VSL sodba in sklep II Cp 3344/2015

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi (odločitev glede tožbenega zahtevka o kapitalizirani renti zaradi nakupa prilagojene obutve v znesku 10.800,00 EUR, odločitev o zahtevku za plačilo rente iz naslova izgubljenega zaslužka pod II izreka in v delu glede odločitve o pravdnih stroških pod V in VI izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 25.919,04 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 5.2009 dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek glede odškodnine (43.533,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zavarovalnino 7.75,58 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo dohodkovne rente (II. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zavarovalnine 2.683,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške (V in VI izreka).

2Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi prisojene nematerialne škode za 4.250,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in proti odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožena stranka je glede alkoholiziranosti tožeče stranke predlagala izvedenca alkoholimetrične stroke, kar je sodišče zavrnilo. Prisojena odškodnina je previsoka glede na izvedeniško mnenje prof. dr. M. V. Iz naslova fizičnih bolečin je primerna odškodnina 37.000,00 EUR in dodatno prisojenih 5.000,00 EUR ni utemeljeno. Pri tem se sklicuje na šest sodb iz sodne prakse. Primerna odškodnina iz naslova nematerialne škode je 96.000,00 EUR. Ker je tožena stranka plačala 25. 5. 2009, 90.000,00 EUR, valoriziran znesek pa je 96.750,00 EUR. Zato je ta zahtevek v celoti izpolnjen. Zdravljenje je bilo zaključeno 22. 4. 2011 in zato gredo lahko zamudne obresti šele od takrat in ne od 26. 5. 2009 dalje. Izpodbija kapitalizirano rento zaradi nakupa ortopedsko prilagojene obutve. Sodišče meni, da je utemeljen zahtevek za 300,00 EUR letno, kar predstavlja doplačilo 40,00 EUR, stroške nabave poletnih čevljev 160,00 EUR in copati 100,00 EUR. Sodišče meni, da je tožnik v težki situaciji in da mu zato gre kapitalizirani znesek rente. To materialnopravno ni pravilno. Tožeča stranka ni dokazala razlogov za kapitalizirano rento in tudi jih ni zatrjevala. Sama hujša poškodba ne opravičuje kapitalizirane rente. Sodišče ne pojasni, v čem je tožnikovo boljše življenje zaradi tega. Sodbe se ne da preizkusiti. Sicer graja ugotovitev o 300,00 EUR letno, saj v tem primeru človek ne potrebuje troje čevljev. Kakovnostno izdelani čevlji se ne izrabijo v nekaj mesecih uporabe. Tožena stranka ni izkazala, da je kupila kar troje parov čevljev, ampak je priložila račune le za dva para čevljev. Izpodbija zavarovalnino po kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Tožnik je bil vinjen in šteje se, da je podana izključitev jamstva zaradi vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, če stopnja alkohola v krvi pri zavarovancu presega 0,5 promila. Tožnik pa je imel 1,02 g/kg alkohola oziroma 1,02 promila. Zato ni upravičen do izplačila zavarovalnine. Pogodbeno določilo ni v nasprotju z dobrim poslovnim običajem. Sklicuje se na sodno prakso. Izpodbija pravdne stroške.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu glede rente, odškodnine in zavarovalnine. Sodišče je premalo upoštevalo specifičnost primera, zato je prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik je bil 91 dni hospitaliziran, 42 pa v zdravilišču. Imel je 10 operacij v splošni anasteziji in ima hude posledice. Pritožuje se zaradi zavrnilnega dela izgube na dohodku rentnega zahtevka. Sodba ima pomanjkljivosti, saj je izrek v nasprotju z razlogi sodbe in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče trdi, da tožnik ni izkazal izgube na zaslužku, ker naj bi priča B. M. izpovedal, da so imeli delavce razlike v plači, čeprav so imeli isti plačilni razred. Tožnik pa je predlagal dokaze o izgube na zaslužku in navedel izračun, predložil potrdilo delodajalca v znesku realne neto plače za vtoževano obdobje, specifikacijo plačilnih list zase ter primerljivega delavca. Priča M. je izpovedal, da je bila plača različna zaradi različne delovne dobe. Prikazal je plače tudi s plačilnimi listi. Predložil je plačilne liste pred vtoževanim obdobjem, čeprav tega ni navedel v dokaznem predlogu. Predložil je vse, kar je imel. Primerljivi delavec je M. in T. Tožnik meni, da bi sodišče lahko samo izračunalo razliko, ki odpade na delavno dobo. Tudi izvedenec bi imel enake dokaze kot tožnik. Sodišče bi moralo v primeru, da ni moglo samo izračunati izgube, v okviru materialnega vodstva pravde tožnika pozvati, naj svoje navedbe konkretizira. Tožnik ni predlagal izvedenca finančne stroke, saj ga je predlagala tožena stranka. Ta je pa nato dokazni predlog umaknila in tedaj bi sodišče moralo pozvati tožnika.

