VSL sodba IV Cp 3147/2015

I. Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijani stroškovni del prvostopenjske sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožnika se po uradni dolžnosti delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v 4., 5. in 6. alineji 1. točke izreka razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ponovno naložilo plačilo s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II P 294/2007 z 18. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani s 7. 4. 2010 prisojeno preživnino 300,00 EUR(1).

III. V preostalem delu se pritožba toženca zavrne in se v preostalem, izpodbijanem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačevanje preživnine tožnici, in sicer 213,33 EUR za mesec junij 2007, 680,00 EUR od 1. 7. 2007 do 1. 7. 2009, 180,00 EUR od 1. 7. 2009 do 31. 9. 2009, 380,000 EUR od 1. 10. 9009 do 30. 9. 2012, 680,00 EUR od 1. 10. 2012 do 4. 9. 2013 in 450,00 EUR mesečno od 5. 9. 2013 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper stroškovni del sodbe. Odločitev sodišča, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ocenjuje kot nepravilno in nepošteno. Brez postopka toženka ne bi dobila preživnine. Za uveljavitev svojih pravic je uporabila tudi izredna pravna sredstva. Dokazovanje tožnikovega premoženjskega stanja je bilo težavno, vsa dokazna aktivnost je bila na toženi stranki. Dokaze je bilo treba pridobiti v tujini, listine so bile v tujem jeziku, zato jih je morala tožena stranka prevajati. Toženka je morala zaradi zveze tožnika z novo partnerko pristati na razvezo zakonske zveze. Tožnik je krivdno povzročil razvezo zakonske zveze. Sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče krivde za razvezo zakonske zveze ni ugotavljalo. Sodišče bi moralo odločiti po načelu uspeha v pravdi. Tožena stranka je z zahtevkom po temelju uspela v celoti, po višini pa v pretežnem delu. Tožena stranka je morala v postopku vložiti 15 pripravljalnih vlog in revizijo, s katero je uspela, pri čemer so revizijski stroški pridržani do končne odločitve. Toženka je pridobila brezplačno pravno pomoč. Obravnavani spor ne sodi v okvir zakonskih sporov in zanj ne veljajo določila 413. člena ZPP. Tožena stranka je devet let vodila postopek zaradi določitve preživnine zoper tožnika, ki je vedel, da toženkina pokojnina ne zadošča za njeno osnovno preživetje.

3Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom višjega sodišča, ki je ocenilo, da bi lahko toženka z denarjem, ki ga je prejela iz naslova razdelitve skupnega premoženja, ravnala drugače. Po splošnem vedenju je znesek 135.000,00 EUR za dvosobno stanovanje v A. pretiran. Toženka bi lahko stanovanje najela, saj najem stanovanja ni tako nesprejemljiva situacija, kot jo ocenjuje sodišče. Tudi tožnik se je odločil, da bo raje izpostavljen na milost in nemilost novi partnerki, kot da bi životaril do konca življenja v lastnem stanovanju. Sodišče druge stopnje je jasno navedlo, da je premoženje v obliki nepremičnega premoženja pravno relevantno pri presoji preživninskega temelja, pri čemer ni bistveno, če to premoženje prinaša plodove ali ne. Stališče prvostopenjskega sodišča bi pomenilo, da zakonec, ki živi v nepremičnini, ki presega njegove zmožnosti, ni dolžan plačevati preživnine. Če tožnik ne bi prodal stanovanja in ne bi vrnil posojil, ne bi bil dolžan plačevati preživnine, saj bi bil edini vir prihodkov pokojnina, ostalo premoženje pa mu dokazano ne daje prihodkov. Ker je tožnik prodal stanovanje in ima denar, je posledično dolžan glede ne odločitev sodišča plačevati preživnino. Zastavlja se vprašanje, ali je zakonec dolžan zmanjševati svoje premoženje za potrebe preživljanja drugega zakonca. Toženka ima nepremično premoženje in nima dolgov in mora živeti le od pokojnine, ker nepremičnega premoženja ne more in ne želi prodati. Sodišče bi moralo primerjati celotno premoženje obeh pravdnih strank in ugotoviti, kakšno življenje to premoženje omogoča kateri izmed pravdnih strank. S tem, ko sodišče zahteva od tožnika zmanjšanje premoženja na račun plačevanja preživnine toženki, od toženke pa ne zahteva zmanjšanja njenega premoženja, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodba nima nobenih razlogov o tem, zakaj je delež 1/3 nepremičnega premoženja neupošteven, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki na različen način participirali v zakonski skupnosti. Tožnik z denarnimi dohodki, toženka s tradicionalnim delom za družinsko skupnost. Za kakšno delo v družinski skupnosti naj bi v konkretnem primeru šlo, iz sodbe ni mogoče razbrati. Sodišče je očitno spregledalo, da je imela toženka, ko je živela skupaj s tožnikom, čistilko, za vrt je skrbel sosed in podobno. Nedvomno ni mogoče govoriti o toženkinem delu za družinsko skupnost. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je vse do delitve skupnega premoženja živela v stanovanju v A., za katero je stroške plačeval tožnik in ji za stanovanje ni bilo treba plačevati ne najemnine ne kredita. Hkrati pa je z začasno odredbo onemogočila razpolaganje s premoženjem tožniku. Toženka je tako od razpada zakonske zveze stalno uporabljala nepremičnino, kot da bi bila njena lastnica. Najprej je nepremičnino uporabljala, nato pa je z denarjem, ki ga je prejela iz naslova izplačila, postala lastnica stanovanja. V tem smislu je imela toženka enak standard kot pred razpadom zakonske skupnosti. Za razliko od toženke, tožnik ne živi ne v luksuznem ne v lastniškem stanovanju. Za določitev preživnine ni bistveno, kdo se je od koga odselil. Če je sodišče štelo, da je to pomembno, bi moralo ugotavljati vzroke za nevzdržnost zakonske zveze, česar pa ni storilo.

