268. člen SPZ

Pravna naslova za pridobitev osebnih služnosti po SPZ sta le pravni posel ali sodna odločba, priposestvovanje (pridobitev na podlagi zakona) pa ne. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003). Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je izročilna pogodba, na katero se opira tožnica, vsebinsko opredelila služnost stanovanja v njeno korist kot pravico rabe dveh prostorov v stanovanjski hi

Sodišče odloča o delitvi nepremičnine po stanju, v kakršnem se nepremičnina nahaja na dan izdaje sklepa sodišča. Pravilno je stališče, da sodišče ne more odločati o stanju, ki ne obstaja v naravi. Zmotno meni pritožba, da bi bilo treba upoštevati, da se v četrti etaži lahko z gradbenimi posegi vzpostavita dve enoti oziroma dve stanovanji in nato dobi vsaka stranka eno. Sodišče pravilno ugotavlja, da med strankami ni soglasja o tem, da bi bila taka gradbena vzpostavitev možna. Če soglasja ni, fizična delitev ni mogoča na način, kot jo želi pritožba, in sicer, da se opravijo gradbena dela za vzpostavitev dveh stanovanj.

Dobroverni in zakoniti posestnik (kar ustreza tudi pojmu dobroverni lastniški posestnik) nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10-ih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR, v zvezi z 268. členom SPZ, oziroma 269. členom SPZ). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, saj na dan 25.6.1991, ko je stopil v veljavo Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, ker od sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 5.3.1986 še ni preteklo 10 let. Od omenjenega trenutka dalje (25.6.1991) namreč tuje osebe (v konkretnem srbska pravna oseba) v Republiki Sloveniji niso mogle pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Določba drugega odstavka 271. člena SPZ usklajuje položaje, v katerih so prej veljavni predpisi predstavljali podlago za odstop od načela povezanosti zemljišča in objekta. Določba izhaja iz načela pridobljenih pravic in se nanaša na položaje, nastale v okviru družbenolastninskih razmerij, in zajema le primere različnih nosilcev pravice uporabe na zemljišču in na zgradbi, kar je bilo možno na podlagi zakonske ureditve družbenolastninskih razmerij pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991.

Pravilno je sklepanje, da soglasje toženke za vlaganja v njeno nepremičnino ni bilo namenjeno samo njeni hčeri, temveč tudi tožniku, s katerim je hči takrat že živela v izvenzakonski skupnosti. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik terja povrnitev vlaganj, je zato treba presojati po pravilih neupravičene obogatitve in ne po pravilih o poslovodstvu brez naročila. Tudi le eden od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev lahko uveljavlja zahtevek za povrnitev vlaganj, ki predstavljajo skupno premoženje, čeprav gre za kolektivno terjatev obeh. Tožnik je upravičen zahtevati povračilo povečane vrednosti nepremičnine samo v takšnem obsegu, kot ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju. Petletni zastaralni rok začne teči z dnem, ko je tožnik izgubil posest nepremičnine (3. odstavek 48. člena SPZ) in se od leta 2006, ko toženka tožniku ni več dopuščala uporabe njene nepremičnine, pa do vložitve tožbe, še ni iztekel.

Za priposestvovanje po ZTLR ni bil potreben pravni naslov. Dovolj je, da so tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki izvrševali posest na spornem delu zemljišča določeno dobo ter da so bili v dobri veri. Zakonitosti posesti tožeči stranki ni treba izkazati.

Služnosti pešpoti ni mogoče obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujoče nepremičnine, predvsem pa iz razloga, ker iz konkretnih okoliščin primera izhaja, da je toženec kot lastnik gospodujočega zemljišča pred vložitvijo tožbe in tudi kasneje vrsto let zlorabljal služnostno pravico za nedovoljene in protipravne posege v lastninsko pravico in osebnostne pravice tožnice, tožnica pa ravnanj toženca ni moglo preprečiti tudi ne s pravnomočno sodno odločbo, v kateri so bila tožencu prepovedana ravnanja, s katerimi je nedopustno posegal v lastninsko pravico tožnice.

Na podlagi katastra ni mogoče ugotoviti poteka meje. Po ugotovitvah izvedenca podatki o katastrski meji namreč niso zanesljivi in dopuščajo odstopanje ± 2,5 m. To pomeni, da se meja teoretično nahaja nekje znotraj 5 m pasu, njen potek v praksi pa je skoraj nemogoče zanesljivo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je zato mejo pravilno določilo po dejanskem uživanju.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. To merilo je treba uporabiti tudi v primeru stvarnopravnega varstva pred imisijami pri presoji, ali so solastniki nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujni sosporniki: to bodo tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; ne bodo pa glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik naperi zoper tistega, ki ga vznemirja, to pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine. Solastniki pa niso nujni sosporniki v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost.

