VSC Sodba Cpg 237/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 579/2016 z dne 6. 7. 2017 izreklo: "I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Tožena stranka A. d. o. o., mat. št. ... je dolžna tožeči stranki E. Avstrija, mat. št. ... i, plačati znesek v višini 49.603,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2016 dalje do plačila ter povrniti tožeči stranki vse nastale pravdne stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, dotlej brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo,se v celoti zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene nastale pravdne stroške v višini 3.787,39 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo."

2Zoper to sodbo po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo nastale pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa da toženi stranki naloži v plačilo še stroške tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

3Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je presoja sodišča prve stopnje v celoti pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali in da je tožeča stranka pri toženi stranki naročala elektro material, katerega je tožena stranka tudi dobavila in za navedeni material izstavila štiri račune v skupnem znesku 274.256,06 EUR; (-) da prav tako ni sporno, da je tožeča stranka za zavarovanje navedenega dolga toženi stranki izstavila tudi bančno garancijo, ki jo je tožena stranka tudi predložila na unovčenje; (-) da je tožeča stranka trdila, da je družba B. d. o. o. tožeči stranki prenesla terjatev, ki jo je nanjo s cesijsko pogodbo prenesla družba E1 d. o. o. - v stečaju, in sicer po računu št. 3284 z dne 2. 10. 2015 v znesku 21.661,29 EUR, po računu št. 3299 z dne 14. 10. 2015 v znesku 19.976,44 EUR, po računu št. 3322 z dne 22. 10. 2015 v znesku 32.582,00 EUR, po računu št. 3385 z dne 11. 11. 2015 v znesku 52.222,98 EUR, po računu št. 3425 z dne 16. 11. 2015 v znesku 49.850,06 EUR, po računu št. 3438 z dne 23. 11. 2015 v znesku 57.089,00 EUR, po računu št. 3575 z dne 30. 11. 2015 v znesku 47.727,60 EUR, po računu št. 3635 z dne 4. 12. 2015 v znesku 23.758,09 EUR, po računu št. 3820 z dne 11. 12. 2015 v znesku 18.982,54 EUR, izdanih za nakupe, ki naj bi jih je opravila tožena stranka pri E1 d.o.o., torej je terjatev bila najprej odstopljena družbi B. d. o. o., le-ta pa je odstopila to terjatev tožeči stranki, in sicer za znesek 323.850,00 EUR, zato je tožeča stranka na dan 20. 6. 2016 pobotala to terjatev s terjatvijo tožene stranke do nje s pobotno izjavo, o čemer naj bi obvestila tudi toženo stranko, razliko v višini 49.603,94 EUR s pripadki pa vtožuje do tožene stranke v tem postopku.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo: (-) da tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka kdaj koli imela kakršenkoli dolg do družbe E1 d. o. o. - v stečaju, nad katero se je po sklepu St 43/2015 z dne 24. 7. 2015 (B22) istega dne začel stečaj in stečajni postopek vodi stečajni upravitelj M. O.; (-) da v času, ko naj bi bili izdani računu za odstopljene terjatve in žigosani sporni računi ter sklenjena pogodba z dne 16. 3. 2016, E1 d. o. o. ni več poslovala, ampak je bila že v stečaju in je veljavni žig družbe E1 d. o. o. - v stečaju bil od stečaja dalje drugačen kot pa pred postopkom stečaja nad to družbo (B25) in iz elektronskega sporočila M. O. (B42) tudi izhaja, da družba E1 d. o. o. po začetku stečaja ni poslovala z družbo A. d. o. o.; (-) da tožeča stranka ni predložila nobenih naročilnic s strani te družbe, ki bi izkazali, da je navedeno blago bilo res naročeno, da sta pravdni stranki res poslovali, da pa nista, pa so tako izpovedale tako priče, zaslišane v tem postopku, to je M. B., J. B. in pa zakoniti zastopnik tožene stranke D. K., ki so tudi poudarili, da tožena stranka v tem