5Tožnik ne namerava več plačevati partnerki vsako leto prispevka za življenje, saj je to storil le enkrat. Ne namerava kupovati avtomobilov, saj meni, da bo lahko z obstoječim preživel do konca življenja. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da tožniku ne verjame, da ima samo še sredstva v višini 150.000,00 EUR, kar mu bo zadoščalo za deset let življenja. Sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče je glede tožnikovih podjetij izpustilo bistveno okoliščino, da tožnik od teh podjetij tudi v preteklosti ni imel prihodkov in iz matičnega podjetja v Švici že nekaj let nima nič. Tožnik je pojasnil, da je želel švicarsko podjetje prodati, česar ni uspel storiti, hkrati je povedal, da to lahko stori le še do konca leta 2015, potem pa davčna operacija ne bo več možna. Tožnik je govoril le o prodaji švicarske družbe, medtem ko ostale niti nimajo vrednosti in ne dajejo prihodkov. V zvezi s poslovanjem družb je tožnik predlagal izvedbo drugih dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo. Tožnik je na naroku na zaslišanju jasno povedal, da švicarska družba ne posluje več, da nima pisarne, ne zaposlenih, kljub temu pa je sodišče navedlo, da tožnikove družbe še vedno poslujejo in zaposljujejo ljudi. Taki zaključki nasprotujejo listinam, sodišče pa ni obrazložilo, kako je prišlo do drugačnega zaključka.

6Zaključek sodišče, da tožnikovo premoženjsko stanje omogoča življenje na podobnem nivoju kot v preteklosti, nima podlage v spisu. Tožnik se mora odpovedati nadstandardnemu stanovanju, odpovedati se je moral tudi lastnemu stanovanju. Tožnik sedaj potuje le še enkrat letno, pri čemer življenje v Afriki ni dražje od življenja v Avstriji, strošek pa predstavlja le letalska karta. Tožnik si ne bi mogel privoščiti standarda, kakršnega ima, če ne bi prodal premoženja. To pa bi lahko storila tudi toženka.

