406. člen ZPP

Predlog za obnovo postopka je toženka vložila iz razlogov po 1., 5., 6., 7., 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, vendar se glede na vsebino predloga ta dejansko nanaša le na uveljavljanje razloga iz 10. točke citirane določbe, medtem ko glede preostalih razlogov toženka ni podala ustreznih trditev.

Postopka za uveljavljanje preživnine mladoletnih in polnoletnih otrok se tako pomembno razlikujeta, da to upravičuje odločitev o razdružitvi postopkov. V preživninskih zadevah sodišče odmeri preživnino po cenah na dan sodne odločbe, morebitnim zviševanjem cen življenjskih potrebščin pa služi revalorizacija. Stanovanjski stroški (najemnina, stroški elektrike, vode itd.) se delijo po enakih delih med vse stanovalce. V družinskih postopkih velja pravilo, da sodišče stroške porazdeli po prostem preudarku.

V predmetni zadevi je bila prosilki brezplačna pravna pomoč dodeljena za nepravdno zadevo, ki se je nanašala na prepoved stikov med mld. C. C. in njegovim očetom Č. Č. V tej zadevi torej ni šlo za pravdo, ki se začne na podlagi tožbe, za kar je nagrada predpisana s tar. št. 18 OT, ampak za nepravdni postopek, zaradi česar je treba uporabiti tar. št. 23 OT.

Izjema, ki omogoča olajšan postopek umika tožbe (prvi odstavek 417. člena ZPP), se sistemsko nahaja v 2. podpoglavju 27. poglavja in ima naslov "Postopek v zakonskih sporih", to pa spori iz razmerja med starši in otroki niso, zato se izjema iz prvega odstavka 417. člena ZPP na te spore ne more raztezati. Odločanje o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka o stikih ter o preživnini je sicer lahko del postopka, ki teče na podlagi razvezne tožbe, ni pa to nujno. Tudi določba drugega odstavka 421. člena ZPP jasno kaže, da zahtevki v zvezi z otroki niso vezani na razveznega, saj vezanost sodišča tu glede na jasno in izrecno zakonsko besedilo sploh ne obstaja. V vsakem primeru gre v navedenem obsegu za spor iz razmerja med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP) in ne za zakonski spor. Za spore o razmerjih med starši in otroki pa ZPP nima posebnih določb glede umika tožbe, zato veljajo splošne določbe o umiku. Te pa terjajo, da sodišče umik tožbe, če je bila tožba pred tem tožencu že vročena v odgovor, vroča v privolitev (drugi odstavek 188. člena ZPP); če privolitve ni, mora sodišče razsoditi o postavljenem tožbenem zahtevku.

Presoja koristi otroka je predmet vsebinske (meritorne) sodne odločbe, ne pa sklepa o zavrženju tožbe zaradi neobstoja pravnega interesa.

Verjetnost terjatve je prva predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bo sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen, pravnomočna, tožnik nima (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sta bila zavrnjena njegova predloga za izdajo začasne odredbe. Iz predloga za izdajo začasne odredbe tudi izhaja, da naj bi začasna odredba veljala do pravnomočnosti pravdnega postopka, ki je že pravnomočno končan, zato po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnik ne more več uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v postopkih iz razmerij med starši in otroki izhodišče pri stroškovni odločitvi načelo izenačitve stroškovnega bremena, saj gre za postopek, ki se vodi v korist otroka.

V predmetni zadevi pritožba sicer pravilno opozarja, da se na podlagi 197. člena ZIZ najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka in ne davek na promet nepremičnin, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Ker pa so bili kljub temu poplačani tudi vsi stroški izvršilnega postopka, ki bi sicer morali biti na prvem mestu poplačila (poplačane so bile delno celo terjatve upnikov), navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost konkretnega poplačila. V predmetni zadevi, ko gre za prisilno izvršitev dolžnikovih obveznosti (čeprav gre v eni od zadev tudi za preživninsko zadevo) ne gre za nobenega od primerov, ki bi upravičevali izključitev javnosti. Izvršilni postopek za izterjavo preživnine namreč ne spada med zakonske spore ali spore iz razmerij med starši in otroki po 406. členu ZPP.

Kaj so zakonski spori, določa ZPP v prvem odstavku svojega 406. člena: to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde - to velja tudi za premoženjske spore med zakoncema in za spore glede preživljanja (nekdanjega) zakonca, ki se obravnavajo v rednem pravdnem postopku in ne po pravilih poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Posledično tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o preživnini za nekdanjega nepreskrbljenega zakonca, uporaba 68. člena ZMZPP ne pride v poštev.

