VSC sodba Cpg 212/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v prisodilnem delu (to je v prvem in četrtem odstavku izreka sodbe) izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega odgovora v višini 4,00 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: “Tožena stranka K., proizvodnja, trgovina in storitve d.o.o., P. ..., R., je dolžna plačati tožeči stranki D. d.d. znesek 1.510,343,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. V presežku za še zahtevanih 288.659,79 EUR s pp pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. Zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi sodbe povrniti njene nadaljnje stroške v višini 14.281,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

2Tožena stranka po svojem pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi pritožbe navaja, da je napačno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo ni bila dolžna izvensodno pozvati toženo stranko na izpolnitev njenih obveznosti. Tožena stranka meni, da bi upnik moral poroka pozvati k plačilu obveznosti ter šele nato vložiti predlog za izvršbo oziroma sodno terjati izpolnitev obveznosti od tožene stranke. Pojasnjuje, da je tožeča stranka zgolj obvestila toženo stranko, da odstopa od sklenjenih kreditnih pogodb zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom, ni pa pozvala tožene stranke k izpolnitvi predmetnih obveznosti. Pojasnjuje, da je bilo več solidarnih porokov in da so bile v predmetnih kreditnih pogodbah dogovorjene še druge oblike zavarovanja (npr. hipoteka). Zato bi tožeča stranka morala pozvati toženo stranko k plačilu, torej ji sporočiti, da se je od vseh oblik zavarovanja odločila, da bo terjala izpolnitev obveznosti tožene stranke, torej da bo koristila to obliko zavarovanja. Tožena stranka meni, da slednjega ne rabi posebej urejati noben materialnih predpis, da je slednje v skladu s temeljnimi načeli, ki urejajo obligacijska razmerja, v skladu z načelom vestnosti in poštenja in da bi tožeča stranka s pozivom k plačilu toženi stranki nedvomno preprečila škodo, ki jo je tožena stranka utrpela s tem, ko je takoj zahtevala izpolnitev obveznosti po sodni poti. Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na drugi odstavek 299. člena OZ, ki da ne vključuje tudi sodnega uveljavljanja terjatve, kar je vložitev predloga za izvršbo, temveč zgolj opomin, ki ga mora upnik nasloviti na dolžnika, da dolžnik sploh pride v zamudo. Tožena stranka še dodaja, da za poroka oziroma toženo stranko v predmetni zadevi rok izpolnitve ni bil določen. Nadalje se ne strinja z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bila dolžna plačati brez opomina - poziva k plačilu na podlagi prvega odstavka 299. člena ZPP. Meni, da za solidarnega poroka rok izpolnitve ni bil določen. Za poroka je rok izpolnitve določen šele tedaj, ko ga upnik pozove k plačilu ter mu navede, da terja izpolnitev obveznosti od slednjega, do tedaj pa za poroka rok izpolnitve ni določen in se za slednjega uporablja drugi odstavek 299. člena OZ. Ker glavni dolžnik ni izpolnil obveznosti v roku, je na tožečo stranko prešla zgolj pravica zahtevati izpolnitev obveznosti od tožene stranke. Po stališču tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožeča stranka bila upravičena terjati izpolnitev obveznosti tožene stranke, ne da bi slednjega izvensodno pozvala k plačilu vtoževane obveznosti ter tako tožena stranka še v skladu z 299. členom OZ sploh ni prišla v zamudo. Na podlagi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka po specificiranem stroškovniku.

3Tožeča stranka je v svojem odgovoru prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, pritožbeno sodišče šteje, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v prisodilnem delu, to je v prvem in četrtem odstavku sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela tožena stranka ne more imeti pravnega interesa.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, izhaja, da se je tožena stranka zavezala poravnati obveznost glavnega dolžnika iz dveh kreditnih pogodb z dodatki kot porok in plačnik, da je tožeča stranka skladno z določbo drugega odstavka 5. točke obeh kreditnih pogodb zaradi oklica o začetku stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom 28. 3. 2013 odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala plačilo zapadlih obveznosti od glavnega dolžnika po obeh kreditnih pogodbah v celoti, da je obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe prejela tudi tožena stranka, prav tako je prejela obvestilo tožeče stranke, da je terjatev zoper glavnega dolžnika prijavila v stečajni postopek, da je terjatev pred vložitvijo izvršilnega predloga znašala 1,799.003,54 EUR, da je bila tekom postopka s strani stečajnega upravitelja delno poravnana in da tako znaša z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga 1. 12. 2013 do delnega plačila 1,510.343,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2015 dalje do plačila.