obdobju ni poslovala s Srbijo in sklepala kakršnekoli posle z E1 d. o. o.; (-) da tožeča stranka ni predložila tudi nobene dobavnice kot dokaz oziroma CMR tovorne listine, carinske deklaracije, obračun DDV za družbo E1. d. o. o. za mesec oktober, november in december 2015 oziroma kakšno drugo dokazilo o komunikaciji med družbo E1 d. o. o. in toženo stranko; (-) da tožena stranka res v tistem obdobju ni poslovala z družbo E1 d. o. o., pa je tožena stranka izkazala tudi z dejstvom skupne vrednosti uvoza, ki ga je tožena stranka opravila v mesecih oktober, november in december 2015, pri čemer je poudarjala, da nima nobenih podružnic v tujini, da celotno njeno poslovanje poteka iz Slovenije, zato gre pri vseh nakupih v tujini za toženo stranko za uvoz blaga v R Slovenijo; (-) da iz potrdila FURS-a št. 029-7/2017-05 z dne 3. 3. 2017 (B26) izhaja, da tožena stranka v obdobju od oktobra 2015 do decembra 2015 ni uvozila nobenega blaga od dobaviteljev, ki imajo sedež podjetja v državah bivše Jugoslavije, kar je pomembno, ker mora v skladu z Zakonom o DDV tožena stranka vsak mesec pri posameznem obračunu DDV-ja dodati evidenco o uvozu in obračuna s strani FURS-a in mora za to obdobje voditi tudi posebno evidenco o vstopnem DDV-ju, tožena stranka pa je izkazala, da je v obdobju od oktobra do decembra 2015 skupaj uvoz tožene stranke znašal 137.323,55 EUR, in sicer za mesec oktober 2015 41.595,95 EUR, za november 2015 7.887,55 EUR in za december 2015 87.840,05 EUR, kar pomeni, da je skupna vrednost uvoza za te tri mesece bistveno nižja od zneska računa družbe E1 d. o. o., za blago, ki naj bi ga prodala toženi stranki; (-) da uvoz brez carinskih postopkov in obdavčitev s strani FURS-a ni mogoč, zato je zaključiti, da tožeča stranka ni izkazala, da je E1 d. o. o. poslovala v tem obdobju s toženo stranko in da je ustvarila tožena stranka dolg do te družbe v znesku 323.850,00 EUR (listine B27-B38); (-) da je pritrditi toženi stranke, da so računi, ki jih je predložila tožeča stranka v zvezi z blagom, ki ga naj bi družba E1 d. o. o. prodala toženi stranki, na osnovi katere naj bi nastal dolg v tem znesku, ki je bil odstopljen tožeči stranki preko družbe B. d. o. o, neverodostojni oziroma ne izkazujejo tega, kar tožeča stranka zatrjuje, kar vse izhaja iz dejstev: - da je tožena stranka gospodarska družba iz Republike Slovenije, družba E1 d. o. o. pa je gospodarska družba iz Srbije, na vseh predloženih računih pa obračunan srbski DDV v višini 20%, vendar vsaka prodaja blaga srbske družbe slovenski družbi pomeni izvoz blaga in se DDV ne obračuna ter ne prikaže na računu, tožena stranka pa bi nato morala ob uvozu na podlagi obračuna FURS -a plačati slovenski DDV; - da so računi, ki jih je predložila tožeča stranka, dejansko računi, kot bi jih družba E1 d. o. o. izstavila drugi srbski osebi, ki ni zavezanec za DDV, ne pa slovenski (ali katerikoli drugi družbi, ki ni iz Srbije); - da so računi lažni, izhaja nadalje tudi iz tega, da sploh ne vsebujejo davčne številke tožene stranke in glede na to, da bi naj račun bil izdan s strani zavezanca za DDV drugemu zavezancu za DDV je navedba davčne številke obvezna sestavina računa; - da so računi ponarejeni pa izhaja tudi iz njihove vsebine, saj so na računih računske nepravilnost (napačni zmnožki in seštevki), namenjene zgolj temu, da bi se naknadno z računi dobil znesek terjatve (račun številka 3322 ima računsko napako pri poziciji 2 in sicer 15 kosov krat 821,88 EUR na kos je skupna vrednost 12.328,20 EUR in ne 12.338,30 EUR, račun številka 3385 ima računsko napako pri poziciji 6 in sicer 30 kosov krat 142,00 EUR na kos je skupna vrednost 4.260,00 EUR in ne 4.290,00 EUR, račun številka 3425 ima računsko napako pri poziciji 1 in sicer 19 kosov krat 424,00 EUR/kos je skupna vrednost 8.056,00 EUR in ne 12.720,00 EUR).

9Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo in presodilo: (-) da je neverodostojna cesijska pogodba z dne 16. 3. 2016 sklenjena med družbama E1 d. o. o. in B. d.o.o., saj sta žiga na obeh pogodbah praktično enaka, nikjer niso navedena imena zakonitih zastopnikov in podpisnikov pogodbe in kot je že ugotovljeno iz izjave M. O. (listina B42) izhaja, da družba E1 d.o.o. po začetku stečaja ni sklepala nobenih pogodb, torej tudi ni sklenila cesijske pogodbe in tako tudi družba B. d. o. o. ni mogla skleniti veljavne cesijske pogodbe z družbo E1 d. o. o. in tudi od nje ni mogla pridobiti te terjatve, ki jo je tožeča stranka pobotala za toženo stranko kot odstopljeno terjatvijo, pri čemer se tudi izdani računi nanašajo na obdobje po začetku stečajnega postopka, ko stečajni dolžnik ni več posloval, kar tudi izhaja iz te izjave; (-) da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da gre za izjavo domnevnega stečajnega upravitelja (sama pa ni vztrajala pri zaslišanju imenovanega stečajnega upravitelja), saj je družba E1 d. o. o. bila organizirana v okviru Holding E1 in je bila večinski lastnik država ter je skladno s srbskim Zakonom o agenciji za privatizacijo (kot je veljal 24. 7. 2015) v vseh stečajih, kjer je bila večinski lastnik država ali je bila pravna oseba v družbeni lastnini, kot stečajni upravitelj imenovana Agencija za privatizacijo, ki je v takšnih pravnih osebah skladno z določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o agenciji za privatizacijo in določb 11.d člena opravljala posle stečajnega upravitelja skladno z zakonom, ki je urejal stečaj in je zato tako bil tudi imenovan upravitelj M. O. za družbo E1 d. o. o. in sicer 25. 8. 2015 in vpisan kot edini zakoniti zastopnik družbe E1 d. o. o. (enako izhaja iz sklepov z dne 30. 7. 2015, 25. 8. 2015, 25. 11. 2015 - listina B43); (-) da se je nad družbo E1 d. o. o. že od 10. 6. 2015 vodil tudi predhodni stečajni postopek na podlagi sklepa Privrednega suda v Nišu I St 43/2015 in na podlagi tega sklepa je bilo družbi E1 d. o. o. prepovedano tudi odtujevanje premoženja brez soglasja stečajnega sodnika in začasnega stečajnega upravitelja, zato ni možno, da bi bila sklenjena navedena pogodba, ki jo je predložila tožeča stranka in tudi izstavljeni navedeni računi; (-) da ne držijo navedbe tožeče stranke, da bi premoženje stečajnega dolžnika lahko prodajal kdorkoli, ker premoženje stečajnega dolžnika lahko v imenu in za račun stečajnega dolžnika prodaja le stečajni upravitelj s soglasjem sodišča in to po natančno predpisanem postopku, enako kot velja ZFPPIPP v Sloveniji, enako velja Zakon o stečaju Republike Srbije, členi 27, 74, 101, 105, 106, poleg tega pa iz predloženih računov izhaja, da naj bi te proizvode prodala družba E1 d. o. o. in ne nekdo tretji; (-) da tožeča stranka ni izkazala, da so navedeni računi bili prijavljeni Davčni upravi Republike Srbije, pri čemer ni prezreti, da je družba E1 d. o. o. bila že v letu 2006 izbrisana iz seznama zavezancev za DDV, kar pomeni, da DDV-ja sploh ne bi smela zaračunati, kar prav tako dokazuje fiktivnost računov (listine B45 - B46); (-) da tožeča stranka ni izkazala, da je res nastala terjatev, ki naj bi bila dvakrat prenesena s Pogodbo o prenosu terjatve in sta navedeni pogodbi fiktivni, poleg tega je cesijska pogodba med družbo E1 d. o. o. in družbo B. d. o. o. nična, ker je sploh ni sklenil edini zakoniti zastopnik družbe E1 d. o. o. v času sklepanja cesijske pogodbe, ker je to bil stečajni upravitelj, ki je zanikal kakršnokoli sklepanje pogodbe in zato pogodba ni bila veljavno sklenjena niti ni bila odobrena s strani stečajnega upravitelja; (-) da se za pogodba med družbo E1 d. o. o. in družbo B. d. o. o. glede na prej navedeno šteje, da sploh ni bila sklenjena in zato terjatve niso mogla biti veljavno prenesene na družbo B. d. o. o. in nato na tožečo stranko; (-) da zaradi neobstoja cedirane terjatve ni moglo priti do pobota glede na 311. člen OZ in zato tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike ni utemeljen.

10Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje na glavi obravnavi dne 6. 7. 2017 sprejelo dokazni sklep, s katerim je povsem neupravičeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, z obrazložitvijo, da slednji ni opravičil svojega izostanka, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je odločitev po izpodbijani sodbi nezakonita.

11Pritožba pojasnjuje, da je ena izmed načelnih dolžnosti sodišča, da izvede dokaze, ki so jih predlagale pravdne stranke. Zato bi sodišče prve stopnje moralo poleg zakonitega zastopnika tožene stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo sicer ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi in zato zgolj odločitev sodišča, da dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, ne pomeni kršitve te pravice. Vendar pa gre v zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Dokaz z zaslišanjem strank se namreč izvede tako, da sodišče zasliši obe pravdni stranki. Res je, da velja izjema od pravila o zaslišanju stranke, in sicer med drugim sodišču ni potrebno izvesti zaslišanja stranke, ko slednja, kljub pravilnemu vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. V sporni zadevi je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2017 sprejelo sklep, s katerim je glavno obravnavo preložilo na dne 6. 7. 2017. Naroka za glavno obravnavo razpisanega dne 6. 7. 2017 se tožeča stranka oziroma zakoniti zastopnik tožeče stranke ni udeležil iz povsem opravičljivih razlogov. Zakonitemu zastopniku tožeče stranke je bil po tolmački po elektronski pošti posredovan zapisnik glavne obravnave z dne 18. 5. 2017, iz katerega izhaja, da se obravnava preloži na dne 6. 7. 2017, slednji pa navedenega zapisnika nikoli ni prejel. Glede na navedeno se je zakoniti zastopnik tožeče stranke že tri dni pred narokom za glavno obravnavo nahajal v tujini na službeni poti, zaradi česar na obravnavo iz opravičljivih razlogov nikakor ni mogel pristopiti.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve glede vabljenja zakonitega zastopnika tožeče stranke ne držijo.

13Iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi z dne 6. 7. 2017 (listna številka 69 spisa) sledi naslednji zapis v zvezi z ugotovljeno odsotnostjo zakonitega zastopnika tožeče stranke: "Glede odsotnosti zakonitega zastopnika tožeče stranke pooblaščenec pojasni, da je zakoniti zastopnik prejel zapisnik iz zadnje obravnave, da pa je spregledal vabilo, vse skupaj je bilo poslano preko tolmačke in ko smo pred dvema dnevoma kontaktirali z zakonitim zastopnikom je bil že na službeni poti v tujini. Pooblaščenec pojasni, da za navedeno nima nobenih dokazil, da pa vztraja pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke."