7Sodišče je po mnenju tožnika priznalo previsoke stroške hrane, stroške povezane s psom, stroške kasko zavarovanja, amortizacijo vseh naprav in stroške za osebni računalnik. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da nakup stanovanja, ki ga je po razpadu zakonske skupnosti opravila tožnikova nova partnerka, predstavlja skupno premoženje s tožnikom in da tožniku na tem stanovanju pripada solastniški delež. Zakonska zveza med pravdnima strankama je bila pravnomočno razvezana ... 4. 2014, torej po nakupu stanovanja. Iz sodbe ne izhaja, kdaj naj bi bili izpolnjeni pogoji za zunajzakonsko skupnost in kateri so to pogoji, ampak je sodišče zgolj pavšalno določilo, da so ti pogoji podani. Sodišče je z zaključki, da tožnik živi z novo partnerko v zunajzakonski skupnosti in je s tem solastnik stanovanja, ne da bi navedlo, od kdaj ta zunajzakonska skupnost obstaja, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnikova nova partnerka dobro situirana in bo v primeru pomanjkanja tožniku pomagala pri preživljanju. Sodišče je brez kakršnekoli ugotovitve, da tožnik biva v zunajzakonski skupnosti, napravilo zaključek in nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo obveznost preživljanja nove partnerke.

8Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so navedbe tožene stranke, ki jih podaja v pritožbi glede krivde za razpad zakonske zveze, prepozne. Ugotavljanja krivde za razpad obravnavane zakonske skupnosti ni tako enostavno, kot si predstavlja tožena stranka. Tudi tožeča stranka je imela določena pričakovanja, ki jih tožena stranka ni izpolnila.

9Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbi tožnika pa se po uradni dolžnosti delno ugodi.

10Pritožbeno sodišče ves čas postopka soglaša z materialnopravnim izhodiščem, po katerem naj razvezani zakonec po razvezi zakonske zveze plačuje nepreskrbljenemu zakoncu preživnino, vendar le in toliko kot zmore brez posega v njegovo premoženje in dostojanstvo. Pritožbeno sodišče je s sodbo 7. 4. 2010 znižalo preživninsko obveznost tožnika, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče s sodbo 18. 9. 2009, s 700,00 EUR mesečno na 300,00 EUR mesečno. Na podlagi revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče 23. 2. 2012 drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v nov postopek. Ugotovilo je bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava zaradi preozkega tolmačenja pravnega standarda nepreskrbljenega zakonca. Drugostopenjsko sodišče je nato 20. 6. 2012 razveljavilo prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Poleg tega so se spremenile premoženjske razmere med strankama zaradi sklenjene sodne poravnave.

11Ob prvi presoji 7. 4. 2010 je drugostopenjsko sodišče ocenilo, da predstavljajo stroški (frizer, pes, obleka in obutev, kozmetičarka, razne kulturne prireditve, joga, igranje golfa, plavanje, počitnice v trajanju teden dni v višini povprečnega turističnega aranžmaja) take stroške, katerih vsebina ni zajeta v namenu 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zagotavljanju takega tožničinega socialnega položaja, ki bi ga bil dolžan kriti tožnik. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz teze, da obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu ni enaka obveznosti plačevanja preživnine otroku(2); da ima toženka mesečno pokojnino, ki ni visoka, vendar lahko z njo poskrbi za svoje osnovno preživetje in da tudi tožnikovi izkazani prihodki niso bili bistveno višji od toženkinih. Poleg tega je imela (in še ima) toženka tudi nepremičnino premoženje s katerim lahko razpolaga, česar sodišče prve stopnje ni ocenilo.