4Na vročeno pritožbo pravdni stranki nista odgovorili.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6Tožena stranka nima prav, ko graja izpodbijano sodbo glede pravne presoje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravilno je umestilo tožnikov primer na interval oziroma medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa. Določba 179. in 182. člena vsebuje pravni standard, katerega je napolnila sodna praksa. Tožnikova škoda ni najhujša (tja uvrščamo npr. poškodbe, ki povzročijo paraplegijo ali tetraplegijo), vendar tudi ni srednje težka, kaj šele lažja. Uvrstiti jo je mogoče med zelo težke škode, vendar ne katastrofalne. Sodna praksa se pri presoji pravične denarne odškodnine pomaga s primerjavo števila povprečnih plač. Povprečna plača pa je merilo v času sojenja.(1) Tožena stranka zlasti graja odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin in meni, da je zadostna odškodnina 37.000,00 EUR in se pritožuje za presežek 5.000,00 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. V izgob ponavljanja ugotovljenih poškodb in poteka zdravljenja, kar je ugotovljeno dejansko stanje in tega pritožba ne graja, se sklicuje pritožbeno sodišče na obrazložitev pod točko 12 (stran 16 do 18 sodbe). Pritožba našteje nekaj primerov, za katere meni, da je bila prisojena odškodnina nižja. Pri tem pa spregleda, da je treba prisojeno odškodnino umestiti v primerljive primere iz sodne prakse kot celoto in ne za vsako prisojeno odškodnino iz vsakega pravnega naslova iz 179. člena OZ. Pa tudi, če se primerja posamične primere, prisojena odškodnina iz naslova prestanih fizičnih bolečin za tožnikovo škodo (41,8 povprečnih neto plač), ne presega prisojene odškodnine v podobnih primerih. Sodni izvedenec je tudi potrdil tožnikove navedbe o zelo neprijetnem poteku zdravljenja z zapleti. V primerljivi sodni praksi ni točno takega primera.(2) Ker pritožba ne obrazloži, zakaj graja ostale prisojene odškodnine iz drugih naslovov za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus tega dela sodbe po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in pravilno odmerilo pravično denarno odškodnino.

7Pritožba graja prisojen tek zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je za nepremoženjsko škodo prisodilo zakonite zamudne obresti po določbi 20. a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Pri tem je ugotovilo, da je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek oziroma odgovor na poravnalno ponudbo 23. 6. 2008 in glede na zahtevek prisodilo zakonite zamudne obresti od 26. 5. 2009 dalje. Zamudne obresti se v tem primeru presojajo po specialnem predpisu in zato se pritožnica napačno sklicuje na staro sodno prakso oziroma na čas zaključka bolniškega staleža. Tožeča stranka vtožuje tudi gotovo bodočo škodo in ta je bila znana že prej oziroma je tožeča stranka naslovila na toženo stranko zahtevek pred pravdo. Nenazadnje je tožena stranka 25. 5. 2009 izplačala po njenem stališču vso odškodnino za nematerialno škodo, saj zatrjuje, da je to znesek 90.000,00 EUR. Že to pove, da je bila škoda znana že prej in ne šele z zaključkom bolniškega staleža. Tožnik ni zatrjeval, da bi po 26. 5. 2009 imel kašno škodo, ki je nebi že zahteval.

