VSRS sodba II Ips 70/2016

Revizija se zavrne.

1Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo v prometni nezgodi 7. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je ob prvem sojenju zahtevku delno ugodilo. Ob pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem sojenju sta stranki glede tega dela zahtevka sklenili delno sodno poravnavo. Ob revizijskem preizkusu pravnomočne odločitve o plačilu odškodnine zaradi plačila premoženjske škode je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje, ki je nato ob ponovnem pritožbenem preizkusu v tem obsegu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sporen je tako ostal le še zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička med zdravljenjem in zaradi plačila denarne rente. Tožnik je trdil, da se je pred nezgodo preživljal z občasnimi slikopleskarskimi deli na črno in je bil z družbo B., d. o. o., dogovorjen, da se registrira kot samostojni podjetnik in prične pogodbeno delati zanjo, do česar zaradi prometne nezgode ni prišlo.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek zaradi plačila odškodnine za premoženjsko škodo v ponovljenem postopku v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej je uvodoma navedel, da je bilo v predhodnem postopku o temelju zahtevka za povrnitev premoženjske škode že odločeno, saj je bilo reviziji ugodeno le zato, ker pritožbeno sodišče ni izčrpalo toženkinih pritožbenih trditev glede višine denarne rente. Enako je nato ravnalo pritožbeno sodišče, zato bi moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotoviti le še višino odškodnine. Nadaljeval je, da je sodišče z upoštevanjem toženkinih navedb iz vloge z dne 7. 10. 2014 kršilo določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o prekluziji. Toženka je šele dve leti po plačevanju mesečne rente začela preverjati okoliščine, ki so obstajale in bile znane že v času prvega naroka za glavno obravnavo. Toženka kot gospodarski subjekt mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka iz 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in bi morala vse podatke pridobiti pravočasno, česar ni storila zgolj zaradi lastne neaktivnosti. Toženka ima pravico do pridobivanja potrebnih podatkov po svojih pooblaščencih, zaposlenih in detektivih. S soglasjem oškodovanca lahko vpogleda v njegovo zdravstveno dokumentacijo, zato je nesprejemljivo, da je toženka podatke v tej smeri začela zbirati šele leta 2014. Ne gre za dejstva, ki toženki objektivno ne bi mogla biti znana, saj bi lahko kot zavarovalnica vse te podatke zbrala pravočasno. Do pritožbenega zatrjevanja o toženkini premajhni skrbnosti pri navajanju teh dejstev se pritožbeno sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je dopustno le, če gre za dejstva, nastala po zaključku prvega naroka, če se med sojenjem razkrije nov materialnopravni vidik zadeve, ali če sodišče ni ustrezno opravilo materialnega procesnega vodstva. S kršitvijo določbe 286. člena ZPP sta sodišči kršili načelo kontradiktornosti ter pravico do sodnega varstva in s svojim stališčem izničili sistem prekluzij. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnik ni uspel izpodbiti resničnosti novih navedb in dokaznih predlogov. Kljub prekluziji je tožnik dokazal neresničnost toženkinih prepoznih trditev, vendar o tem sodba nima razlogov.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje:

- Dejstva, ki vodijo do zaključkov o protipravnosti in odgovornosti toženkine zavarovanke za prometno nezgodo 7. 6. 2006, med strankama niso bila sporna.

- Tožnik je pri družbi B., d. o. o., delal v različnih časovnih intervalih od leta 2002 do leta 2003, vendar ne konstantno in ne vsak dan. Od leta 2003 tožnik pri tej družbi ni več delal. Tožnik že daljše obdobje pred prometno nezgodo ni zaslužil z delom na črno pri tej družbi. Delo pri tej družbi ne bo mogoče niti v prihodnje zaradi poslabšanih gospodarskih razmer in glede na nesprejemljivost daljšega sodelovanja brez urejene dokumentacije.

- V letu 2004 je tožnik pri A. opravil izvedbo zidarskih in pleskarskih del v trajanju približno dveh mesecev.

- Tožnik je že pred prometno nezgodo bolehal za epilepsijo in ni bil sposoben dela slikopleskarja pod splošnimi pogoji, tj. dela na višini in z vrtečimi se stroji ali orodji. Tožnik je imel epileptični napad leta 1999 in bil nekaj dni hospitaliziran.

7Sodišči nižjih stopenj sta presojo zahtevka iz naslova izgubljenega dobička med zdravljenjem oprli na določbo prvega odstavka 174. člena OZ,(1) zahtevek iz naslova denarne rente pa na drugi odstavek navedene določbe.(2) Opozorili sta, da se o povrnitvi tovrstne bodoče premoženjske škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, in sicer gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Glede na to, da tožnik ni dokazal niti, da je pred nezgodo redno delal, sta njegov zahtevek v celoti zavrnili. Do enakega zaključka ju je pripeljalo tudi ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje pred poškodbo.

8Revidentovo stališče, da je bilo v postopku že odločeno o temelju odškodninske odgovornosti, vključno z obstojem premoženjske škode, zaradi česar bi morali sodišči nižjih stopenj v dokaznem postopku ugotoviti le še njeno višino, ni utemeljeno. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo, je bila namreč razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. To pomeni, da je moralo prvostopenjsko sodišče v novem postopku ponovno ugotoviti vsa pravotvorna dejstva, ki sodijo v abstraktni dejanski stan neposlovne odškodninske odgovornosti, vključno s tistimi o obstoju (in ne le višini) premoženjske škode. Razlogi, ki so revizijsko in pritožbeno sodišče vodili v razveljavitev predhodne sodbe, takšnega zaključka ne spreminjajo, zlasti zato, ker sta se sodišči nižjih stopenj pri odločanju oprli tudi na trditve, postavljene šele v novem postopku. Revidentova trditev, da sta sodišči nižjih stopenj z ugotavljanjem dejstev o obstoju premoženjske škode zagrešili procesno kršitev ter posegli v njegovi ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), je iz gornjih razlogov povsem zgrešena.

9Izpodbijani sodbi revident očita obremenjenost z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelila do pritožbenega uveljavljanja toženkine nezadostne skrbnosti pri pravočasnem navajanju novih dejstev in dokaznih predlogov. Za očitano postopkovno kršitev gre v primeru, ko sodbe zaradi pomanjkljivosti v izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče po pregledu sodbe ugotavlja, da takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje. Revident z omenjeno kritiko vsebinsko v resnici zatrjuje poseg v njegovo pravico do izjave, torej postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da izpodbijana sodba z očitano postopkovno kršitvijo ni obremenjena, saj je pritožbeno sodišče v njej nanizalo obširne razloge o tem, ali je toženka brez svoje krivde po prvem naroku zatrjevala nova dejstva in predlagala izvedbo novih dokazov.(3) Revident niti ni pojasnil, katera njegova pritožbena izvajanja so ostala preslišana, zato je takšna graja z vidika prvega odstavka 371. člena ZPP tako pavšalna, da ne dosega standarda obrazloženosti.

10Neutemeljen je tudi revidentov očitek, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o tem, zakaj tožnik ni uspel izpodbiti toženkinih nasprotnih dejanskih trditev o njegovem zdravstvenem stanju in pridobitni sposobnosti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena), saj je v celoti pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Da ugotovitev spornih dejstev ni pojasnjena, torej ne drži. Revident je s takšno grajo pravzaprav prešel v polje izpodbijanja dokazne ocene o njihovem (ne)obstoju, kar pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vsebina revizijskih razlogov ne omogoča presoje morebitne obremenjenosti teh dejanskih ugotovitev s katero od drugih postopkovnih kršitev.

11Utemeljenost revizije je tako odvisna zgolj še od vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj z upoštevanjem toženkinih navedb in dokaznih predlogov, podanih po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo z vlogo z dne 7. 10. 2012, kršili pravilo o prekluziji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.(4) V navedeni vlogi je toženka trdila 1.) da je priča C. C., direktor družbe B., d. o. o., bratranec tožnika, 2.) da je priča detektivu povedala, da tožnik nikoli ni delal za družbo B., d. o. o., temveč je zgolj pomagal bratrančevim staršem pri delu na vrtu in v hiši, 3.) ter da je tožnik epileptični bolnik in zato ni sposoben opravljati slikopleskarskih del. Kršitev pravila o prekluziji, če je podana, se lahko v primeru vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe izteče v zaključku o obstoju relativne postopkovne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče upoštevalo toženkine trditve iz navedene vloge, zato ni moglo poseči v tožnikovo pravico do kontradiktornega postopka ali njegovo pravico do sodnega varstva, kot sam zmotno opredeli.(5)

12Revizijsko sodišče se mora v uvodu preizkusa najprej opredeliti, ali gre pri trditvah iz toženkine vloge z dne 7. 10. 2014 res za nove dejanske trditve in dokazne predloge. Toženka je s trditvijo, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja že pred škodnim dogodkom ni bil sposoben za delo, izpodbijala tožnikovo trditev o njegovi pridobitni sposobnosti. Toženka zanjo skladno z določbo 212. člena ZPP nosi procesno dokazno breme in je zato podvržena pravilom o prekluziji iz 286. člena ZPP.

