87. člen ZS

Sodna presoja zakonitosti glede ocenjevanja primernosti kandidatov na podlagi profesionalnih kriterijev je zadržana in je treba toženi stranki prepustiti široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na strokovne kriterije, vendar pa je sodišče dolžno paziti na pravilnost in zakonitost poteka postopka ocenjevanja. Pri postopkovni izvedbi posebnega preizkusa strokovnosti je prišlo do nepravilnosti, ki terjajo odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka bi morala po Komisiji o posebnem preizkusu strokovnosti kot neuspešno oceniti tožnikov pisni del posebnega preizkusa strokovnosti in posledično ugotoviti neopravljen izid tega preizkusa strokovnosti s strani vseh članov Komisije, a tega ni storila, posledično brez tega ne bi smela zavrniti vloge tožnika za imenovanje za sodnega izvedenca.

Konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča.

Zakonodajalec je z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih. Niti ZS niti Pravilnik o sodnih tolmačih namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam.

Dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti.

Iz določb petega odstavka 87. člena ZS v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 5. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih izhaja, da mora zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela kandidat toženki predložiti mnenje ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije z obrazloženo oceno o njegovi strokovnosti in sposobnosti za posamezna strokovna področja in podpodročja za katera želi biti imenovan. Takšnega mnenja tožnik v obravnavanem postopku ni predložil, nadomestiti pa ga ne more z navajanjem svojih kompetenc in sklicevanjem na poklicne standarde.

Izvedenec mora za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS toženki predložiti dokazila, da se je za strokovno področje in podpodročje udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj v petletnem obdobju. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik takšnih dokazil ni predložil, saj tega niti ne zatrjuje. Zato je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na citiranih določbah zakona.

Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo je bil minister glede vprašanj, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan (149. člen ZUP). Navedbe v tožbi o tem, da tožnik ni ravnal v nasprotju s pravili znanosti in strokovnega znanja, proti svoji vesti in pristransko, ter zakaj, so nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati in nanje opreti odločitve.

Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena. Tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti.

Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Tožnik kot sodni izvedenec izvedenskega poročila ni izdelal pošteno in vestno, s tem ko je v njem pavšalno in neargumentirano navajal napake izvajalca del in svoje ocene obračuna stroškov ni podprl z ustrezno dokumentacijo, na podlagi česar je bila sprejeta ocena, da se tožnik ni obnašal tako, da bi bilo na tej podlagi mogoče sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo sodnega izvedenca. To pomeni, da ni osebnostno primeren za delo sodnega izvedenca, s čemer tako več ne izpolnjuje pogojev za (imenovanje za) sodnega izvedenca.

Odločba z dne 27. 8. 2013, s katero je bilo tožniku odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti, ne izpolnjuje elementa upravnega akta, kot jih določa 2. člen ZUS-1. S takšnim aktom ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za vmesni akt v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za imenovanje za sodnega izvedenca, s katerim bo mogoče ugotavljanje pogojev strokovnega znanja ter praktičnih sposobnosti in izkušenj tožnika. Za imenovanje za izvedenca morajo biti izpolnjeni vsi pogoji po 87. členu ZS in če so ti izpolnjeni, minister izda odločbo, s katero odloči o vlogi kandidata za imenovanje sodnega izvedenca, za določeno strokovno področje. Z odločbo minister formalno pravno odloči o vlogi kandidata za imenovanje za sodnega izvedenca, dejansko pa so sodni izvedenci imenovani (dobijo naziv sodnega izvedenca) z dnem, ko pred ministrom izrečejo zaprisego (prvi odstavek 88. člena ZS). Glede na navedena določila je bilo pravilno, vse do izdaje izpodbijane odločbe, ugotavljanje tožnikove osebnostne primernosti za izvedenca.

Vestnost dela sodnega cenilca je treba ugotavljati tudi v primeru presoje osebnostne primernosti cenilca, kot izhaja to iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZS. Minister pa lahko odločitev o morebitni razrešitvi cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti sprejme le na podlagi strokovnega mnenja komisije, ki glede na pravila stroke oceni, ali je izvedenec delo opravljal vestno in pošteno. Na podlagi te ocene nato minister presodi, ali je oseba (še) osebnostno primerna za opravljanje nalog sodnega cenilca. Kolikor ugotovi, da oseba tega pogoja več ne izpolnjuje, minister sprejme odločitev o razrešitvi.

V obravnavani zadevi se tožniku očita kršitev 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri minister za pravosodje razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Navedeno določbo tudi sodišče razume tako kot tožena stranka, in sicer kot dolžnost ravnanja sodnega cenilca skladno s pravili znanosti in stroke na način, da poda verodostojno in pregledno ter nepristransko cenitveno poročilo oziroma izvid. Po 2. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je namreč izvedenec oziroma cenilec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakona in svoje delo opraviti redno, vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje oziroma cenitev podati v roku, ki ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve.

V obravnavanem primeru predstavlja pravnomočna obsodilna sodba dejansko podlago za presojo osebnostne primernosti tožnika. Toženka je namreč glede na dejstva, opisana v kazenski sodbi, ki jim je zaradi pravnomočnosti kazenske zadeve lahko v celoti sledila, izpeljala sklep, da se tožnik ni obnašal tako, da bi se ga lahko štelo za osebnostno primernega. Podlago za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in cenilca je toženka, kot to določa prvi odstavek 89. člena ZS, imela, ker tožnik ni več izpolnjeval enega izmed pogojev, določenih v prvem odstavku 87. člena ZS.

Tožnik kot sodni cenilec kljub številnim pozivom ni predložil dokazil o strokovnem izobraževanju. Zato je bil utemeljeno razrešen.

Z določbo šestega odstavka 87. člena ZS je zakonodajalec opredelil dolžnost slehernega sodnega cenilca in izvedenca oziroma sodnega tolmača, da se kontinuirano individualno strokovno izpopolnjuje in sproti seznanja zlasti z novimi dognanji in metodami v svoji stroki. Pri tem zakon toženki ne nalaga nobene dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti ne dolžnosti obveščanja sodnih cenilcev in izvedencev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kot zmotno uveljavlja tožnik v tožbi.

Tudi za razširitev imenovanja je treba izpolniti enake pogoje kot za imenovanje za sodnega cenilca.

Ne iz izpodbijane odločbe, ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Tožnik tako utemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka.

Akt, s katerim je bilo tožniku odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti v postopku odločanja o njegovi vlogi za imenovanje za sodnega cenilca, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ne iz izpodbijane odločbe ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Na navedeno kršitev pravil postopka tako tožnik utemeljeno opozarja. Dopis, ki ga je upravni organ poslal tožniku in ga v njem pozval k predložitvi ustreznih dokazil (ter ga tudi opozoril na posledice, če pozivu ne bo sledil), ne more predstavljati obvestila iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, saj take vsebine nima (da bi se o tem tožnik lahko izjavil kot o odločilnih dejstvih), niti ne vabi k odgovoru v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (oziroma k izjavi o odločilnih dejstvih).