Delitev stvari in skupnega premoženja pa se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Le če fizična delitev stvari v sorazmerju s solastniškimi deleži ni mogoča, se ta v skladu s 122. in 123. členom ZNP korigira s civilno delitvijo (izplačilom razlike v vrednosti), v posebej določenih primerih pa civilna delitev fizično v celoti nadomesti (izplačilo vrednosti deležev po enem solastniku oz. prodaja stvari in razdelitev izkupička). Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine.

Podlago za odločitev o predlogu za razdružitev solastnine predstavljajo določbe ZNP in ne 70. člen SPZ. V skladu s prehodno določbo 268. člena SPZ se namreč postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače.

Podlago za odločitev o predlogu za razdružitev solastnine predstavljajo določbe ZNP in ne 70. člen SPZ. Ne glede na to napačna uporaba SPZ namesto ZNP ni vplivala na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve. Temeljni namen postopka za delitev stvari v solastnini je resda prenehanje solastnine, vendar pa to ni v vsakem primeru posledica tega postopka. ZNP ne daje nobene opore za sklepanje, da se tudi po zaključku postopka ne ohrani solastninska skupnost bodisi z manjšim številom solastnikov bodisi v manjšem obsegu, če je taka volja tistih, ki ostanejo v solastninski skupnosti

Tožnika sta izkazala, da sporni nadstrešek (minimalno) vpliva na osončenje prostorov na severni strani njune nepremičnine in (delno) na razgled, ne pa tudi, v čem je zato otežkočena uporaba njune nepremičnine. Pa tudi, če bi bila uporaba otežkočena, sta toženca uspela dokazati, da ne čez krajevno običajno mero.

Na podlagi tožbenih navedb, da je bil prizidek sezidan v letu 1985 z ustreznimi dovoljenji in da je drugotoženec ob nakupu spornih nepremičnin poznal stanje stvari, bi moralo sodišče za presojo o utemeljenosti zahtevka upoštevati 25. člen ZTLR, te presoje pa zaradi zmotne razlage prehodnih določb SPZ ni izvedlo.

Po 2. odst. 58. člena ZTLR je podlaga za prenehanje služnosti sprememba okoliščin, to je, da v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti, okoliščine, ki so bile odločilne ob nastanku oziroma ustanovitvi služnosti, niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena in je zaradi tega sporna služnost postala nepotrebna.

Tožba je bil vložena pred uveljavitvijo SPZ, priposestvovalna doba pa se je tudi že iztekla pred uveljavitvijo SPZ, zato materialnopravno podlago za odločitev o lastninskem zahtevku tožnice predstavljajo pravila ZTLR, v skladu s katerimi je tožnica izkazala tako priposestvovalno dobo kot tudi dobro vero.

Da bi uspel s tako tožbo proti solastniku, mora tožnik trditi (in dokazati), da solastnik uporablja stvar nesorazmerno svojemu delu in da s tako uporabo krši pravice tožnika kot solastnika. Navedb o tem, da drugi toženec z ravnanji, ki so predmet zahtevka, krši pravice tožnika in v čem je ta kršitev, tožnik kljub temu, da je bil na pomanjkljivosti tožbe proti drugemu tožencu opozorjen, ni podal. Njegova tožba je tako v tem delu nesklepčna. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, saj dovoljenje, da se za sedež družbe določi neka nepremičnina, ne predstavlja posla, ki presega redno upravljanje stvari. Pri dovolitvi, da se za sedež družbe določi neka nepremičnina, namreč ne gre za spremembo namembnosti nepremičnine (za spremembo namembnosti bi šlo lahko kvečjemu v primeru, da bi šlo za opravljanje poslovne dejavnosti v prej stanovanjskem prostoru), nepremičnina se še naprej uporablja za stanovanjske namene. Samo dejstvo, da je sedež družbe registriran na nekem naslovu v ničemer ne vpliva na lastninska razmerja na nepremičnini in na razmerja med solastniki.

Sklepa o motenju posesti se ne more preizkusiti, če nima razlogov o odločilnem dejstvu - zadnjem posestnem stanju.

Pritožnik pravilno opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega, da zgolj zatrjevani moralni interes sam po sebi ne pomeni upravičenega interesa v smislu 122. člena ZNP. Ob upoštevanju velikosti solastnega deleža (nasprotni udeleženec je pridobil celo nekaj več kot bi mu sicer pripadalo), mnenja cenilca kmetijske stroke, da predstavljajo nepremičnine, ki so pripadle predlagateljema, enovit kompleks (nasprotni udeleženec je mnenje na naroku sprejel in ga je zato prvostopno sodišče pravilno upoštevalo), nasprotni udeleženec ni izkazal upravičenega interesa, da bi mu v last pripadla tudi ta zemljišča.