8Tožeča stranka v pritožbi v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo trdi, da je sodišče prisodilo prenizko denarno odškodnino. Pri tem se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Meni le, da bi sodišče moralo ugoditi zahtevku v celoti. Pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje pri tem delu na odgovor toženi stranki, da je sodišče prve stopnje prisodilo glede pravnih naslovov za nepremoženjsko škodo, pravično denarno odškodnino.

9Tožena stranka graja sodbo v delu, ko sodišče prisodi tožniku zavarovalnino po kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Pritožbeno sodišče sicer ne pritrjuje toženi stranki, da sodišče prve stopnje nima prav, da je določba 9. člena Zavarovalnih pogojev (priloga B12) nična. Pravdni stranki sta se v 9. členu dogovorili o izključitvah obveznosti zavarovalnice in tudi v 10. točki med drugim našteli, da so izključene obveznosti za nezgode, ki nastanejo zaradi delovanja alkohola. V naslednjem odstavku pa je zapisano, da se šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je kot voznik motornega vozila ob nezgodi imel v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Gre za način dokazovanja ene izmed bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe, to je izključitev obveznosti zavarovalnega kritja (primerjaj določbo 83. člena Zakona o zavarovalništvu). Vendar sta se pravdni stranki tudi dogovorili, kdaj se po pogodbi šteje, da je škoda oziroma nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola. Vendar je mogoče dokazovati, da je dogovorjeno krivdno ravnanje pogodbene stranke bilo takšno, da ni bilo v vzročni zvezi s v pogodbi dogovorjeno presumbcijo. V konkretnem primeru je tožeči stranki uspelo ovreči oziroma dokazati, da je nezgoda nastala v celoti zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodni izvedenec prometne stroke V. K. je ugotovil, da bi tudi povprečen voznik kolesa z motorjem, ki bi bil trezen, ne mogel oceniti, kje vozi nasproti vozeče vozilo, ki je 2,3 – krat-no prekoračilo dovoljeno hitrost vožnje na nepreglednem delu cestišča. Tožena stranka še meni, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca alkohologa. Sodišče prve stopnje pa je zadosti in razumno obrazložilo, zakaj je izvedenec K. zadoščal. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik vinjen. Sporno je le, ali je podana vzročna zveza med vinjenostjo in nezgodo in tožeča stranka je trditve dokazala. Zato opustitev postavitve v tem primeru izvedenca ne pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Zmotno tudi meni pritožba, da če vinjenost voznika presega zakonsko dovoljeno vrednost 0,5 promila, to pomeni avtomatično vzročno zvezo z nastankom nezgode. Vprašanje vzročne zveze je eden izmed elementov nastanka krivdne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je tožnik kršil pogodbo, ko je vozil vinjen in je zato nastopila izključitev iz 9. člena Pogojev. Tožnik pa je ovrgel vzročno zvezo in s tem tudi domnevo (primerjaj odločbo VS RS II Ips 523/2006).