12Razmere med pravdnima strankama so se tekom postopka spremenile (kar je glede na dolgotrajnost postopka razumljivo). Tožnik je toženki iz naslova delitve skupnega premoženja po sodni poravnavi 17. 12. 2010 plačal 135.000,00 EUR, toženka pa je celoten znesek porabila za nakup nepremičnine. Poleg tega je toženka postala zaradi smrti matere lastnica dodatnega nepremičnega premoženja (kar je sodišče prve stopnje upoštevalo kot 223,00 EUR dodatnih sredstev za preživljanje, zato pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o neupoštevanju deleža nepremičnega premoženja, ni utemeljen), toženec pa je svojo nepremičnino prodal in razpolaga s finančnimi sredstvi. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do dejstva, da je toženka vsa sredstva, ki jih je prejela iz naslova skupnega premoženja, porabila za nakup stanovanja, v katerem sedaj živi (primerjaj 16. točka obrazložitve) in ocenilo trditve tožnika, da bi lahko kupila cenejše stanovanje, za posplošene. Pritožbeno sodišče pritrjuje trditvam tožnika v pritožbi, da je cena 135.000,00 EUR za dvosobno stanovanje v A., visoka. Pritožbeno sodišče ocenjuje tudi za neracionalno porabiti celoten znesek, ki ga je tožnica prejela iz naslova delitve skupnega premoženja, za nakup nepremičnine (toženka namreč ves čas postopka zatrjuje pomanjkanje sredstev za osnovno preživljanje). Vendar je pri presoji toženkinega razpolaganja s sredstvi, ki jih je prejela iz naslova skupnega premoženja, potrebno upoštevati tudi, da je bila toženka v časovni stiski (kar je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče) in da je glede na njeno starost in bolezen želela čim prej urediti stanovanjsko vprašanje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila toženka lastnica stanovanja še pred zvezo s tožnikom, da je bila tudi v zvezi s tožnikom solastnica skupnih nepremičnin in ni razloga, da ne bi imela tudi po razvezi stanovanja v lasti. Zato pritožbeni očitki, da bi lahko tudi tožnica prodala nepremičnino in živela s pomočjo finančnih sredstev, ki bi jih prejela, niso utemeljeni. Tožnik tudi spregleda, da ima svoje stanovanjsko vprašanje rešeno, saj ima partnerko, ki je lastnica stanovanja, v katerem skupaj živita. Toženka pa živi sama in je morala sama (trajno) urediti svoj stanovanjski problem.

13Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo stroški preživljanja toženke 1.100,00 EUR mesečno. Toženka prejema 415,00 EUR mesečne pokojnine in nima možnosti pridobivanja prihodkov. Za zagotavljanje podobnega standarda, kot ga je imela pred razvezo zakonske zveze potrebuje še 685,00 EUR mesečno (680,00 EUR je mesečna preživnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, od 5. 9. 2013 pa 450,00 EUR upoštevaje 223,00 EUR iz naslova dodatnega premoženja). Tožnik v pritožbi očita, da je sodišče previsoko ocenilo toženkine stroške, in sicer so previsoko ocenjeni stroški za hrano, psa, kasko zavarovanje, amortizacijo naprav in stroški za osebni računalnik.

14Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi v sklepu s 23. 2. 2012 v razlogih odločbe navedlo, da je treba v okviru presoje nepreskrbljenosti toženke ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera upoštevati tudi življenjske stroške povezane z zadovoljevanjem kulturnih potreb ter stroške vzdrževanja in oskrbe psa. Stroški v zvezi s psom so zato utemeljeno priznani. Toženka uporablja računalnik, ki je star 8 let in ga je zaradi zastarelosti potrebno zamenjati. Da s potekom časa postane računalniška oprema zastarela, je splošno znano. Sodišče je upoštevalo povprečno ceno računalnikov 600,00 EUR in preračunano na dobo uporabe 5 let upoštevalo mesečni znesek 10,00 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča realno. Za slušni aparat je upoštevalo amortizacijsko dobo 5 let, za aparat za merjenje tlaka pa tri in preračunalo stroške na 30,00 EUR mesečno za slušni aparat in 3,00 EUR mesečno za aparat za merjenje tlaka. Pritožba konkretneje ne navede, v čem naj bi bili upoštevani izračuni napačni, pritožbeno sodišče pa samo pri preverjanju ni našlo napak.

15Toženka ima več zdravstvenih težav (je sladkorna bolnica, ima anemijo, hipertenzijo, depresijo, prebolela je manjšo možgansko kap), kar je izkazano z zdravniškimi izvidi in ni sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zaradi bolezni potrebuje prilagojeno prehrano (primerjaj točko 19 sodbe), strošek zanjo pa znaša 250,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stroške, povezane s hrano, ki so res nekateri višji od povprečnih, vendar so utemeljeni zaradi zdravstvenih težav toženke. Pritožnik stroške zgolj posplošeno izpodbija, kar ni dovolj za uspeh.