14Vsebina zapisa z naroka z dne 6. 7. 2017, ki pritožbeno ni sporna, v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam, da zakoniti zastopnik ni prejel zapisnika z naroka z dne 18. 5. 2017 (na katerem je bil sprejet sklep, da se narok zaradi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke preloži na 6. 7. 2017 - listna številka 54-56 spisa) in vabila za narok dne 6. 7. 2017, saj je pooblaščenec tožeče stranke sam potrdil, da temu ni tako.

15Zakoniti zastopnik tožeče stranke je spregledal vabilo za narok in naj bi zato (kar ni dokazano) na dan naroka bil na službenem potovanju, in se na vabilo za zaslišanje ni odzval, tako da je vzrok za odsotnost z naroka na strani zakonitega zastopnika samega in ne na strani sodišča, ki je storilo vse, da ga je pravilno vabilo na zaslišanje.

16Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je sodišče storilo vse, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke pravilno vabljen na narok, zakoniti zastopnik pa se na vabilo ni odzval, niti opravičil odsotnosti, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, pritožbeni očitek pa se pokaže kot neutemeljen.

17Neutemeljen je posledično pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega obravnavanja po 22. členu Ustave RS, ker je sodišče prve stopnje zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je zakoniti zastopnik tožeče stranke sam povzročil situacijo, da ni bil zaslišan, ker je spregledal vabilo. Ob minimalni skrbnosti bi namreč ob tem, ko je prejel zapisnik z zadnje obravnave, kjer je zapisano, da se narok zaradi njegovega zaslišanja prelaga za določen čas, že moral storiti vse, da bi zagotovil svojo prisotnost,četudi vabila ne bi prejel posebej, vendar ga je. Če je že imel načrtovan drug dogodek, pa bi moral sam takoj kontaktirati svojega pooblaščenca in pravočasno zagotoviti listine, iz katerih bi bilo razvidno, da se naroka opravičeno ne bo udeležil. Vsega tega ni naredil, zato je pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, neutemeljen.

18Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker je tožeča stranka glede bistvenih okoliščin spora in sicer prenosa sporne terjatve iz družbe E1. d.o.o. na družbo B. d.o.o., kot tudi o sami izvirni terjatvi predlagala zaslišanje priče V. B., zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o., vendar sodišče te priče ni zaslišalo, ter se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi odsotnosti vsakršne obrazložitve tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje do dokaznega predloga tožeče stranke, da se zasliši priča V. B., sploh ni opredelilo.

20Navedeni dokazni predlog je tožeča stranka podala v svoji vlogi z dne 21. 3. 2017 listna številka 46-47 spisa, sodišče prve stopnje pa v zvezi z njim ni sprejelo dokaznega sklepa niti na naroku dne 18. 5. 2017 niti na naslednjem naroku, ki je bil tudi zadnji narok v sporni zadevi, to je 6. 7. 2017. Prav tako se do navedenega dokaznega predloga ni opredelilo v izpodbijani sodbi.

21Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožeče stranke spregledalo, toda s tem po stališču pritožbenega sodišča ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

22Pravica stranke do sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja, kontradiktornosti) je osrednja, globalna, vseobsegajoča in najpomembnejša procesna pravica. Z njo je prepojen tako rekoč celoten postopek in nič pomembnega se v njem ne more zgoditi, ne da bi bila pri tem spoštovana ta pravica. Kljub temu pa pritožbeno sodišče na njeno kršitev , kot je opredeljena v 8. točki ne pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega in tudi, ker je to pravica, ki je zagotovljena predvsem v interesu same stranke, je prav, da sama poskrbi za njeno uveljavljanje¹.To pa pomeni, da bo morala stranka že med postopkom na prvi stopnji sama poskrbeti za odpravo kršitve njene pravice do izjavljanja.

23Zakon o pravdnem postopku omogoča uveljavitev odprave bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z ureditvijo v 286.b. členu ZPP², ki pa terja aktivnost stranke same, ki meni, da je takšna kršitev v postopku storjena v njeno škodo. Uveljavljati mora torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, sicer je v pritožbenem postopku ne more.

24Opustitev opredelitve sodišča prve stopnje do dokaznega predloga stranke je po mnenju pritožbenega sodišča takšna procesna situacija, na katero mora stranka, ki je takšen dokazni predlog podala, opozoriti že pred sodiščem prve stopnje. Ločiti je namreč potrebno med zavrnitvijo dokaznega predloga in opustitvijo opredelitve do dokaznega predloga. Pri prvi procesni situaciji se sodišče opredeli do dokaznega predloga in če razloge stranka izve šele iz sodbe, sme bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka uveljavljati šele s pritožbo, ne da bi to storila že pred sodiščem prve stopnje. Pri drugi procesni situaciji dokazni predlog sodišče prve stopnje spregleda in v slednjem primeru mora stranka, ki je podala dokazni predlog, na to opozoriti sodišče prve stopnje ali pa zaradi neizvedenih dokazov uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

25Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče V. B. ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je za njeno uveljavljanje s pritožbo prekludirana, saj uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

26Kolikor pa pritožba šteje, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaz z zaslišanjem priče, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP³, pa nima prav, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, razumljivi in niso sami med seboj v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti.

27Pritožba meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da dolg tožeče stranke do tožene ne obstaja ter da so računi družbe E1 d. o. o. fiktivni. Kot je tožeča stranka tekom postopka izpostavila je lahko blago insolventnega dolžnika prodajal kdorkoli, pooblaščen s strani sodišča, ki vodi stečajni postopek, torej tudi sam stečajni upravitelj, prav tako samo dejstvo, da je bila družba v stečaju ne še ne pomeni, da le-ta ne posluje. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na pogajanja pravdnih strank dne 26. 9. 2016, ko sta se pravdni stranki dogovarjali glede neunovčitve garancije kot posledica prenehanja terjatve zaradi odstopa in ne o poplačilu obveznosti s strani tožeče stranke. Sodišče je iz zmotne ugotovitve, da bi se naj pravdni stranki še dva dni pred vložitvijo tožbe pogovarjali glede možnosti poplačila pobotane terjatve (tožene stranke do tožeče stranke), izpeljalo odločitev, da je terjatev tožeče stranke fiktivna, zato je očitno, da bi pravilna ugotovitev dejanskega stanja - torej da ste pravdni stranki o plačilu navedene terjatve nista pogovarjali, saj je bila tedaj že pobotana - moralo priti do drugačnega zaključka glede obstoja vtoževane terjatve in zahtevku ugoditi. Zmotna ugotovitev dejanskega stanje je torej bistveno vplivala na odločitev sodišča o vtoževanem zahtevku. V enaki meri slednje velja za zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila naročilnic (tožene stranke za blago naročeno pri družbi E1 d. o. o.), kar bi naj prav tako kazalo na to, da vtoževana terjatev ne obstoji. Sodišče prve s stopnje pri tem tožeči stranki, ki je predložila račune in pogodbo o prenosu terjatve (med E1 d.o.o o. in B. d.o.o.), nalaga neutemeljeno visok dokazni standard po predložitvi poslovne dokumentacije drugih gospodarskih družb (naročilnic, dobavnic, carinskih deklaracij, CMR,...), ob dejstvu, da je bistvene listinske dokaze (fakture in pogodbo) že predložila. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno štelo, da gre pri teh listinah za dokumentacijo tožeče stranke in pri tem spregledalo, da gre za poslovne listine družbe E1. d. o. o., s katero tožeča stranka ni nikdar sodelovala. Prav tako na podlagi računov ni moč zaključiti, kdaj je bilo blago s strani E1 d. o. o. dostavljeno toženi stranki, zato evidence o uvozu za obdobje oktober - december 2015 ne morejo biti dokaz za to, da tožena stranka blaga v Srbiji ni nabavila. Nenazadnje tožena stranka blaga niti ni rabila uvažati v Slovenijo, kolikor je blago prodala naprej ali ga uporabila za svoje projekte v tujini.

28Pritožbeni očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen.

29Tožeča stranka vtožuje terjatev, ki ji je bila cedirana po cesijski pogodbi, sklenjeni med cedentom B. d.o.o. in njo 13. 5. 2016 kot cesionarjem (listina A6).