10Pač pa je treba pritožbi pritrditi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 167. člena OZ, ko je prisodilo tožniku rento zaradi nakupa ortopedske obutve in rento celo kapitalziralo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožniku, da mu gre odškodnina za nakup ortopedske obutve, ki jo mora nositi zaradi poškodbe oziroma 5 cm krajše noge. Vendar mora za utemeljenost zahtevka za mesečno rento tožeča stranka dokazati, da je sposobnost pridobivanja zaslužka ali drugačnega načina zagotavljanja preživljanja zardi telesne poškodbe oziroma okvare zdravja, podana. Pravna teorija govori o dohodkovni renti.(3) Osebna škoda lahko tudi zniža premoženjsko stanje oškodovanca, saj npr. oškodovanec ne more sam skrbeti zase in potrebuje tujo pomoč. Gre lahko tudi za trajna ali začasna stanja katerih posledica nastopi periodično. Tožena stranka pa v konkretnem primeru utemeljeno opozarja, da ni mogoče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da bo tožnik imel vsako leto za 300,00 EUR škode zaradi nakupa obutve. V času do sojenja na prvi stopnji, je tožnik dokazal nakup obutve le z dvema računoma. Delno to škodo krije tudi socialno zavarovanje, delno pa je res upravičen zahtevati od tožene stranke. Vendar sodišče prve stopnje ni ocenilo ugovorov tožene stranke o tem, da iz tega naslova nastala škoda ne nastaja periodično in v zatrjevanem znesku. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ali so podani zakoniti pogoji za kapitalizacijo rente in tudi ne ustreznega načina izračuna (četrti odstavek 167. člena OZ). Pogoji za kapitalizirano rento so določeni v četrtem in petem odstavku. Pritožba utemeljeno meni, da ugotovitev sodišča, da bi imel tožnik boljše življenje ob ostalih pogojih, ni pravilna uporaba 167. člena OZ. Sodna praksa je kot resen razlog štela npr. nakup stanovanja, ki bo oškodovancu omogočil lažje življenje.(4) Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so ostala pravnorelevantna dejstva neugotovljena, zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Če bo sodišče ugotovilo, da taka renta ni utemeljena, pa bo moralo prisoditi zapadle zneske iz tega naslova – vsi do konca sojenja.

O pritožbi tožeče stranke:

11Na pritožbo tožeče stranke glede zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče že odgovorilo. V tem delu pritožba nima prav. Pač pa ima pritožba prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 285. člena ZPP in ni na ustrezen način poskrbelo, da se navedejo vsa odločilna dejstva, ki so potrebni za ugotovitev zatrjevane škode iz naslova izgube na zaslužku in dokazi in preživninske rente. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz naslova izgube na zaslužku, ker je štelo, da tožeča stranka te škode ni dokazala. Pri tem je štelo tožeči stranki v škodo, da ni predlagala izvedenca finančne stroke, saj je tožena stranka ta dokazni predlog umaknila. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka kot dokaz za višino izgube na zaslužku, predlagala zaslišanje primerljivih delavcev (B. M. in D. T.) in da je podala listinske dokaze o plači. Pri tem je sodišče prve stopnje pričevanje priče M. ocenilo tako, da njegova plača ne more biti primerljiva, ker je izpovedal, da je kljub uvrstitvi v isti plačilni razlog, bila plača različna. Pritožba pa opozarja, da je M. izpovedal, da so bile razlike v delovni dobi. Pritožbeno sodišče pa na to še odgovarja, da je tožeča stranka predložila tudi vrsto plačilnih listov in časa pred škodo in po škodnem dogodku. Ker je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz naslova izgube na zaslužku in če je ta škoda gotova in bodoča, ji gre denarna renta, če je predložila dokaze. Sodišče prve stopnje, bi moralo tožeči stranki predočiti dejstvo, da je za izračun potreben izvedenec finančne stroke (285. člen ZPP). Tako je podana relativna bistvena kršitev določb ZPP, na katero pritožnik opozarja. To je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje opravi materialno vodstvo pravde in nato o zahtevku ponovno odloči.

12Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Maj 2015 je povprečna neto plača 1.003,74 EUR, primerjaj objavo Statistični urad RS, www.stat.si.

Op št. (2): Lahko pa primerjamo primere iz knjige denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Berger Škrk. A., GV Založba, Ljubljana 2010 pod zap. št. primera 1/8-1/13.

Op. št. (3): Primerjaj komentar OZ, Jadek Pensa D., stran 938.

Op. št. (4): Primerjaj obrazložitev Jadek Pensa D., Komentar k določbi 167. člena OZ in primerjaj poročilo VSS 1/72, stan 35.