Čeprav se je pravda začela kot zakonski spor z vložitvijo tožbe A. A. na razvezo zakonske zveze, je takšno pravno naravo izgubila, ko jo je prevzel njegov dedič. S tem se je spremenila tako dejanska kot pravna podlaga pravde in se je spor iz statusnega spremenil v premoženjskopravnega. Končna ocena, ali je zakonska zveza nevzdržna, namreč ni prepuščena zakoncu, ki toži na razvezo, temveč sodišču. Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru raziskovati celovito stanje v zakonu in zakonsko zvezo razvezati, kadar ugotovi vzroke in posledico nevzdržnosti.

Preiskovalna pooblastila ima sodišče le v izvršilnem postopku, v katerem se varuje interese mladoletnega otroka, preživninskega upravičenca. S polnoletnostjo posebno varstvo otrokovih koristi ugasne, zato preživninski upravičenec kot stranka prevzame tudi polno odgovornost za procesna ravnanja v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev v postopku, tako tudi za pravne posledice opustitve odgovora na ugovor.

Kolikor ZZZDR vsebuje materialnopravne določbe, ki niso podlaga za urejanje družinskopravnih, ampak premoženjskopravnih razmerij, se stvarna pristojnost sodišča ne glede na določbo 10.a člena ZZZDR presoja glede na vrednost spornega predmeta, tako kot določata prvi odstavek 30. člena in prvi odstavek 32. člena ZPP.

Večje kot so pridobitne sposobnosti staršev, večji je lahko obseg preživninskih potreb toženca, ki sta jih dolžna kriti njegova roditelja.

Strankina pravica do izjave pa se ne more uresničiti, če ji ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo dokaza s prečitanjem izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologinje, ki je bilo izdelano v drugem, sicer med istima pravdnima strankama tekočem in že zaključenem pravdnem postopku, na katerega pa se je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo in se na zaključke in ugotovitve iz izvedenskega mnenja tudi sklicevalo, hkrati pa je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po določitvi izvedenca kliničnega psihologa v tej pravdi, je bila tožnici s takšnim postopanjem sodišča kršena pravica do izjave v dokaznem postopku.

Terjatev v izreku sodbe ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, solidarnost na upniški strani pa se ne domneva. Gre torej za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno kaj drugega, deli med upniki na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Dovoljenost revizije se zato presoja glede vsakega tožnika posebej.

Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.

V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. člena ZPP. Razlog za to je v okoliščinah, da v tem postopku vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna, da v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravilo o zbiranju procesnega gradiva in da oficialno načelo v določenih primerih narekuje celo odločanje prek in brez zahtevka.

Glede na drugi odstavek 406. člena ZPP je šteti oba spora, spor o ugotovitvi očetovstva in spor o preživljanju mladoletnih otrok, kot je bilo uveljavljano v pravdni zadevi, za spora iz razmerij med starši in otroki. Vendar pa tudi kolikor je uveljavljanje obeh sporov šteti za isto zadevo, v smislu 15. člena ZOdvT, je v prvem odstavku 20. člena ZOdvT določeno, da se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodna poravnava nasprotuje določilu 131a. člena ZZZDR, ker da preživninska obveznost glede večjih izdatkov ni določena. Predmetna sodna poravnava predvideva dogovor roditeljev le glede dela preživninske obveznosti, in sicer le glede poravnavanja večjih izdatkov mld. tožnikov, saj je bila poleg tega določena tudi v znesku 80,00 EUR za vsakega mld. tožnika. Ker sta se starša s predmetno sodno poravnavo dogovorila, da bosta vse večje izdatke plačevala vsak do ene polovice višine stroška po predhodnem dogovoru glede nakupa in da bo toženec na podlagi predloženega računa poravnal polovico stroškov nakupa, je torej takšen sporazum, ki je očitno temeljil na pričakovanju, da se bosta starša zmogla dogovoriti o večjih izdatkih mld. tožnikov, poleg fiksno določenega zneska preživnine 80,00 EUR za vsakega otroka, v skladu s 131a. členom ZZZDR in v skladu s 408. členom ZPP tudi v korist obeh mld. tožnikov. Ko se v takem primeru naknadno ugotovi, da sporazuma starša ne moreta več doseči, s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki so v postopku odločanja o preživnini mld. otrok sodišču glavno vodilo (prim. 408. člen ZPP) in je treb

V določbah 27. poglavja ZPP (spor iz razmerij med starši in otroki) ni posebne določbe, ki bi določala drugačno pravno posledico nepravočasnega plačila sodne takse za pritožbo, kot je določena v tretjem odstavku 105.a člena ZPP.

Pravilno je stališče, da toženčev predlog za začasno odredbo glede vpisa otrok v osnovno šolo ne spada med spore iz 406. člena ZPP, ampak se nanaša na spor v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice.