1020. člen OZ

Pritožba je utemeljeno grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na odločitev o pobotu terjatev. Prvostopenjsko sodišče namreč ni imelo razlogov za oblikovanje svojega izreka v obliki tričlenskega izreka o glavni stvari, ki se je v praksi uveljavil v primeru pravdnega pobotnega ugovora in na temelju tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala pobotnega ugovora v sami pravdi. Navedla pa je, da naj bi obstajala terjatev Avtohiše, d. o. o., nasproti tožeči stranki. Za pobot se naj bi le-ta dogovorila s tožečo stranko. Na temelju samega zakona pa bi morala delno prenehati terjatev tožeče stranke zaradi pobota najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad Avtohišo, d. o. o. Takšen ugovor pa je zgolj ugovor delno ugasle terjatve. Takšen ugovor je tudi jasen glede tega, da naj bi do delnega prenehanja terjatve tožeče stranke prišlo zunaj tega pravdnega postopka. Za odstavka I in II prvostopenjske sodbe ni pravnega temelja. Pri tem niti ni pomembno, ali je bil ugovor utemeljen ali ne; odločitev prvostopenjskega sodišča je namreč nepravilna v obeh primerih.

Toženca nista stranki pogodbe o odstopu terjatve, zato niso utemeljena njuna pritožbena razlogovanja o vprašljivosti odstopa glede na evidentne dokaze in obvestilo o odstopu terjatev ter dejstvo, da odstop za odstopnika in prevzemnika sploh ni sporen. V primeru porabe posojila za drug namen, kot je bil dan, posojilna pogodba ni nična, temveč ima posojilodajalec možnost odstopiti od pogodbe, kar pa se v danem primeru ni zgodilo. Toženca nista uspela dokazati, da naj bi šlo pri posojilu družbenika za nedovoljeno posojilo družbi namesto lastnega kapitala. Neizkazana so ostala pritožbena zatrjevanja, da naj bi bil med družbeniki sklenjen dogovor o zagotovitvi lastnega kapitala v višini danega posojila. Poleg tega ZGD-1 v 498. členu nedovoljena posojila družbi namesto lastnega kapitala sankcionira le za primere, ko tečejo stečajni postopki ali postopki prisilne poravnave. Družbeniki samostojno odločajo, kako in kdaj bodo financirali družbo. Tudi v primeru kriznih obdobij sodna praksa dopušča možnost, da družbeniki zagotovijo posojilo, zato sklicevanje pritožbe na težko finančno stanje družbe ni relevantno in nima vpliva na ničnost posojilne pogodbe. Zakoniti zastopn

Tožeča stranka je isto terjatev, kot jo uveljavlja v tej pravdi zoper toženca, uveljavljala v izvršilnem postopku zoper drugega dolžnika kot poroka. Obveznost obeh je solidarna. Obveznost tožene stranke izvira iz dveh kreditnih pogodb in pogodbe o izstavitvi garancije za zavarovanje plačila najemnine, sklenjenih s kreditojemalcem oziroma naročnikom garancije D., d.d. (glavnim dolžnikom), za katero se je zavezala kot solidarni porok. Objektivni element oderuštva je lahko podan le pri dvostranskih pogodbah. Bistveni element oderuštva je namreč nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), vendar ne gre prezreti določbo tretjega odstavka 375. člena OZ, ki določa, da je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti. Za tak dopusten dogovor gre v primeru 3. člena predloženih kreditnih pogodb.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za pritožbo proti tem sklepom imajo tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka. Tudi v primeru izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. člena ZFPPIPP ima dolžnik procesno legitimacijo po svojem (bivšem) zakonitem zastopniku vložiti pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, saj šele s tem sklepom nastopijo pravne posledice iz 245. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP pa je podana tudi procesna legitimacija dolžnikovega družbenika za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP. Citirano določilo 242. člena ZFPPIPP določa, da če je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, lahko pritožbo proti temu sklepu vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika. V primeru ustavitve postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka po prvem odstavku 208. členu ZFPPIPP so o začetku stečajnega postopka odločili upniki, ki so glasovali proti prisilni poravnavi. Zato je treba družbenikom d

Položaj t.i. sosporniškega intevenienta po 202. členu ZPP ima oseba, ki bi, če bi sama nastopala kot stranka v pravdi, bila enotni sospornik s stranko, ki se ji pridruži v pravdi.

Solidarni porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Porok se zaveže nasproti upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Njegova obveznost je akcesorna, saj sta njen nastanek in obstoj odvisna od glavne obveznosti. To pa pomeni, da zapadlost obveznosti glavnega dolžnika pomeni tudi zapadlost poroštvene obveznosti.

Edini namen toženca je (bil) že ves čas izključno zavlačevanje, kar je nepošteno in ustreza definiciji pojma zlorabe postopka.

Če pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora sodišče prve stopnje, ko v zadevi ponovno odloči, pri končni odločitvi o stroških upoštevati tako stroške prve kot druge stopnje ter ponovne stroške na prvi stopnji, če so priglašeni do konca ponovne obravnave, ki je opravljena pred ponovno oziroma končno odločitvijo o stroških postopka.

Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo s tem dogovorjeno subsidiarno poroštvo. Zaveza porokov je namreč izrecno dana v primeru, če posojilojemalec ob zapadlosti svoje obveznosti ne bo izpolnil. Beseda „solidarno“, na katero svoje pritožbene navedbe opira upnik, se nanaša le na notranje razmerje med obema porokoma. Gre za solidarnost porokov oziroma za t.i. soporoštvo (fideiussio plurium), ki ga OZ opredeljuje v 1020. členu, pravilo tega člena pa v razmerja porokov do glavnega dolžnika ne posega, temveč tudi v tem primeru velja, da lahko soporoki jamčijo za obveznost glavnega dolžnika solidarno ali pa subsidiarno. Izrecnega dogovora o solidarnosti poroštva notarski zapis ne vsebuje, zato je ocena sodišča prve stopnje, da gre za subsidiarno poroštvo, pravilna. Ker sta druga dolžnica in tretji dolžnik subsidiarna poroka, bi lahko upnik od njiju zahteval izpolnitev šele, če glavni dolžnik obveznosti ne bi izpolnil v roku, ki bi mu ga upnik določil v pisni zahtevi za izpolnitev, trditvenega in dokaznega bremena glede dejstva, da bi najprej pisno pozval k plačilu prvega dolžnika, pa upnik ni zmogel.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko prošnje za določitev novega datuma ni obravnavalo kot predloga za preložitev naroka, tožencema odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (podajanje navedb na prvem naroku), na kar sta toženca tudi pravočasno opozorila. Nevarnost, kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočanje izvršbe. Za navedeni pogoj zadostuje, da ga upnik izkaže s stopnjo verjetnosti.

Porok, ki plača del dolga glavnega dolžnika, ima pravico terjati ustrezen del od drugih porokov, četudi se je ta (za isti dolg) kot porok zavezal posebej (kasneje).