VSL sodba I Cpg 1740/2013

I. Pritožbi zoper IV. točko izreka sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo še v višini 20,94 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 dalje do plačila in civilno kazen še v znesku 31,73 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih III., IV. in V. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo nadomestila (neupravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 137,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevanega nadomestila (neopravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve v znesku 421,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.07.2012 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 126,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (II. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v višini 903,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 43,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (III. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 298,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 do dne plačila (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (III. in IV. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (V. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je poslovna enota – D., javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo kot neutemeljen; sam zahtevek je neodpravljivo nesklepčen (4. odstavek 318. člena ZPP).

7Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da je pravica do nadomestila poplačilna pravica, za katero uresničevanje, v primeru uporabe varovanih del neizključnega prenosa pravic, zakon ustanavlja obveznost poročanja. ZASP ne sankcionira kršitve neporočanja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP. Vendar pa drugostopno sodišče ugotavlja, da se referenca v oklepaju te zakonske določbe (2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP) nanaša na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje. Tako tudi obveznost poročanja sodi pod 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP in sodišče tako ni zagrešilo nepravilne uporabe materialnega prava.

Res je sicer navajanje pritožbe, da se 2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, vendar ni pritrditi pritožbenim navedbam, da če bi zakonodajalec želel sankcionirati kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov, bi to izrecno zapisal, saj se ta točka, kot je bilo že pojasnjeno, v oklepaju sklicuje na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje in je tako jasno zapisano, da velja tudi za primer mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov. Vsa obširna pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotna.

8V 4. odstavku 159. člena ZASP je namreč določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. V pritožbi je navedeno, da je ta obveznost lahko izvršljiva le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v predmetni zadevi lahko predstavlja le sodna odločba. Brez tega naj bi bila uzakonjena obveznost brez vsakega pomena. Sodna praksa in prvostopno sodišče se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, zmotna.

9Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni svoje zgornje ugotovitve pravilno apliciralo na dejanski stan, in torej ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in ni mogoče govoriti, da je bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva, da toženec do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle, sodišče pa ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišče je tako pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

Glede neopravičene obogatitve in civilne kazni

10Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

11Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da Skupni sporazum ne derogira Tarife Zavoda IPF, pač pa le določa, da lahko uporabniki javnega priobčevanja komercialnih fonogramov sklenejo z Zavodom pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v Skupnem sporazumu, ter da se omenjena tarifa nadalje uporablja za določene vrste uporabnikov. Če uporabniki ne sklenejo pogodbe, položijo pa določen znesek, ga tožeče stranka zaračuna skladno s Tarifo Zavoda IPF, zmanjšano za 30%. Če pa pogodbe ne sklenejo, niti ne položijo ustreznega zneska, ne velja 30-odstotni popust iz Tarife 2005, niti se ne sme uporabiti Skupni sporazum. Če bi bil namreč kršitelj dolžan plačati nadomestilo le v višini tarifnega dela Skupnega sporazuma, bi plačnik nadomestila bil v slabšem položaju od neplačnika, saj bi plačeval višje nadomestilo kot neplačnik. Takšno pravno naziranje tožeče stranke pa je napačno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

12Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem poslovnem obratu; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

13Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“. SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II), in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda I. v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

14Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

15Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

16Stranke Skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

17Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče presodilo, da tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006 - te odločitve ne omaje niti navedba pritožbe, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi tarife 2005, niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. členu OZ.

18Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. in ne za 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

19Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način, kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. čl. ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

20Glede na vse povedano, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na napačnem pravnem temelju, vendar pa kljub temu pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi. Kljub pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, saj je v izreku sodbe (I. in IV. točke) navajalo plačilo nadomestila, namesto povrnitev neopravičene obogatitve, kot jo je zahtevala tožeča stranka s tožbo, je bilo ravnanje sodišča iz pojasnjenih razlogov, pravilno.

21Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka predvaja glasbo v celotnem vtoževanem obdobju z uporabo različnih naprav in bi zato nadomestilo moralo biti višje (tarifa glasbenega stolpa), niso utemeljene. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da ni bilo trditev v smeri uporabe različnih naprav, niti da vrsta naprave igra relevantno vlogo v zvezi z zahtevkom, ki je temeljil na tarifi 2005, z zamudno sodbo pa ni računala, da bi podala potrebne navedbe. Sodišče prve stopnje navedb, ki jih ni bilo v tožbi, ni moglo upoštevati. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v pritožbenem postopku zoper zamudno sodbo, ni dovoljen (drugi odstavek 338. člena ZPP).

22Tožeča stranka pa ima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve pri izračunu višine nadomestila ni pravilno upoštevalo, da je tožena stranka predvajala glasbo do 24. ure in je v tem primeru potrebno uporabiti drugačno tarifo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Pravilna višina mesečnega nadomestila za prostor v izmeri od 0 do 50 m2 (gre za 35 m2), ki obratuje po 23. uri, znaša 158,65 EUR. Pri tem se upošteva 19 mesecev X 8,35 EUR = 158,65 EUR, DDV pa se ne obračuna. To izhaja iz Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ki v 1.odst. 13. čl. določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper točko IV. sodbe delno ugodilo in med drugim spremenilo IV. točko izreka sodbe, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nadomestil še znesek 20,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 dalje do plačila.

23V zvezi s civilno kaznijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje neto znesek nadomestil, ki ustreza skupnemu neto znesku nadomestil po Tarifi Zavoda IPF za celotno vtoževano obdobje, uporabiti kot osnovo za odmero civilne kazni. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo višino civilne kazni, saj je upoštevalo, da je do kršitve prišlo namerno oz. vsaj iz hude malomarnosti, vendar ni sledilo predlogu v tožbi in nadomestilo povišalo za 2-kratnik, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je ravnalo tako in je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo, kot podlago za določitev nadomestila, Skupni sporazum, na tej podlagi pa ni pravilno dosodilo višino civilne kazni, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je višina nadomestila bila določena prenizko zaradi uporabe napačne tarife. Tako je pravilna višina civilne kazni 158,65 EUR (višina nadomestila brez DDV namreč znaša 158,65 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila primerna civilna kazen v višini 100 % nadomestila (in ne 200% kot je to predlagala tožba in pritožba). Če bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper točko IV. sodbe prve stopnje delno ugodilo in med drugim spremenilo IV. točko izreka sodbe prve stopnje, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati civilno kazen še v znesku 31,73 EUR, kot je to določeno v točki I. izreka sodbe druge stopnje.

Povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti

24Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

25Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo. Isto sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da med stroške poslovanja sodijo tudi stroški odkrivanja avtorske pravice, ki so stroški, ki jih mora v okviru 146. čl. ZASP pokrivati Zavod IPF sam in to velja tudi, če jih s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Teh stroškov ne more prevaliti na uporabnike, v njihov nastanek pa je Zavod privolil sam, s tem, ko je angažiral podizvajalca. Iz istih razlogov tožeča stranka do plačila zneska teh stroškov ni upravičena na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega in poudarja, da gre izključno za stroške poslovanja, podlago za to pa predstavlja 6. točka 1. odst. 146. člena ZASP v povezavi z 1. odst. 153. čl. ZASP. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožnik ne more prevaliti na toženo stranko, vsa razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče (razlogovanja, da gre za škodo, saj tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, pri tem pa je protipravno ravnanje toženca povzročilo zmanjšanje denarnih sredstev tožnika; da bi bili stroški terenskega preverjanja, če bi jih izvajal Zavod IPF sam, višji in da, če teh stroškov ne bi bilo, bi denar porabili za nadomestila imetnikov), so zmotna. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pravdnih stroških

26Tožeča stranka je izpodbijala višino pravdnih stroškov iz razloga, ker je menila, da sodišče ni pravilno obračunalo DDV-ja, ki je v času izdaje sodbe znašal 22%. Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2012, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

27Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu (2,79 % glavnega zahtevka), je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.