče je spregledalo, da se dobra vera ne dokazuje, pač pa se domneva na podlagi 9. člena SPZ in je dokazno breme o domnevni nedobrovernosti tožene stranke na strani tožeče stranke. Dejansko stanje v zvezi z (ne)dobrovernostjo je zmotno ugotovljeno in je treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že iz tega razloga. Tožena stranka je gradila v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, zakoličba objekta je bila opravljena s strani podjetja D. v letu 1985. Tožena stranka ni mogla vedeti, da z gradnjo garaže posega na sosednjo parcelo s takratno parc. št. 9/1 k. o. ... Po tej je sicer potekala pot, ki ni bila širša od 30 cm, ki pa je bila vsekakor preozka, da bi se po njej vozilo in ta okoliščina ne more predstavljati dejstva, na podlagi katerega bi bila tožena stranka nedobroverna. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je bila toženi stranki kot novi lastnici parcele št. 155/1 k. o. ... ob začetku gradnje znana meja s parc. št. 9/1 k. o. ... Tožeča stranka tega dejstva ni navajala, prav tako ni navajala, da bi bil v letih 1983 do 1985 izveden kakršenkoli mejni ugotovitveni postopek, na podlagi katerega bi bilo toženi stranki znano, da je bila zakoličba objekta napravljena čez mejno črto. Nobeden izmed izvedenih dokazov sodišča ne opravičuje do zaključka, da naj bi tožena stranka vedela, da gradi deloma tudi na sosednji parceli. Tega dejstva tožena stranka ni vedela, kar je tudi zatrjevala, tožeča stranka pa tega ni substancirano prerekala. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka slaboverna, zmotna. Tožena stranka se tudi ne strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka z gradnjo na delu zemljišča parc. št. 9/1, sedaj 9/37, k. o. ... ni pridobila stavbne pravice na podlagi 271. člena SPZ. Ob dejstvu dobroverne graditve nepremičnine na parc. št. 155/1 k. o. ..., ki je deloma posegala na sosednjo parcelo, tožena stranka ni pridobila pravice uporabe dela parc. št. 9/37 k. o. ..., vendar to ne pomeni, da ne bi pridobila stavbne pravice v smislu 271. čl. SPZ. Kljub odsotnosti pravice uporabe na zemljišču je namreč tožena stranka lastnica zgradbe, ki stoji na tem delu parcele št. 9/37 k. o. ..., saj jo je zgradila v dobri veri. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pogoje za pridobitev stavbne pravice vezalo na postopek, na podlagi katerega bi tožena stranka pridobila tudi pravico graditi na parc. št. 9/37 k. o. ... Takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ni pravilno, saj bi v primeru sklenjene pogodbe o oddaji stavbenega zemljišča za gradnjo tožena stranka pridobila pravico uporabe na parc. št. 9/37 k. o. ... in v posledici uveljavitve ZLNDL tudi lastninsko pravico na zemljišču. Namen določila 271. člena SPZ je očitno za drugačne primere, izven primerov, ko je lahko lastnik zgradbe v skladu z določili ZLNDL pridobil tudi lastninsko pravico na zemljišču. Tožena stranka je nepremičnino zgradila v dobri veri, postala je lastnik zgradbe, zato je pridobila stavbno pravico na podlagi 2. odstavka 271. člena SPZ. Zahtevek za odstranitev dela tega objekta je zato neutemeljen. Pod enakimi pogoji bi tožena stranka na podlagi 3. odstavka 271. člena SPZ pridobila tudi posebno pravico uporabe javnega dobra, če bi se izkazalo, da tudi ta del zemljišča predstavlja javno dobro. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo o zahtevku tožene stranke, temelječem na 47. členu SPZ, v zvezi s čemer je dobilo napotilo s strani pritožbenega sodišča. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do zahtevka tožene stranke, da se na podlagi 3. odstavka 47. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) na novo določi meja med sosednjima nepremičninama. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je v vmesnem času od prejšnje odločitve višjega sodišča do ponovnega odločanja Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v zvezi z gradnjo na tujem ni mogoče uporabiti določb SPZ, če je bila gradnja zaključena pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003), kot je bilo v konkretnem primeru. Ugotovitve, da je bila gradnja v konkretnem primeru zaključena pred uveljavitvijo SPZ, pritožba ne izpodbija. Razloge je torej sodišče prve stopnje navedlo. V skladu z 268. členom SPZ se v primerih, ko je tožba vložena po uveljavitvi SPZ (nasprotno razlogovanje) uporablja ta zakon. V 266. členu SPZ, pa je določeno, da stvarne pravice pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, določeno v SPZ. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila že pred letom 2003 (nasprotna tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno - glede dela parc. št. 9/1, k. o. ..., sedaj parc. št. 9/37, k. o. ...), zato pridejo v konkretnem primeru v poštev določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij – ZTLR in ne SPZ. Tudi na stavbno pravico se je tožena stranka sklicevala s trditvijo, da je stavbno pravico pridobila z gradnjo nepremičnine v dobri veri (pred uveljavitvijo SPZ). 47. člen SPZ torej v konkretnem primeru ne pride v poštev.