7Iz teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka odgovarja za obveznosti glavnega dolžnika kot solidarni porok, kar pritožbeno ni izpodbijano. Prav tako pa je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila dolžna izvensodno pozivati tožene stranke k plačilu dolga, temveč je terjatev zapadla že ko so se izpolnili pogoji določeni v 5. točki obeh kreditnih pogodb.

8Solidarni porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Po določbi 1012. člena OZ se porok zaveže nasproti upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Njegova obveznost je akcesorna, saj sta njen nastanek in obstoj odvisna od glavne obveznosti. To pa pomeni, da zapadlost obveznosti glavnega dolžnika pomeni tudi zapadlost poroštvene obveznosti. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obveznost glavnega dolžnika po obeh kreditnih pogodbah skladno z določbo drugega odstavka 5. točke kreditne pogodbe z odstopom upnika od kreditne pogodbe in z obvestilom o odstopu glavnega dolžnika zapadla v plačilo, je to pomenilo zapadlost terjatve tudi za toženo stranko kot poroka. Da je tožena stranka od tožeče stranke prejela obvestilo, da odstopa od sklenjenih kreditnih pogodb z glavnim dolžnikom zaradi začetka osebnega stečaja nad glavnim dolžnikom, priznava sama tožena stranka v pritožbi. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je tožeča stranka obvestila tudi o tem, da je v stečaj nad glavnim dolžnikom priglasila svojo terjatev skladno z določbo 1022. člena OZ in 226. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeči stranki tožene stranke ni bilo potrebno pozivati k plačilu dolga. Pritožbeni očitek tožene stranke, da bi terjatev lahko zapadla v plačilo šele, če bi jo tožena stranka pozvala na plačilo, je tako neutemeljen. Tožena stranka pa je bila po navedenem tudi nedvomno obveščena, da je terjatev zapadla in da je glavni dolžnik ni poravnal, tako da so tudi iz tega razloga njene pritožbene navedbe neutemeljene.

9Sklicevanje tožene stranke, da je šlo za obliko zavarovanja obveznosti in da je bila ta zavarovana z večimi poroki in tudi z drugimi sredstvi zavarovanja, presoje sodišča prve stopnje, da upnik ni dolžan pozivati poroka k plačilu obveznosti, ne more spremeniti. Po določbi 1020. člena OZ več porokov za nek dolg odgovarja solidarno, torej lahko upnik terja plačilo od kateregakoli poroka ali od vseh skupaj dokler dolg ni poravnan v celoti. Iz tega pa ni moč zaključiti, da bi bil obveznost dolžan izpolniti samo tisti porok, ki bi ga upnik predhodno obvestil, da bo izpolnitev terjal od njega.

10Ob takšni materialno pravno pravilni odločitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na temeljna načela vestnosti in poštenja, saj je bila ona tista, ki bi v skladu z navedenimi načeli morala izpolniti zapadlo obveznost glavnega dolžnika brez sodne intervencije, pa tega vse do sedaj ni storila.

11Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje ima opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo obveznosti le posledice odškodninske odgovornosti (člen 1025 in člen 1022 OZ), ki pa v obravnavanem primeru tudi ni podana, saj je upnik svojo obveznost obvestila, kot mu to nalaga 1022. člen OZ izpolnil s tem, ko je terjatev priglasil v stečajni postopek in obvestil poroka.

12Ob pravilni materialno pravni presoji sodišča prve stopnje, da je terjatev upnika do poroka zapadla v plačilo s tem, ko je zapadla zoper glavnega dolžnika in poziv poroka k plačilu ni bil potreben za zamudo, je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno zaključilo, da je bila zapadlost v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ poroku znana. Sodišče prve stopnje pa je le kot dodaten argument in povsem odveč za ta spor pravilnost svoje odločitve utemeljevalo tudi na določbi drugega odstavka 299. člena OZ, ko je navedlo, da je tudi sicer na podlagi te določbe terjatev zapadla z vložitvijo izvršilnega predloga in zaključilo, da tožba ni bila preuranjena. Pritožbene navedbe so tako tudi v tem delu neutemeljene. Ne gre pa pritrditi toženi stranki, da vložitev izvršilnega predloga ne nadomesti opomina za tožbo. Takšno stališče je zavzela že obstoječa sodna praksa.

13Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava se tako izkaže za neutemeljen. Tožena stranka uvodoma navedenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretizirala in obrazloženo uveljavljala, zato pritožbeno sodišče pritožbe glede teh pritožbenih razlogov ni moglo preizkusiti. Kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo.

14Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v prvem in četrtem odstavku izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I). V skladu s členom 155/I ZPP je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku in sicer v znesku 4,00 EUR iz naslova materialnih stroškov.