16Stroški kasko zavarovanja starega avtomobila res ekonomsko niso smotrni (kar utemeljeno očita pritožba), vendar je treba po drugi strani upoštevati, da gre za starejšo voznico, ki je najverjetneje navajena na avtomobil in si drugega niti ne more privoščiti, zato je prav, da z zavarovanjem (tudi kasko) poskrbi za povračilo škode, če do nje pride.

17Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnikovo premoženjsko stanje omogoča plačevanje preživnine tožnici v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da tožnik ni lastnik nepremičnine (na kar se sklicuje v pritožbi), na to ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik 150.000,00 EUR, ki jih je vložil v investicijske sklade ter 29.417,28 EUR finančnih sredstev na računu. Poleg teh sredstev je razpolagal še s 100.000,00 EUR, ki jih je dal novi partnerki. Za nakup stanovanja ji je posodil tudi 85.000,00 EUR, njeni hčerki pa 35.000,00 EUR. Kupil si je nov avtomobil znamke Mercedes za 51.000,00 EUR. Partnerki mesečno daje 1.000,00 EUR do 1.500,00 EUR za stroške. Ima mesečne stroške z avtomobilom in telefonom 650,00 EUR. Skupno ima tako mesečno vsaj 2.000,00 EUR stroškov (sodišče prve stopnje je ocenilo, da 2.450,00 EUR). Tožnikova mesečna pokojnina znaša 540,00 EUR, torej mora prejeti še 1.500,00 EUR mesečno. Vse navedeno omogoča zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, da ni mogoče slediti navedbi tožnika, da ima le še sredstva v višini 150.000,00 EUR, ki zadoščajo le za njegovo preživljanje naslednjih 10 let. Sodišče prve stopnje je v razlogih obsežno pojasnilo, zakaj ne sledi trditvam tožnika (primerjaj točke 20, 21 in 22 sodbe). Pritožbeni očitki o neobstoju razlogov v tem delu so zato neutemeljeni. Sodišče je upoštevalo, da ima tožnik tudi 40.000,00 EUR dolga, vendar ima po lastnih navedbah s posojilodajalcem tudi druge poslovne odnose, zato ni jasno, kako se bo posojilo zaprlo. Tudi to nakazuje, da tožnik še posluje (kar je sklepalo tudi sodišče prve stopnje) in ima dodatne prejemke poleg pokojnine. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik še vedno družbenik družb (razen na Hrvaškem), ki se ukvarjajo z ... in da družbe poslujejo (niso likvidirane). Tožnik v pritožbi take ugotovitve napada in zatrjuje, da družbe nimajo vrednosti, ne poslujejo in ne dajejo prihodkov. V zvezi s tem je predlagal izvedbo dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo. Trdi, da zaključki, ki jih je napravilo sodišče, nasprotujejo listinam v spisu, vendar trditev ne konkretizira. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo zakaj ni izvedlo dokazov predlaganih s strani tožnika (primerjaj 7. točko obrazložitve). Poleg tega je obrazložilo tudi, da je pri odločanju o preživnini ocenjevalo zmožnosti preživninskega zavezanca in potrebne stroške preživljanja, odločitve pa ni oprlo na matematični izračun. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je že na podlagi zgoraj navedenega tožnikovo premoženjsko stanje tako, da omogoča plačevanje preživnine toženki, ne glede na natančno stanje finančnih sredstev in poslovanje družb. Na to ne vpliva niti zaključek sodišča prve stopnje o tem, da lahko oziroma mora nuditi pomoč tožniku njegova nova partnerka.(3)

18Sodišče je ugotovilo tudi, da je tožnik zadržal svoj življenjski slog s potovanji in igranjem golfa, kar terja določena finančna sredstva. Tožnik v pritožbi navaja, da sedaj potuje le enkrat letno in da je življenje v Afriki cenejše kot življenje v Avstriji, kar po oceni pritožbenega sodišča ne izpodbije zaključkov sodišča prve stopnje o življenjskem slogu tožnika. Vse to po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za oceno, da tožnik lahko plačuje določeno preživnino toženki brez posega v njegovo premoženje in dostojanstvo.

19Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo (le) po uradni dolžnosti, in sicer v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožencu ponovno naložilo plačilo 300,00E EUR preživnine, ki je že bila pravnomočno določena s sodbo sodišča prve stopnje z 18. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani s 7. 4. 2010 (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in drugi odstavek 354. člena ZPP).(4) v ostalem pa jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovni del sodbe. Meni, da bi ji morala tožeča stranka povrniti stroške. Trdi, da je tožnik krivdno povzročil razvezo zakonske zveze. Obravnavani spor ne sodi v okvir zakonskih sporov in zato določila 413. člena ZPP zanj ne veljajo. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

21Po določilu 413. člena ZPP odloča sodišče v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka po prostem preudarku. Zakonski spori so spori zaradi razveze ali razveljavitve zakonske zveze (prvi odstavek 406. člena ZPP). Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde. Kumulacija z zahtevkom za razvezo zakonske zveze je predvidena za preživninski zahtevek nepreskrbljenega zakonca, vendar za ta zahtevek ne veljajo pravila sedemnajstega poglavja ZPP(5). Zato ima pritožba prav, da obravnavana zadeva (preživnina za nepreskrbljenega zakonca) ne sodi med zakonske spore. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo (tudi) na načelo uspeha v pravdi, določeno v 154. členu ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi propade, povrniti stroške nasprotni stranki. Če stranka deloma zmaga v pravdi, pa lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožena stranka uspela z manj kot polovico in odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

22Sodna praksa opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in uspeha po višini, za kar se zavzema toženka v pritožbi. Tudi tak princip odmere stroškov lahko predstavlja način upoštevaje okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). V konkretnem primeru je način odmere stroškov po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Toženkini argumenti o „krivdi“ tožnika za razpad zveze so neizkazani (sodišče krivde ni ugotavljalo) in je tudi pravilno ni upoštevalo pri stroškovni odločitvi. Sicer pa velja, da tako kot se zakonci svobodno odločajo za sklenitev zakonske zveze, se lahko svobodno odločajo (tudi) za njeno razvezo. Razlogi, ki privedejo do nje, so različni(6). Sodišče jih ni in jih ne ocenjuje. Glede na to, da v obravnavani zadevi ne gre za zakonski spor, je kriterij uspeha v pravdi za odmero stroškov po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Toženka je s svojim zahtevkom uspela manj kot polovico, zato naj krije svoje stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Upošteva se že pravnomočno dosojeno preživnino 300,00 EUR s sodbo II P 294/2007 s 18. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani s 7. 4. 2010.

Op. št. (2): Pritožbene navedbe o tem, da iz sodbe ni mogoče razbrati, kakšno delo naj bi toženka opravljala v družinski skupnosti, niso utemeljene, saj je sodišče obrazložilo, da je toženka skrbela za posvojenko. Poleg tega bi imela ocena vložka v družinsko skupnost vpliv na skupno premoženje in deleže na njem, ne pa na preživnino.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje glede obveznosti oziroma pomoči tožnikove partnerke, ki naj bi mu jo bila dolžna nuditi kot izvenzakonska partnerka (točka 20 sodbe).

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je s sodbo 18. 9. 2009 pravdni stranki razvezalo in odločilo, da mora tožnik plačevati toženki 700,00E EUR preživnine. Višje sodišče je s sodbo 7. 4. 2010 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za preživnino nad 300,00 EUR mesečno. Toženka je vložila revizijo. Zavzemala se je za prisojo višje preživnine. Odločitev o preživnini, določeni na 300,00 EUR je torej postala pravnomočna, saj tožnik revizije ni vložil. Prvostopenjsko sodišče je sicer razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti (list. št. 213 ter sklep na list. št. 292, 293), ker je bila s sklepom VS RS s 23. 1. 2012 drugostopenjska sodba razveljavljena v celoti. Vendar iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da je bilo odločeno o preostanku (nad 300,00 EUR), toženka pa ni imela interesa vlagati izredno pravno sredstvo zoper pravnomočni del sodbe, s katerim je uspela. Tožena stranka zaradi stališča sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno sodišče ne sprejema, zato ni mogla prejemati preživnine, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Op. št. (5): V. Rijavec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 3. knjiga, stran 612

Op. št. (6): Tudi toženka, po navedbah tožnika, ni izpolnila njegovih pričakovanj.