VSRS Sklep I Up 42/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 165-04-910/00 z dne 19. 4. 2012. S citirano odločbo je minister tožniku odredil opravljane posebnega preizkusa strokovnosti za sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da upoštevaje določbe 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izpodbijana odločba tožene stranke, ne glede na naložitev obveznosti (odreditev izobraževanja), pomeni le dejanje procesnega vodenja v postopku odločitve o tožnikovi vlogi za imenovanje sodnega cenilca, in kot taka ne predstavlja materialno pravne odločitve, ki bi spreminjala pravni položaj stranke. Postopek odločanja tožnikovi vlogi za imenovanje še ni končan. Končan bo, ko bo upravni organ dokončno odločil o tem, ali se ga imenuje za sodnega cenilca.

3Tožnik vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je izrek sklepa nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj sodišče v njem navaja, da je o zavrženju tožbe „razsodilo“, čeprav gre za sklep. Odločitev sodišča je napačna. Z odločbo tožene stranke je bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti in pravni koristi, saj je z odreditvijo preizkusa upravni organ izkoristil diskrecijsko pravico in tožniku postavil dodaten pogoj za imenovanje za sodnega cenilca, s čimer ga je postavil v drugačen pravni položaj od kandidatov, katerih imenovanje ni bilo pogojeno z opravljanem preizkusa strokovnosti. Tožena stranka svoje odločitve ni štela za odločitev procesnega vodstva, kar je razvidno iz tega, da jo je sprejela v obliki odločbe (in ne sklepa) in iz pravnega pouka. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo odločitve sodišča prve stopnje, tako da se tožbi ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero mu je bilo, v postopku odločanja o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega cenilca, odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

7Možnost odreditve posebnega preizkusa strokovnosti v postopku imenovanja sodnega cenilca določa peti odstavek 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Slednji v prvem odstavku 7. člena določa, da zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj kandidata lahko minister odredi poseben preizkus strokovnosti po petem odstavku 87. člena ZS. V drugem odstavku 7. člena med drugim še določa, da od dneva odreditve preizkusa do dneva opravljanja preizkusa praviloma ne sme preteči več kot šest mesecev; če kandidat iz neutemeljenih razlogov k opravljanju preizkusa ne pristopi v roku iz prejšnjega odstavka ali prvega oziroma drugega odstavka 35. člena tega Pravilnika minister izda odločbo o zavrnitvi vloge za imenovanje (četrti odstavek 7. člena); v primeru iz prvega odstavka tega člena je kandidat lahko imenovan za izvedenca oziroma cenilca le, če uspešno opravi poseben preizkus strokovnosti (šesti odstavek 7. člena). V prvem odstavku 9. člena Pravilnika je določeno, da odločbo o imenovanju za izvedenca oziroma cenilca ali o zavrnitvi vloge za imenovanje izda minister.

8Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani akt, s katerim je bilo tožniku odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti, ne izpolnjuje navedenih znakov upravnega akta, kot jih določa 2. člen ZUS-1. S tem aktom namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za vmesni akt v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za imenovanje za sodnega cenilca, s katerim bo mogoče ugotavljanje pogoja strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj tožnika. Uveljavljanje ugovorov glede upravičenosti odreditve preizkusa je tako pridržano do odločitve o (ne)imenovanju tožnika za sodnega cenilca (prvi odstavek 9. člena Pravilnika). Glede na navedeno niso utemeljeni tožnikovi pritožbeni ugovori glede poseganja izpodbijanega akta v njegove pravice, pri čemer naslov akta „odločba“ oziroma „sklep“ na to ne vpliva, temveč je pomembna njegova vsebina.

9Ker se torej z izpodbijanim aktom ni končal postopek odločanja o tožnikovem imenovanju za sodnega cenilca, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da obravnavani akt ni akt iz 5. člena ZUS-1.

10Dejstvo, da je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje v dispozitivu zapisalo, da je s sklepom „razsodilo“ namesto pravilno „ sklenilo“ po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja očitno pomoto, ki vsebinsko ni vplivala na pravilnost odločitve, zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

11Kot je pravilno tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati dejstvo, da je v pravnem pouku izpodbijanega akta navedeno, da je dovoljen upravni spor, saj napačen pravni pouk tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.