UPRS sodba III U 55/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 23. 9. 2015 vložila tožnica (prvi odstavek izreka). Odločila je, da tožnica nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (drugi odstavek izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je v predmetni zadevi tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) za sestavo tožbe in zastopanje v postopku ločitve, odločitve o skrbništvu skupnih otrok in razdelitve skupnega premoženja ter predlagala, da se za izvajanje bpp določi odvetnica A.A.

3V podatkih o premoženjskem stanju je tožnica navedla, da nima prihrankov. Poleg drugih dokazil, je priložila izpis obračuna zadnjih treh plač ter izpis prometa na njenem bančnem tekočem računu. Ob preverjanju premoženjskega stanja tožnice pa je toženka ugotovila, da tožnica poseduje, poleg že navedenega računa, tudi varčevalni račun, na katerem namensko varčuje. Na poziv toženke je pooblaščenka tožnice v postopku pridobivanja bpp, odvetnica A.A navedla, da na tem računu tožnica mesečno prihrani 20,00 EUR zaradi znižanja stroškov limita, odobrenega na TRR, tako da konec leta zbranih 240,00 EUR porabi za zmanjševanje dolga iz tega naslova.

4Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnica glede svojega premoženjskega stanja posredovala nepopolne podatke, do katerih po uradni dolžnosti toženka ne more dostopati, saj v konkretnem primeru niso v dostopnih evidencah nikjer evidentirani in jih je toženka odkrila, zgolj po naključju, iz izpisa prometa na tožničinem transakcijskem računu. Poseben račun tožnice namreč ni evidentiran v registru transakcijskih računov. Po tem, ko je ugotovila, da so podatki o materialnem položaju tožnice, ki jih upošteva na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), neresnični, je odločila v skladu z določbami tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti bpp. Toženka je zato prošnjo tožnice za dodelitev bpp zavrnila in tožnici za 6 mesecev prepovedala ponovno vložitev take prošnje.

5Tožnica v tožbi povzema potek postopka izdaje izpodbijane odločbe in zavrača očitek, da bi zamolčala podatke o spornem varčevalnem računu, saj le tega sploh nima. Toženka je na svojem pozivu zapisala, da naj bi tožnica varčevala na računu, katerega številko je zapisala, vendar pa ta sploh ne obstaja, oziroma ni tožničin. Tožnica je sicer pri odgovoru na poziv zgolj prepisala to navedeno številko računa. Navedla je, da varčuje zaradi odobrenega limita in da mora ta znesek v višini 20,00 EUR mesečno varčevati, da odplača limit. K tožbi prilaga izjavo banke X. d.d., pri kateri ima odprt TRR in iz katere izhaja, da tožnica nima odprtega nobenega varčevalnega računa, da pa postopno varčuje z ročnostjo 365 dni, kot pogoj za odobritev izrednega limita na osebnem računu. Iz izpisa izhaja, da je trenutno stanje na tem računu 20,00 EUR. Gre dejansko za odplačilo dolga, saj limit predstavlja dolg, torej tožnica mesečno 20,00 EUR nameni za odplačilo svojega dolga do banke. Glede na navedeno ni dala lažnih podatkov, zato konkretnega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 14. člena ZBPP. Obveznih 20,00 EUR mesečno tožnica ne more porabiti za kakšne druge svoje potrebe, ampak se pri podaljšanju limita avtomatsko porabijo za znižanje limita. Prisilnega odplačevanja dolga pa ne gre šteti kot prihranek, oziroma, kot navaja toženka, za varčevalni račun. Sodišču tožnica predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

6Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice ter pojasnjuje, da so varčevalni računi, kot je odkrit račun tožnice, odprti pri bankah zaradi „namenskega varčevanja“ in niso navedeni v evidencah, s tem pa se prikrivajo uporabnikom evidenc o računih. Toženka ob rednem pregledu TRR zato varčevalnega računa med evidencami ni našla, vendar pa ne zato, ker ga tožnica ne bi imela, temveč zato, ker je bil tak račun, glede na poslovno politiko banke, izvzet iz sodišču razpoložljivih evidenc. Sporni račun se vodi za tožečo stranko pri banki X d.d. z navedbo, da gre za ciljno varčevanje. To da tožnica namensko varčuje, pa je toženka ugotovila iz izpiska prometa na tožničinem TRR, ki ga je prošnji priložila sama tožnica.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9Po določbi četrtega odstavka 20. člena ZBPP, strokovna služba za bpp, če ugotovi, da so podatki o materialnem položaju prosilca ali njegove družine, ki so jih na podlagi drugega odstavka 20. člena ZBPP dolžni dati prosilec in druge osebe iz prvega odstavka 14. člena ZBPP, ravna po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti bpp. Hkrati z odločbo se prosilcu izreče tudi prepoved dodelitve bpp.

10Kljub zatrjevanju tožnice, iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica na račun, odprt pri banki X. d.d. namensko varčevala tako, da je mesečno odvajala 20,00 EUR. Toženka je po tem, ko je ugotovila drugačno dejansko stanje (obstoj varčevalnega računa) od tistega, ki ga je o dohodkih in prejemkih v vlogi navedla tožnica, skladno z določbo 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnici omogočila, da se o ugotovljenih dejstvih izreče in ji omogočila izpodbijanje ugotovitev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

11Ugotovljena nakazila na poseben račun je tožnica v odgovoru potrdila, ni pa izrecno navedla, da s tem premoženjem ne more razpolagati in o tem tudi ni predložila dokazil. Za točnost in resničnost podatkov o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov je v celoti odgovoren prosilec za bpp. Pri sestavi prošnje za dodelitev bpp in izjavi o premoženjskem stanju mora zato prosilec ravnati s posebno skrbnostjo in navesti popolne in pravilne podatke.

12Po mnenju sodišča razlog, ki ga je tožnica navedla v odgovoru na poziv toženke, ne predstavlja opravičljivega razloga za to, da je tožnica navedeni račun spregledala. Razlog, ki ga je navedla tožnica ni razlog, iz katerega bi izhajala upravičena opustitev dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju obrazca. Ob upoštevanju dejanskega stanja, v času izdaje izpodbijane odločbe, je tudi po mnenju sodišča sredstva na navedenem računu treba šteti kot premoženje. Tožnica je očitno vedela za račun in denar na njem, tega pa ni navedla v izjavi, ker je mislila, da tega ni dolžna navesti. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, pa prosilci za bpp ne morejo presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v izjavo o premoženjskem stanju ali ne.

13Navedbe tožeče stranke in dokaz, da ima račun odprt zaradi postopnega varčevanja z ročnostjo 365 dni na katerega mesečno nakazuje 20,00 EUR, kot pogoj za odobritev izrednega limita na osebnem računu, predstavlja tožbeno novoto, ki jo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Tožeča stranka je imela možnost navesti dejstva in predložiti dokaz, da s premoženjem na računu ne more razpolagati v odgovoru na poziv toženke, vendar tega pred izdajo izpodbijane odločbe ni storila.

14Sodišče še pripominja, da za izrek sankcije po petem odstavku 20. člena ZBPP, ob upoštevanju sodne prakse (sodba opr. št. I U 1424/14 in druge) ni treba ugotoviti namena prosilca, da ne navede vsega svojega premoženja, temveč zadostuje dejstvo, da prosilec za bpp v svoji prošnji ni navedel vseh podatkov o premoženju, v konkretnem primeru podatka o obstoju računa pri banki, tudi če ta ni evidentiran v registru TRR.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo namreč je, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je zato odločba pravilna in utemeljena na zakonu.

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.