5Pritožba obširno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila v času gradnje hiše in garaže leta 1985 in 1986 dobroverna. Glede na to, da je bila sporna nepremičnina tožeče stranke – parc. št. 9/1, k. o. ..., sedaj parc. št. 9/37, k. o. ..., na kateri se nahaja del garaže tožene stranke, v času toženkine gradnje v družbeni lastnini, tožena stranka z gradnjo na tujem svetu po določbah ZTLR ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini, saj so navedena določila (24. in 25. člen ZTLR) veljala le za zemljišča, na katerih je obstajala lastninska pravica, ne pa tudi za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini (četudi je kasneje, ko je bil objekt zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina, graditelj z gradnjo na tujem svetu v družbeni lastnini ni mogel pridobiti lastninske pravice). Dobra vera zato sploh ni pravno odločilna. Sicer pa tožena stranka ugotovitve lastninske pravice na podlagi navedenih členov ni zahtevala. Zatrjevala je le, da naj bi bili zahtevki tožeče stranke zastarani, ker je ta zamudila roke iz 2. odstavka 24. člena ZTLR in 5. odstavka 25. člena ZTLR, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je takšen ugovor neutemeljen, saj tožena stranka lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu na spornem zemljišču ni mogla pridobiti.

6Pritožbena navedba, da se dobra vera po SPZ domneva, je sicer utemeljena. Podobno je določal tudi ZTLR v 72. členu, namreč, da se domneva, da je posest dobroverna. Dobroverna je bila, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pomembno pri tem torej ni le dejstvo, da stranka ni vedela, da gradi deloma tudi na sosednji parceli, pač pa tudi dejstvo, da tega ni mogla vedeti. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila v dobri veri, so pravilni, saj je sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi trditev tožeče stranke in izvedenih dokazov in ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka dejstev v zvezi s tem ni navajala. Tožeča stranka je namreč navedla, da je nepremičnina s parc. št. 155/1, k. o. ... nastala v postopku parcelacije v letu 1978 in so bile meje novonastale parcele zamejničene – v naravi označene z mejniki in se zato tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je sporno garažo gradila v dobri veri, ne vedoč, da naj bi del garaže stal tudi na parc. 9/1, k. o. ... (sedaj 9/37, k. o. ...). Zakoličbo je podjetje D. izvajalo po naročilu tožene stranke in za to odgovarja tudi tožena stranka sama. Poleg tega je tožeča stranka zatrdila tudi, da je ob zemljišču tožene stranke potekala dobro vidna pot, kar negira dobrovernost tožene stranke ob priliki gradnje nove hiše s sporno garažo. Ravno na ta dejstva pa je sodišče oprlo svoje ugotovitve o nedobrovernosti tožene stranke. Tako je navedlo, da sklicevanje toženke, da ona ni kriva, če zakoličba ni bila pravilna, ne opravičuje tožene stranke, ker je bila ona tista, ki je bila dolžna graditi v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in paziti, da se gradnja vrši znotraj meja. Ugotovilo je tudi, da so bile parcelne meje kupljene parcele (št. 155/1, k. o. ... – v letu 1983 oziroma 1985) toženi stranki kot novi lastnici ob začetku gradnje znane, na takratni parceli št. 9/1, k. o. ... pa je potekala navzven jasno vidna pot mimo toženkine parcele. Zato ne drži, da je bilo dejansko stanje v