13Drugače velja za njene trditve, da je direktor družbe B., d. o. o., tožnikov bratranec in da je toženkinemu detektivu izjavil, da tožnik pri tej družbi ni opravljal rednega dela. Tožnik je z omenjeno pričo dokazoval svoje trditve o svoji pretekli in bodoči pridobitni sposobnosti. Glede na to, da je sodišče v predhodnem postopku izpovedi te priče sledilo, gre pri toženkinih trditvah o pričinih izjavah, podanih detektivu, in o sorodstvenem razmerju po vsebini le za njeno izjavo o rezultatih dokazovanja, drugače rečeno, o verodostojnosti izpovedi tožnikove priče. Strankina pravica sodelovati v dokaznem postopku ni izčrpana že s postavljanjem vprašanj nasprotni stranki in pričam, pač pa vključuje tudi pravico do izjave o verodostojnosti njihovih izpovedi. Takšne trditve torej spadajo v okvir razpravljanja o rezultatih dokazovanja oziroma v ustavna procesna jamstva, izhajajoča iz toženkine pravice do kontradiktornega postopka iz 5. člena ZPP in 22. člena URS. Glede na njihovo vsebino ne gre za trditve, za katera bi toženka nosila materialno ali procesno dokazno breme, zato posledično niso podvržena pravilom o prekluziji, pač pa varstvu toženkine pravice do izjave, ki zajema tudi pravico, da se izjavi o dokazni vrednosti posameznega dokaza.(6) Dokazna ocena, ob upoštevanju izjav strank o rezultatih dokazovanja, je v končni fazi nato pridržana sodišču.

14Po dokazni oceni izpovedi te priče sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da tožnik že več let pred škodnim dogodkom ni opravljal pridobitnega slikopleskarskega dela, kar ju je kot zadostni samostojni razlog vodilo k zavrnitvi zahtevka po prvem in drugem odstavku 174. člena OZ. Zmotne uporabe materialnega prava tožnik obrazloženo ne uveljavlja. Nadaljnje razpravljanje o morebitni kršitvi pravil o prekluziji pri zatrjevanem dejstvu o tožnikovem zdravstvenem stanju do drugačnih zaključkov ne more privesti, kar pomeni, da niti, če je do kršitve pravila o prekluziji pri tej trditvi prišlo, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in s tem do uveljavljane relativne postopkovne kršitve.

15Revizijsko sodišče ne glede na to dodaja, da kršitev pravil o prekluziji v konkretnem primeru ni izkazana. Revidentova teza, da je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo navajanje novih dejstev in dokazov dopustno le, 1.) ko se med postopkom razkrije nov materialnopravni vidik presoje, 2.) ko sodišče ni ustrezno izvedlo materialnega procesnega vodstva ali 3.) ko gre za dejstva, nastala po zaključku prvega naroka, ni utemeljena. Določba četrtega odstavka 286. člena ZPP namreč dopušča tudi navajanje dejstev, ki so sicer obstajala že pred zaključkom prvega naroka, vendar stranka zanje brez svoje krivde ni vedela.(7) Presoja krivde oziroma ustrezne skrbnosti stranke je oprta izključno na določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP. Določbe 6. člena OZ, na katere se sklicuje revident, strankam nalagajo ravnanje z ustrezno skrbnostjo v medsebojnih obligacijskih razmerjih, zato se ne dotikajo ustrezne procesne skrbnosti in discipline pri zbiranju procesnega gradiva v sodnem postopku.

16Izhodišče presoje krivde po četrtem odstavku 286. člena ZPP je v namenu in učinkih določb o prekluziji, ki po eni strani zagotavljajo sodno varstvo v razumnem roku, po drugi strani pa posegajo v strankino pravico do izjave. Interpretacija te določbe mora odražati ustrezno ravnotežje med obema načeloma in je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Stranki gre zato načeloma v breme, če ni zbrala dovolj informacij, ki bi ji omogočale učinkovito uveljavljanje zahtevkov ali obrambnih ugovorov, to pa se lahko nanaša le na trditve, za katere je mogoče od povprečno skrbne stranke pričakovati in zahtevati, da bo prepoznala njihovo relevantnost in da bi zanje morala vedeti. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da gre za dejstvo o tožnikovem zdravstvenem stanju pred škodnim dogodkom, ki sodi v njegovo strogo osebno sfero. Povsem nerazumno bi bilo pričakovati, da bo toženka, čeprav se ukvarja z zavarovalnimi posli, v vsakem primeru posebej podrobno preverjala zdravstveno stanje vseh oškodovancev, zlasti če s škodnim dogodkom nima neposredne povezave. Upoštevajoč temeljno načelo prepovedi zlorabe pravic zato ni utemeljen tožnikov očitek, da bi morala toženka že pred prvim narokom za glavno obravnavo napeti vse razpoložljive sile pri ugotavljanju zdravstvenega stanja tožnika, ki ni posledica obravnavanega škodnega dogodka, čeprav je za ugotovitev njegove pridobitne sposobnosti lahko odločilno.

17Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

---.---

Op. št. (1): Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ).

Op. št. (2): Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena OZ).

Op. št. (3): Primerjaj zlasti 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (4): Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Op. št. (5): Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem: GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga: stran 603 (13. točka).

Op. št. (6): Galič, A.: navedeno delo, 1. knjiga: stran 54 in naslednje; Zobec, J: navedeno delo, 3. knjiga: stran 296 in naslednje.

Op. št. (7): Galič, A: navedeno delo, 2. knjiga: stran 598 in naslednje.