VSK sodba Cpg 77/2015

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki II izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v točki III pa tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh poravnati tožeči stranki zgolj 16.430,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 1.158,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da obstaja prednostna terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova revaloriziranega dela neporabljenih sredstev dolgoročne rezervacije za ekološko sanacijo v višini 2.286.989,19 EUR, v točki II izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka prednostno oblikovati posebno stečajno maso v višini 2.286.989,19 EUR, ki ne gre v razdelitveno maso in jo mora v obliki denarnih sredstev prenesti na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je poleg tega tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 27.271,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. tako, da prvi zahtevek v celoti zavrne, drugi zahtevek pa zavrže. V pritožbi opozarja, da v predmetnem primeru sploh ni obstajala pravna podlaga v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in posledično pravni interes tožeče stranke za vložitev konkretne tožbe. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.286.989,19 EUR, in sicer kot prednostne terjatve. Vendar pa je bila ta terjatev v stečajnem postopku priznana kot navadna, kar pomeni, da ne obstaja pogoj za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja terjatve iz prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP. Obstoj terjatve je bil priznan, vprašanje, ali je terjatev obravnavana kot navadna ali prednostna, pa bo imelo pomen zgolj pri delitvi stečajne mase. Tožena stranka še opozarja, da ZFPPIPP nikjer ne nalaga obveznosti upravitelju, da se v seznamih o preizkusu terjatev izjavi o tem, ali je terjatev prednostna ali ne. Tožbeni zahtevek je nerazumljiv tudi v delu, ko tožeča stranka zahteva prednostno oblikovanje posebne stečajne mase, ki naj bi šla v razdelitveno maso. V tej zvezi predstavlja odločitev sodišča prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), hkrati pa tudi določb ZFPPIPP o načinu uveljavljanja prednostnih terjatev in načinu njihovega poplačila. Iz 4. točke drugega odstavka 6. člena ZFPPIPP tudi izhaja, da mora upnik, če uveljavlja določeno terjatev kot prednostno terjatev, postaviti zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Temu bi moral slediti tudi tožbeni zahtevek v predmetni pravdi. Tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1891/2014 z dne 4.12.2014 izhaja, da je v predmetnem postopku zgrešena vsaj odločitev v točki II izreka izpodbijane sodbe. Pritožba opozarja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 12.5.2014 postavila tudi podredni zahtevek. Takšne spremembe tožbe sodišče ne bi smelo dopustiti, saj tožeča stranka tožbo opira na 300. člen ZFPPIPP, rok, ki je v njem določen za uveljavljanje tožbe na ugotovitev obstoja terjatve, pa je prekluzivni materialni rok. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je ZFPPIPP poznejši in specialnejši zakon od Zakona o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo (ZPDRES). ZFPPIPP pa v 21. členu taksativno našteva prednostne terjatve, med katere ne spada terjatev tožeče stranke.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovore na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno kritiko, da je tožeča stranka z vlogo z dne 9.5.2014 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru sploh ni šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), saj je tožeča stranka v omenjeni vlogi zahtevku pod točko 2 tožbe le dodala, da mora tožena stranka prednostno terjatev plačati tožeči stranki na način, da jo mora v obliki denarnih sredstev prenesti na tožečo stranko. Da mora tožena stranka omenjeno prednostno terjatev prenesti v obliki denarnih sredstev na tožečo stranko, pa je tožeča stranka zahtevala že v tožbi pod točko 2 zahtevka. V konkretnem primeru je šlo le za dopolnitev posamezne navedbe in zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).

6Z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno pod točko I izreka prvostopenjske sodbe, je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja prednostne terjatve v višini 2.286.989,19 EUR. To terjatev je namreč tožeča stranka kot prednostno prijavila v stečajno maso, pri čemer pa je stečajni upravitelj to terjatev priznal kot navadno terjatev, prerekal pa je, da gre za prednostno terjatev. Iz tega izhaja, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe, da se ugotovi, da obstaja njena prednostna terjatev do tožene stranke v višini 2.286.989,19 EUR. Če upnik uveljavlja terjatev kot prednostno terjatev, mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati tudi zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna (4. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP).

7Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da je obravnavana terjatev prednostna terjatev. V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvi odstavek 14. člena ZPDRES še vedno velja in ga je torej potrebno uporabiti v tej zadevi. Niti ZFPPIPP niti kateri drug zakon ZPDRES ni izrecno odpravil. Zakon načeloma velja, dokler ni izrecno odpravljen ali celo razveljavljen. V zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZPDRES pa ni bil doslej izdan noben akt, na temelju katerega bi prenehala veljavnost tega zakona. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da ZFPPIPP nima lastnosti starejšega zakona, ki bi vsaj enako specialno (ali celo bolj specialno kot starejši zakon), urejal materijo prednostnih terjatev. Takšnega zaključka ne omogoča določba 21. člena ZFPPIPP. Glede ZPDRES je treba upoštevati, da se nanaša na poseben pravni položaj, ki je nastal v postopku lastninskega preoblikovanja. V tem postopku so privatizirana podjetja v otvoritveni bilanci stanja oblikovala vir za okoljsko sanacijo in sestavila program ekološke sanacije (1. do 5. člen ZPDRES). V ta namen so lahko oblikovala rezervacije in potem denar postopoma uporabljala za uresničitev tega programa (3. člen ZPDRES). Javni interes za ekološko sanacijo je bil očitno že ob sprejetju ZPDRES tako močan, da je terjatvi tožeče stranke v primeru stečaja podelil posebno ugoden položaj prav z določbo iz 1. stavka prvega odstavka 14. člena ZPDRES. ZPDRES se tudi nanaša na gospodarske družbe, katerih privatizacija je bila odobrena po 19. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (drugi odstavek 1. člena ZPDRES).