zvezi z nedobrovernostjo tožene stranke zmotno ugotovljeno. Kot že navedeno, se na zakoličbo s strani podjetja D. tožena stranka neutemeljeno sklicuje in so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravilni. Tudi dejstvo, da je po takratni parceli št. 9/1, k. o. ... potekala pot, predstavlja dejstvo, ki kaže na nedobrovernost tožene stranke in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Kot že navedeno pa ne drži, da tožeča stranka ni navajala, da je bila toženi stranki kot novi lastnici parcele št. 155/1, k .o. ... ob začetku gradnje znana meja s parc. št. 9/1, k. o. ... Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da je zmotna ugotovitev slabovernosti zato, ker ni vedela, da gradi deloma na sosednji parceli. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s tem pravilno ugotovilo.

7Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bil zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka z gradnjo na delu zemljišča parc. št. 9/1 (sedaj parc. št. 9/37), k. o. ... ni pridobila stavbne pravice na podlagi 271. člena SPZ. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogoje za pridobitev stavbne pravice po 271. členu SPZ vezalo na postopek, na podlagi katerega bi tožena stranka pridobila tudi pravico graditi na parc. št. 9/37 k. o. ... Pritožba utemeljeno navaja, da takšno izhodišče ni pravilno, navedena dejstva so bila relevantna glede pridobitve pravice uporabe, o tem je bilo že pravnomočno odločeno. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila gradnja tožene stranke na parc. št. 9/1, k. o. ..., sedaj parc. št. 9/37, k. o. ... nezakonita. Pritožba ima prav, da je namen določila 271. člena SPZ urediti primere izven primerov, ko je lahko lastnik stavbe v skladu z določili ZLNDL pridobil tudi lastninsko pravico na zemljišču, vendar pa se neutemeljeno zavzema za uporabo tega določila v njenem primeru. Kot izhaja iz sklepa VS RS II Ips 411/2008 določba 2. odstavka 271. člena SPZ usklajuje položaje, v katerih so prej veljavni predpisi predstavljali podlago za odstop od načela povezanosti zemljišča in objekta. Določba izhaja iz načela pridobljenih pravic in se nanaša na položaje, nastale v okviru družbenolastninskih razmerij. Teorija v komentarju SPZ navaja, da določba zajema le primere različnih nosilcev pravice uporabe na zemljišču in na zgradbi, kar je bilo možno na podlagi zakonske ureditve družbenolastninskih razmerij pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991. Za primer tožene stranke tako navedena prehodna določba ne pride v poštev, prav tako pa ne 3. odstavek 271. člena SPZ, saj je bilo ugotovljeno, da sporni del zemljišča ne predstavlja javnega dobra. Tožena stranka stavbne pravice ni pridobila.

8Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je 99. člen SPZ. Tožena stranka v postopku ni dokazala niti lastninske pravice na spornem zemljišču, niti pridobitve stavbne pravice po 271. členu SPZ, torej vznemirjanje s strani tožene stranke ni utemeljeno (ali drugače: za vznemirjanje nima pravice, zato je to protipravno). Tožeča stranka kot lastnica parc. 9/1, k. o. ... (sedaj parc. št. 9/37, k. o. ...) utemeljeno zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, odstranitev z vznemirjanjem nastalega stanja in v bodoče tudi prepoved nadaljnjih posegov, vse v obsegu kot izhaja iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).