VDSS sodba Psp 538/2015

I. Pritožbi tožene stranke (zoper I., II. in V. točko izreka) se ugodi v celoti, pritožbi tožnice pa se ugodi delno (zoper III. točko izreka) in se sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2014 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 6. 6. 2014, vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, plačilo razlike zaradi premalo izplačane denarne socialne pomoči v višini 1.636,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroškov postopka v znesku 1,48 EUR, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo upravni odločbi, citirani v izreku te sodbe in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje (I. točka izreka).

Izreklo je, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o denarni socialni pomoči in pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za obdobje od 1. 6. 2014 do 30. 11. 2014 (II. točka izreka).

Tožbo v delu zahtevka za plačilo razlike zaradi premalo izplačanih zneskov denarne socialne pomoči v vtoževanem obdobju v višini 1.636,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrglo (III. točka izreka).

Tožničin zahtevek na plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (IV. točka izreka).

Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1,48 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Ugoditveni del sodbe v I. in II. točki izreka je izdan iz razloga, ker tožnica v predsodnem postopku ni bila poučena s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere vrednost po uradnih evidencah znaša 9.433,20 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3Tožena stranka izpodbija I., II. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tega dela odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da soglasje za zaznambo na 4. strani vloge pod točko h nima podlage v nobeni določbi ZSVarPre. Pravna podlaga za to tč. vloge namreč predstavlja 1. in 2. odstavek 27. člena ZSVarPre, po katerem se lahko stranki denarna socialna pomoč dodeli ne glede na to, ali ima v lasti stanovanje, ki se upošteva po 17. členu ZUJPS-a in presega znesek 13.780,00 EUR, seveda pod pogojem, da soglaša z zaznambo.

Vendar pa je izpodbijani odločbi treba presojati po 7. odstavku 36. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki določa, da se upravičencu, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, in je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino v korist Republike Slovenije. Sicer pa je bila tožnici denarna socialna pomoč dodeljena v višini minimalnega dohodka v znesku 265,22 EUR od 1. 6. 2014 do 30. 11. 2014, in drugačne odločitve ni mogoče izdati. Predlaga tudi spremembo stroškovnega izreka.

4Tožnica se pritožuje zoper III. in IV. točko prvostopenjske sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka, saj se ne strinja z obrazložitvijo.

V obširni laični vlogi navaja, da je Državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije pred domačimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa tudi pravno svetuje. Tožena stranka je tista, ki bi morala zakonodajalcu svetovati, da zakonska ureditev, ki aktivnemu iskalcu zaposlitve ne izplačuje nadomestilo za brezposelnost ni zakonita, niti ni zakonita zaznamba nepremičnine, ki predstavlja dom pritožnice. Sodišču očita samovoljno in napačno interpretacijo 2. odstavka 27. člena ZSVarPre, ki jasno določa, da se denarna socialna pomoč dodeli tudi samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo, v katerem samska oseba ali družina živi, njena vrednost pa je nad vrednostjo primernega stanovanja, določene v 2. odstavku 24. člena zakona.

Ne strinja se z razlogi iz 9. točke obrazložitve sodne odločbe, da bi jo morala tožena stranka podučiti, da je privolitev in soglasje pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči, kajti sam zakon takšnega pogoja ne določa. Nerazumljiva je navedba sodišča, da je vprašljivo, ali bo še vedno uveljavljala pravico do denarne socialne pomoči, če bo seznanjena z zaznambo na nepremičnini, saj takšno sklepanje nima podlage v pravu, denarna socialna pomoč pa ji je bila že izplačana. Če država ne more zagotoviti dela, tudi denarne socialne pomoči ne more pogojevati z zaznambami in vpisi na nepremičnini. S protipravnim ravnanjem tožene stranke ji nastaja škoda zaradi nižjega izplačila denarne dajatve in kršenja lastninske pravice z zaznambo v zemljiški knjigi, saj bi lahko prišlo do prodaje nepremičnine. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča v Zagrebu in na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice zoper to državo. Meni, da ZSVarPre direktno krši ESPČ, ki prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnine, ki predstavlja njen dom. Vztraja, da je minimalni dohodek leta 2014 znašal 548,00 EUR, zato bi glede na Zakon o minimalni plači tudi denarna socialna pomoč morala znašati neto 548,00 EUR.

