VSM sodba IV Kp 23038/2013

I. Pritožba zagovornika obsojene D.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje s sodbo I Kr 23038/2013 z dne 22. 1. 2016 po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obsojeni D.G. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 23038/2013 z dne 5. 2. 2014, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2014 ter ji izreklo kazen 5 mesecev zapora. Obsojena mora po sodbi plačati še sodno takso v višini 65,00 EUR kot strošek postopka za preklic pogojne obsodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil obsojenkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi.

3Pritožnik bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni navedel in ne kdaj ter kako je do teh kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo. Enako velja za uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki so bile nato skupaj s predhodnimi preizkušene le v obsegu iz prvega odstavka 383. člena ZKP, in ki pri tem niso bile razkrite.

4Podobno kot zgoraj, pritožnik neugotovljenih odločitev dejstev ni identificiral, zmotno pa so bila ta dejstva po njegovem v splošnem ugotovljena zato, ker obsojenka posebnega pogoja ni mogla izpolniti iz objektivnih razlogov in ne zato, ker tega ne bi hotela storiti. Še vedno je namreč izpolnila del obveznosti, za katero ji je jasno, da se ji ne more izogniti, hkrati pa je njen finančni položaj zelo slab, avto, ki ga je uporabljala, in ki ni bil njen, je potrebovala, medtem ko solastniški delež na stanovanjski hiši nima velike vrednosti, če je že prezreti, da oškodovanec nanj z izvršbo še ni posegel ter da je zgolj delež dejansko nemogoče prodati.

5S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnik zanemari smisel posebnega pogoja, ki je, različno od smisla pri splošnem pogoju, ko se mora obsojenec vzdržati storitve novih kaznivih dejanj, v obsojenčevem aktivnem delovanju (Bele I., Kazenski zakon s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 336), brez katerega posebnega pogoja praviloma ni mogoče izpolniti. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obsojenkino aktivno delovanje po roku in posledično povezani obseg izpolnitve posebnega pogoja nesorazmerno majhna. Pri tem šteje le obsojenkino prostovoljno delovanje in ne delovanje po sproženem izvršilnem postopku, ki že po sebi pove, da obveznost ni bila prostovoljno izpolnjena. Kakršnakoli oškodovančeva pasivnost pri sprožitvi izvršilnega postopka ali med samim postopkom, je zaradi zahtevane pobude na obsojenčevi strani nepomembna.

6V nadaljevanju pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z obsojenkino zmožnostjo izpolnitve posebnega pogoja, ki so pravilne že zato, ker je bila obsojenka v času, ko bi morala ta pogoj izpolniti, zaposlena, s plačo, ki v razmerju do zneska, ki bi ga morala po pogoju plačati, ni bila majhna. Pritožbeno sklicevanje na negativno stanje na obsojenkinem transakcijskem računu, ugotovljenega ne spreminja, ampak nasprotno kaže, da je obsojenka dajala prednost drugim obveznostim, namesto obveznosti po pogojni obsodbi, ki zaradi škode, storjene s kaznivim dejanjem, pač ne more čakati. Podobno velja za obsojenkino uporabo osebnega avtomobila, ki je, ne glede na pravni naslov, vedno povezana z določenimi stroški, medtem ko v zvezi s solastniškim deležem na stanovanju niti v pritožbeni obrazložitvi ni izkazano, da je bila obsojena pripravljena karkoli konkretnega (na primer s prenosom deleža na oškodovanca), storiti.

7Po zgornjem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obsojene D.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (507. in 391. člen ZKP) ter v posledici sklenilo, da mora obsojena plačati sodno takso v višini kot je zapovedana v tarifni številki 74011 taksne tarife (507. člen in prvi odstavek 98. člena ZKP ter 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah).