422. člen OZ

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je sodišče storilo vse, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke pravilno vabljen na narok, zakoniti zastopnik pa se na vabilo ni odzval, niti opravičil odsotnosti, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, pritožbeni očitek pa se pokaže kot neutemeljen. Zakon o pravdnem postopku omogoča uveljavitev odprave bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z ureditvijo v 286.b. členu ZPP, ki pa terja aktivnost stranke same, ki meni, da je takšna kršitev v postopku storjena v njeno škodo. Uveljavljati mora torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, sicer je v pritožbenem postopku ne more. Opustitev opredelitve sodišča prve stopnje do dokaznega predloga stranke je po mnenju pritožbenega sodišča takšna procesna situacija, na katero mora stranka, ki je takšen dokazni predlog podala, opozoriti že pred sodiščem prve stopnje. Ločiti je namreč potrebno med zavrnitvijo dokaznega predloga

Tretji odstavek 24. člena ZIZ kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot to jasneje določa Zakon o pravdnem postopku v 2. točki prvega odstavka 431. člena, t.j. kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Aktivno stvarno legitimirana je oseba, ki je kot nov upnik navedena v listini, s katero se dokazuje prehod terjatve, kolikor dolžnik ne uspe dokazati, da terjatev na novega upnika ni prešla. Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša, bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče brez vpogleda v temeljni pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom. Glede preostalih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev

Učinek enostranske izjave, kakršna je tudi izjava o uresničitvi odpoklicnega upravičenja, nastopi potem, ko jo nasprotna stranka prejme, če se stranki nista dogovorili drugače. Določbe Obligacijskega zakonika so namreč glede začetka učinkovanja izjave o uresničitvi oblikovalne pravice dispozitivne. Sprememba upnika na samo terjatev ne vpliva in zato dejstvo, da sta bila obveščena o prenosu terjatve na tretjo osebo (z dopisom z dne 15. 9. 2016), ni pravno relevantno. Prenos terjatve na tretjo osebo ne povzroči njenega prenehanja, je lahko le podlaga za vstop novega upnika v ta postopek, lahko pa se ta postopek nadaljuje tudi v korist prvotnega upnika in se položaj dolžnikov s tem ne spreminja. Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da novi upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. <

Nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Gre za dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. Takšna strogost je v zakonu določena zato, ker dovolitev spremembe stranke v izvršilnem postopku predstavlja odstop od načela stroge formalne legalitete, po katerem je med drugim izvršilni postopek možno voditi le v korist stranke in zoper stranko, ki sta navedeni v izvršilnem naslovu. Omenjena določila ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu. Posledica naznanitve je primarno v tem, da postane odstop terjatve znan tudi dolžniku, od trenutka, ko je dolžnik z njim seznanjen, pa ta lahko veljavno izpolni svojo obveznost le upniku. Stranki prenosa terjatve tako dolžniku nista dolžni predložiti tudi same pogodbe o prenosu terjatve,

Na podlagi 2. odst. 190. člena ZPP pa more tisti prevzemnik terjatve, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. To pa pomeni, da je napačno razlogovanje pritožnika, ki se sklicuje na določbo 187. člena ZPP, ki res govori zgolj o privolitvi tožene stranke v primeru če pride do spremembe na strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke. Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. odst. 190. člena ZPP, ko je tožeči stranki zaradi spremembe v materialnopravnem razmerju med pravdnima strankama odreklo tudi procesno legitimacijo za nadaljnje vodenje pravde.