Ne strinja se niti z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka, saj je spregledana odprava izpodbijani odločbi. Toženi stranki očita kršenje pravice do dostojanstva in varnosti, ki se nanaša na duševnost iz 181. člena OZ. Ker si z 265,00 EUR ne more zagotoviti mesečnih življenjskih potrebščin, trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve svobode.

V pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

5Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožnice pa le delno.

6Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva. Vendar je zaradi delno zmotne uporabe materialnega in procesnega prava, z ugoditvenim delom sodbe izpodbijani odločbi neutemeljeno odpravilo, zadevo posledično neutemeljeno vrnilo v ponovno upravno odločanje ter hkrati zaradi te nepravilnosti o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v denarni socialni pomoči odločalo procesno, čeprav bi moralo o zahtevku razsoditi po vsebini.

7Predmet tega sodno socialnega spora sta drugostopenjski posamični upravni akt z dne 25. 8. 2014 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. z dne 6. 6. 2014. S slednjo odločbo je bila namreč tožnici priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 265,22 EUR mesečno za čas od 1. 6. 2014 do 30. 11. 2014, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto časovno obdobje. Hkrati je izrečeno, da se vložnici (v sodnem postopku: tožnici) prepove odtujitev in obremenitev deleža nepremičnine pozidanega zemljišča in stanovanja v samostoječi stavbi z enim stanovanjem v k. o. B.

8Pravilno je sicer materialno pravno stališče sodišča, da se višina denarne socialne pomoči lahko priznava največ v višini minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre), ki v zvezi z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011) in s Sklepom o višini minimalnega dohodka od julija 2013 dalje (Ur. l. RS, št. 63/2013) znaša 265,22 EUR, kot je bilo tožnici pravilno priznano v predsodnem postopku. Hkrati pravilno povzema vsebino 7. odstavka 36. člena ZSVarPre, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Vendar pa protispisno zaključuje, da tožnica v vlogi za pridobitev denarne socialne pomoči o tem ni bila poučena. Glede na vsebino „Vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev“, bi moralo zaključiti ravno nasprotno.

9Dne 21. 5. 2014 je tožnica podpisala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in s tem tudi „Izjavo“ iz zadnje alineje 2. točke VII. V njej je eksplicitno zapisano: „ da je seznanjena s 7. odstavkom 36. člena ZSVarPre, ki določa, da v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije“.

10Ob podpisani izjavi o seznanitvi s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči najmanj 24-krat v zadnjih 3 letih na temelju 7. odstavka 36. člena ZSVarPre, se v tožbi seveda ni bilo mogoče uspešno sklicevati na izjavo iz točke h vloge, da nima v lasti hiše, ki presega primerno stanovanje v vrednosti 13.780,00 EUR. Slednja izjava namreč temelji na 27. členu ZSVarPre, ki razen v izjemnih primerih, določenih v 2. odstavku istega člena, predstavlja izključitveni razlog za priznanje denarne socialne pomoči. Ta določba seveda ne izključuje neposredne uporabe 7. odstavka 36. člena ZSVarPre.

11Izpodbijana ugoditvena upravna akta o višini priznane denarne socialne pomoči in ostalih pravicah iz javnih sredstev (kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kar s tožbo niti ni bilo izpodbijano) sta torej pravilna in zakonita.

Zakonit je seveda tudi del odločbe o prepovedi odtujitve in obremenitve tožničine nepremičnine ter zaznamba v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Pravna podlaga za ta del odločitve je nedvomno podana v 7. točki 36. člena ZSVarPre, po katerem se med drugim upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno dajatev najmanj 24-krat in je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnica je bila s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre seznanjena že v predsodnem postopku s tipsko vlogo za priznanje denarne socialne pomoči. Vlogo je podpisala in s tem tudi del iste vloge, ki se nanaša na izjavo o seznanitvi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine ter vpisu tega dejstva v zemljiško knjigo.

Zmotno je tožbeno in pritožbeno stališče tožnice, da naj bi bila zakonska ureditev o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije protiustavna. V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče do tega vprašanja že večkrat zavzelo zavrnilno stališče(1) v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Do vprašanja prepovedi odtujevanja in omejevanja razpolaganja z nepremičnino se je Ustavno sodišče Republike Slovenije(2) namreč postavilo na stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase, samo po sebi pa to premoženje ni prinašalo dohodka. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči(3). Ob takšnem materialno pravnem izhodišču je seveda pravno irelevantno pritožničino sklicevanje na nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice proti Hrvaški kot tudi na odločbi ustavnega sodišča te države.

K rešitvi pritožbe tožene stranke

12Zaradi predhodno obrazloženega je pritožba tožene stranke utemeljena in ji je potrebno ugoditi v celoti.

Ob pravilni uporabi 7. odstavka 36. člena ZSVarPre je potrebno ugoditveni del sodbe v I. točki izreka na temelju 358. člena ZPP spremeniti in tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb ter vrnitev zadeve v ponovni predsodni upravni postopek v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/ 2004; v nadaljevanju ZDSS-1), zavrniti. Posledično je potrebno ugoditi tudi pritožbi zoper II. točko izreka o odrejeni izdaji novih upravnih odločb, ter ta del prvostopenjske sodbe spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Enako velja za stroškovni del sodbe v V. točki izreka. Zaradi neuspeha tožnice v tem sodno socialnem sporu, je na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP potrebno izreči, da nosi sama svoje stroške postopka.

K rešitvi pritožbe tožeče stranke

13Izključno zaradi spremenjenega ugoditvenega dela prvostopenjske sodbe na pritožbeni stopnji, ni zakonito niti zavrženje tožbe v delu tožbenega zahtevka na plačilo 1.636,68 EUR iz naslova razlike med že prejetimi zneski denarne socialne pomoči v obdobju od 1. 7. 2014 do 30. 11. 2014 po 265,22 EUR mesečno in neutemeljeno vtoževanimi 548,00 EUR mesečno, vključno z akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker ni pogojev za vrnitev zadeve v predsodni upravni postopek, ni niti procesnih razlogov za zavrženje tožbe v tem obsegu. O tem delu tožbenega zahtevka bi sodišče prve stopnje bilo dolžno razsoditi meritorno, torej po vsebini. Zgolj iz tega procesnega razloga je potrebno tožničino pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodne odločbe, šteti za utemeljeno.

14Seveda pa je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrniti. Že sodišče prve stopnje namreč pravilno zaključuje, da je bila tožnici denarna socialna pomoč dodeljena v najvišjem možnem znesku, ki ga za samsko osebo določata 1. odstavek 8. člena in 1. točka 1. odstavka 26. člena ZSVarPre v zvezi s 152. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUJF).

Pritožničino materialnopravno stališče v smeri, da bi ji bilo potrebno priznati denarno socialno pomoč v višini minimalne plače, ki ni identična denarni socialni pomoči, je zmotno in zato nesprejemljivo. Višine zakonsko določenega minimalnega dohodka, kot meje za določitev višine denarne socialne pomoči, zagotovljene iz javnih sredstev, ni mogoče enačiti z minimalno plačo po Zakonu o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMinP). Minimalna plača v višini, določeni z ZMinP je zagotovljena le delavkam in delavcem, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji delajo poln delovni čas.

15Neutemeljena je nadalje tudi pritožba tožnice zoper zavrnilno IV. točko izreka o vtoževani odškodninski terjatvi v višini 2.500,00 EUR, ki je že po temelju, glede na to, da ni protipravnosti, zakonito zavrnjena.

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz naslova civilnega delikta, bi morale biti v skladu z Obligacijskim zakonikom (Ur. l. RS, št. 83/2001, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ) dokazane štiri, kumulativno predpisane predpostavke. Torej nedopustno ravnanje tožene stranke, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke. Ker ob zakonito priznanih pravicah iz sistema socialne varnosti, zakoniti prepovedi odtujitve nepremičnine in vpisu v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije, protipravnost v smislu civilnega delikta sploh ne more biti dokazana, je že iz tega razloga z izpodbijanim delom sodbe tožbeni zahtevek po temelju utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, je morala brezuspešna ostati tudi pritožba.

16Pritožbeno sodišče je na temelju 353. člena ZPP pritožbo tožnice v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilno IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

------

(1) Npr. v sodbi Psp 569/ 2014 z dne 22. 1. 2015 in drugih.

(2) V odločbi št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010, ko je presojalo 128. člen Zakona o dedovanju.

(3) Tako tudi Vrhovno Sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015.