8ZFPPIPP je zakon, ki ureja insolvenčno postopkovno pravo, vsebuje pa tudi nekatere materialnopravne določbe. Pravnega položaja, ki je povezan s terjatvami tožeče stranke, pa ZFPPIPP ne ureja posebej.

9Zaradi teh razlogov je tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru (1) presodilo, da 1. stavek prvega odstavka 14. člena ZPDRES še vedno velja, in da ima terjatev tožeče stranke položaj prednostne terjatve. Zaradi tega je sodišče druge stopnje v tem delu odločilo, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

10Z zahtevkom, v katerem je bilo odločeno pod točko II izreka prvostopenjske sodbe, pa je tožeča stranka v bistvu zahtevala oblikovanje posebne stečajne mase, ki naj ne bi šla v razdelitveno maso, pri čemer je podala zahtevo, da mora tožena stranka omenjeno prednostno denarno terjatev prenesti na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo, vendar pa se pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo ne strinja. Prednostna pravica do poplačila se namreč lahko uresničuje le na način, kot je določen z ZFPPIPP. Zato se bo o tem vprašanju odločalo v stečajnem postopku v okviru odločanja o vrstnem redu plačil iz splošne razdelitvene mase. Terjatve iz splošne razdelitve mase se plačuje po vrstnem redu: 1. prednostne terjatve, 2. navadne terjatve in 3. podrejene terjatve (prvi odstavek 359. člena ZFPPIPP), pri čemer mora stečajni upravitelj v tej zvezi izdelati načrt prve razdelitve (363. člen ZFPPIPP), proti kateremu lahko ugovarja vsak upnik (prvi odstavek 364. člena ZFPPIPP). Ugovor proti načrtu prve razdelitve mora upnik vložiti pri prvi prednostni razdelitvi (ki je namenjena plačilu prednostnih terjatev - prvi odstavek 360. člena ZFPPIPP) v petnajstih dneh, pri prvi splošni razdelitvi pa v enem mesecu od objave (drugi odstavek 364. člena ZFPPIPP). Stečajno sodišče nato s sklepom o prvi razdelitvi odloči o vseh ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP in o vsebino odločitve obvesti upravitelja (prvi in tretji odstavek 365. člena ZFPPIPP).

11O razdelitvi posebne stečajne mase, ki jo ZFPPIPP imenuje posebna razdelitvena masa, se zato odloča s sklepom, upoštevaje ob tem relevantna pravila ZFPPIPP. Takšen sklep sprejme stečajno sodišče in je njegova vsebina seveda odvisna tudi od tega, kakšno poplačilo je sploh mogoče tudi glede na ostale prednostne terjatve.

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP).

13Z zahtevkom na ugotovitev obstoja prednostne terjatve je tožeča stranka v sodnem postopku uspela. Ta zahtevek je po oceni pritožbenega sodišča v primerjavi z zahtevkom na oblikovanje posebne stečajne mase in prenosom te mase na tožečo stranko tudi sicer pravno pomembnejši, ker tožeči stranki sam po sebi daje boljši pravni položaj v stečaju tožene stranke, medtem ko se drugi zahtevek nanaša zgolj na način poplačila terjatve tožeče stranke. Upoštevaje uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela z deležem 70%, v preostanku pa gre uspeh pripisati toženi stranki. Glede na pravilno specificirane stroškovnike je ugotoviti, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji pravilno priglasila stroške v višini 27.271,35 EUR (glede na uspeh 70% 19.089,94 EUR), stroške tožene stranke pa je treba odmeriti v višini 8.866,35 EUR (glede na uspeh 30% 2.659,90 EUR). Po pobotu teh terjatev je tako dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 16.430,04 EUR, spričo česar je pritožbeno sodišče v tem delu (točka III izreka izpodbijane sodbe) spremenilo prvostopno odločitev tako, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe.

14Pritožbeno sodišče je na temelju prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tudi glede teh stroškov je ocenilo, da znaša uspeh strank v pritožbenem postopku enako, kot je znašal uspeh strank v postopku na prvi stopnji. Pritožbeni stroški tožeče stranke so znašali 10.906,80 EUR, pritožbeni stroški tožene stranke pa 29.311,80 EUR. Glede na uspeh in upoštevaje medsebojni pobot, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 1.158,78 EUR teh stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

----------------------------------------

op. št. 1: Enako sodna odločba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1891/2014.