30Po določbi prvega odstavka 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Balkon promet pa je terjatev pridobil na podlagi cesijske pogodbe med njim in E1 d.o.o. z dne 16. 3. 2016 (listina A19)

31Tožena stranka je v postopku skladno z določbo 421.člena OZ⁴4 uveljavlja proti tožeči stranki ugovore kot bo jih smela proti prvotnemu odstopniku, to je E1 d.o.o. Trdila je, da terjate prvotnega odstopnika do nje sploh ni nastala in zato sta obe cesijski pogodbi brez učinka, ker ne obstoji predmet pogodbe.

32Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je terjatev, ki je predmet dveh cesijskih pogodb v razmerju do tožene stranke sploh ni nastala in že iz tega razloga je utemeljeno presodilo da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

33Pritožba tako zgolj daje svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ko navaja, da je blago insolventnega dolžnika lahko prodajal kdo tretji mimo stečajnega upravitelja in da bi toženi stranki lahko bilo blago, na podlagi katerega je nastala terjatve E1 d.o.o. do tožene stranke, prodano v Srbiji in da bi tožena stranka lahko navedeno blago prodala naprej v Srbiji in da ni nujno, da bi bilo prodano takoj, ko je bilo kupljeno, pri tem pa je odločilno, da pritožba zgolj nakazuje možnosti, svojih trditev pa z ničemer ne dokaže in s tem ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da terjatev do tožene stranke sploh ni nastala.

34Pritožba zmotno meni, da je za presojo bilo odločilno dogajanje na pogajanjih med sedaj pravdnima strankama glede plačila dolga tožeče stranke do tožene stranke, pač pa je sodišče prve stopnje s tem le obrazložilo, da tožeča stranka, ki je dokazovala, da je vtoževano terjatev pridobila na podlagi cesijske pogodbe z dne 13.5.2016, na pogajanjih, ki so sledila po tem datumu, sploh ni omenjala cesijske pogodbe, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nenavadno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi obširne dokazne ocene ugotovilo, da vtoževana terjatev sploh ne obstaja in ni tega zaključka naredilo na podlagi dogajanja na pogajanjih med sedaj pravdnima strankama.

35Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje postavilo previsok dokazni standard, ko se je postavilo na stališče, da bi tožeča stranka morala z listinami dokazati, da je tožena stranka poslovala z E1 d.o.o. v obdobju, iz katerega izhajajo odstopljene terjatve in da računi, po katerih so terjatve odstopljene posledično niso fiktivne in da je tako dolg po računih, na podlagi katerih so terjatve odstopljene, obstoječ. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pozablja, da je tožeča stranka terjatev pridobila na podlagi cesijske pogodbe, ni pa bila pogodbena stranka v razmerju med prvotnim upnikom E1 d.o.o. in toženo stranko.

36Po določbi prvega odstavka 422. člena OZ mora odstopnik izročiti prevzemniku zadolžnico, če jo ima ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah.

37Prej navedeno določilo pomeni, da mora cedent cesionarju izročiti vse listine, s katerimi ta dokazuje upravičenost v razmerju do dolžnika. Če cedent dokumentov ne izroči prostovoljno, lahko njihovo izročitev cesionar iztoži.

38Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je dokazno breme glede obstoja vtoževane terjatve ob prej povedanem, na strani tožeče stranke (cesionarju) in nikakor ne drži očitek, da je sodišče do tožeče stranke postavilo previsok dokazni standard. Tožeča stranka bi lahko razpolagala z vsemi listinami, s katerimi bi dokazovala resničnost obstoja vtoževane terjatve, če pa teh listin ni terjala in jih nima, je nase prevzela riziko, da obstoja terjatve ne bo dokazala. Ravno to se je zgodilo v obravnavani zadevi in zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

39Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

40Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) .

41Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj J. Zobec, v Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 207-208
² Določba 286.b. člena ZPP se glasi: "1) Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. 2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).
³ Določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: "14. če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju."
⁴ Določba 421. člena OZ se glasi: "1) Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. (2) Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop."