VSL sklep II Cp 55/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 7.833,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila, v preostanku pa je tožničin zahtevek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo toženčev pobotni ugovor v skupni višini 5.605,76 EUR in naložilo tožencu, da tožnici povrne 406,70 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec se je zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Predlaga, da višje sodišče ta del spremeni in zavrne zahtevek tožnice v celoti ter ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Nasprotuje temu, da prvostopenjsko sodišče pri zmanjšanju tožničine terjatve ni upoštevalo posredniške provizije, VO-KA stroškov za poplačilo hipoteke ter pobotnega ugovora. Ta je bil sestavljen iz treh postavk; preživnine za njunega mladoletnega sina Miho 1440,00 EUR (osem obrokov po 180 EUR), polovico tekočih stroškov za hišo do prodaje, saj jo je uporabljala tudi tožnica (2.665,76 EUR) in provizija 1.500,00 EUR. Meni, da je provizijo dokazal, nasprotuje temu, da preživnina ne bi bila pobotljiva, za stroške pa meni, da jih mora tožnica plačati ne glede na to, da v sporazumu o delitvi premoženja niso bili zaobseženi. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno odločilo o datumu začetka teka tožnici prisojenih zakonskih zamudnih obresti in glede na načelo uspeha v pravdi tožencu neupravičeno naložilo v plačilo stroške postopka.

3Na pritožbo je tožnica odgovorila, predlagala, da se jo zavrne ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je delno napačno odločilo o pobotnem ugovoru, ker pa je bil podan ugovor pobota, sodbe ni bilo mogoče vzdržati v veljavi niti v delu, v katerem je sicer pravilna, saj ni še jasno, kolikšna bo toženčeva obveznost, prav tako pa ni možna delna odločitev o pobotnem ugovoru, preden ni odločeno o terjatvi sami.

6Stranki sta bivša zakonca. Dne 22. 11. 2011 sta sklenila Notarski zapis – Sporazum na podlagi 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s klavzulo neposredne izvršljivosti. V tem sporazumu sta določila obseg skupnega premoženja in način delitve, in sicer sta se dogovorila, da bo toženec prodal skupno hišo v roku enega leta in bo v 8 dneh po prejetju zadnjega obroka kupnine po odbitju taksativno naštetih stroškov (javne dajatve in strošek sestave in overitve pogodbe) tožnici plačal 2/5 (njen delež). Pogodba o prodaji hiše je bila sklenjena 12. 4. 2012. (Prodajalec je bil toženec kot edini zemljiškoknjižni lastnik hiše.) Velik del kupnine je bil plačan v skladu s pogodbo, zadnji obrok v višini 24.000,00 EUR pa ne, saj je kupovalka uveljavljala stvarne napake na hiši in se je s tožnico sprva brez vednosti toženca dogovorila za popust zaradi stvarnih napak v višini 2.500,00 EUR od zneska kupnine. Toženec je tožil kupovalko, a sta 19. 12. 2013 sklenila sodno poravnavo, v kateri je tudi toženec priznal očitane stvarne napake in se je kupnina znižala za 2.500,00 EUR.

7Celotna kupnina za hišo je bila 460.000,00 EUR, zato bi morala tožnica dobiti 184.000,00 EUR (2/5). Od tega zneska ji je sodišče odštelo 2.500,00 EUR (njen odpust kupovalki zaradi stvarnih napak), kredit v višini 25.736,11 EUR, 2/5 stroškov za davek in notarko v višini 3.930,00 EUR (od vsega zneska teh stroškov v višini 9.825,00 EUR). Sodišče ni odštelo: provizije za posrednika (3.367,20 EUR, tj. 2/5 od skupne provizije v višini 8.418,00 EUR), VO-KA stroškov (389,05 EUR, kar predstavlja 2/5 od skupnega zneska 965,77 EUR), zavrnilo pa je pobotni ugovor iz naslova neplačane preživnine za sina pravdnih strank v višini 1.440,00 EUR ter 2.665,76 EUR, kar predstavlja tekoče stroške za hišo v času prodajanja le-te (gre za polovico, ki naj bi odpadla na tožnico od skupnih 5.331,51 EUR). Ker je tožnica že pred to pravdo prejela 144.000 EUR, je po prikazanem obračunu sodišče toženca zavezalo še k plačilu 7.833,89 EUR (151.833,89 EUR - 144.000 EUR).

Glede pobotnega ugovora.

8Najprej je treba opozoriti na to, da je sodišče prve stopnje napačno pobotni ugovor zavrnilo kar v celoti, čeprav je iz razlogov sodbe razvidno, da je za nekatere toženčeve terjatve do tožnice sodišče ugotovilo oz. ocenilo, da obstajajo (znižanje kupnine(1)), nekatere pa, da ne (tekoči stroški). V obeh primerih bi moralo v izreku sodbe to ugotoviti, torej da terjatev obstaja in da terjatev ne obstaja (3. odst. 324. čl. ZPP). Pobotni ugovor sodišče lahko zavrne le zato, ker je neka terjatev nepobotljiva in se jo torej ne more, ne sme pobotati.

9To velja le za preživnino, ki naj bi jo tožnica dolgovala za sina pravdnih strank. V tem delu je odločitev sodišča pravilna, pritožbeno vztrajanje toženca, da je upnik močnejše terjatve in da ne gre za prisilne določbe, pa neutemeljeno. Gre za nepobotljivo terjatev (5. točka 316. člena OZ), preživninski upravičenec pa je sin pravdnih strank ... in ne njegov oče (toženec), zato niti pogoj vzajemnosti ni podan (311. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

10Glede dela tekočih stroškov za hišo se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, češ da ji tožnica ni dolžna plačati, ker v sporazumu to ni določeno in jih je tudi pred tem plačeval toženec. V sporazumu sta se stranki dogovorili, da se bodo iz naslova prodaje hiše pred razdelitvijo kupnine med bivša zakonca obračunali še sorazmerni stroški (plačilo javnih dajatev in stroški sestave in overitve prodajne pogodbe). Stroški, ki jih v pobot uveljavlja toženec, res niso stroški, ki bi bili predvideni s to pogodbo, vendar to še ne pomeni, da toženec kljub temu ni upravičen do tega, da jih zahteva od tožnice. Pojmovno ne more biti izključeno, da ima do tožnice katerokoli drugo terjatev. Če v pogodbi teh stroškov ni omenjenih, pa to ne pomeni, da sta se s tem molkom dogovorila, da ti stroški bremenijo toženca, saj na prodajo hiše sploh niso vezani. Vezani so na njeno uporabo, toženec pa je dokazoval, da je hišo v obdobju, na katerega se ti stroški nanašajo, uporabljala tudi tožnica. Brez podlage je tudi zaključek, da tožnica ni dolžna nositi teh stroškov še zato, ker jih je tudi do tedaj vedno kril toženec. Tudi iz tega ni mogoče izpeljati logično in življenjsko prepričljivega sklepa o nekakšnem konkludentnem dogovoru, ki bi veljal za sporno obdobje (upoštevaje denimo tudi razvezo njune zakonske zveze). Sodišče se bo moralo opredeliti do toženčevih dokazov v tej smeri in odločiti o tem, ali ta toženčeva terjatev do tožnice obstoji (iz naslova neupravičene obogatitve, ne iz naslova pogodbe).

Glede provizije nepremičninskemu posredniku in VO-KA stroškov.

11Utemeljene so sicer navedbe pritožnika, da VO-KA stroški niso bili uveljavljani kot del pobotnega ugovora (razvidno iz odgovora na tožbo), kot je navedlo prvostopenjsko sodišče (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Utemeljene so tudi navedbe pritožnika, da je te stroške, kot tudi stroške provizije posredniku, dokazoval (njegova izpovedba oziroma blagajniški prejemki). Vendar iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da stroškov provizije ni štelo za dokazane (posebej ob dejstvu, da je veljavnost pravne podlage iz posredniška pogodba že potekla pred relevantnim časovnim obdobjem), glede VO-KA stroškov pa je bilo za sodišče odločilno, da sta stranki s sporazumom vnaprej predvideli in omejili, kateri stroški se bodo upoštevali pri sorazmernem obračunu od kupnine odštetih stroškov pri prodaji skupne hiše, tam pa teh stroškov nista predvideli, zato jih na podlagi pogodbe toženec ni bil upravičen odšteti od kupnine.

Glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov pravdnega postopka.

12Utemeljeni so tudi pritožnikovi očitki glede zamudnih obresti od dela dolgovanega zadnjega obroka kupnine. Glede na 5. člen sporazuma, ki določa, da je dolžan toženec tožnici »(…) najkasneje v roku osmih dni po prejetem plačilu zadnjega obroka kupnine (…)« izplačati njen delež, ni dvoma, da toženec, ki je od kupovalke utemeljeno pričakoval še zadnji obrok kupnine (2.500,00 EUR), pred tem ni mogel biti v dolžniški zamudi. Kupnina se je za 2.500,00 EUR znižala šele s sodno poravnavo. Ker toženec ni vedel (iz razlogov na strani nasprotne stranke, saj se je ona dogovorila za znižanje, na katerega je sam naposled pristal), da je bil predzadnji nakazani obrok kupnine pravzaprav zadnji, glede na citirani člen sporazuma ni mogel biti v zamudi že prej.

13Utemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe glede stroškov postopka. V izreku je zavezanec plačila stroškov toženec, v obrazložitvi sodbe (24. točka) pa piše, da je to tožnica.

14Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (napačno štelo, da lahko v pobot toženec uveljavlja le terjatev iz pogodbe) in ker je ob tem storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nasprotje med izrekom glede pobotnega ugovora in razlogi o toženčevih v pobot stavljenih terjatvah) je moralo pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo, zadevo pa vrniti v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (1. odst. 354. čl. in 355. čl. ZPP), da ugotovljene napake odpravi, saj jih pritožbeno sodišče samo ne more sanirati. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženčev pobotni ugovor delno utemeljen, naj najprej ugotovi terjatev tožnice do toženca, nato obstoj oz. neobstoj njegove terjatve do nje, izvede pobotanje in po opravljenem pobotanju prisodi toženki še morebitni preostanek terjatve v plačilo. (Zavrne naj le nepobotljivo terjatev toženca.) Glede utemeljenosti toženčeve terjatve iz naslova stroškov za hišo naj presodi, ali so izpolnjene predpostavke neopravičene pridobitve, kot je že nakazano zgoraj.

15Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve, odločitev o pritožbenih stroških pa je prav tako pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče tu opozarja, da je iz obrazložitve sodbe razvidno (14. točka), da sodišče ocenjuje za utemeljeno toženčevo v pobot stavljeno terjatev za 2.500,00 EUR čeprav je toženec iz tega naslova uveljavljal zgolj terjatev v višini 60% tega zneska (1.500,00 EUR).