VSL sodba II Cp 2939/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek v delu, v katerem tožnik od toženke zahteva posredovanje seznamov („play list“) vseh uporabljenih varovanih avtorskih del, s področja glasbe v letih 2008 in 2009, ustavi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 11.322,12 EUR, v preostalem delu, to je za znesek 19.026,87 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je tožniku dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.322,12 EUR od dneva vložitve tožbe, to je od 21. 12. 2012 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od zneska 19.026,97 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 105,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje (IV. točka izreka).

2Zoper II., III. in IV. točko sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in posledično ponovno odmeri pravdne stroške, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da toženka uporablja repertoar, ki ga uporablja tožnik, in sicer na namerno nezakonit način. Sodišče se do tožnikovih navedb glede Tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 3/2007, v nadaljevanju Tarifa-2007), podanih v vlogi z dne 28. 3. 2014, sploh ni opredelilo. Zavrnitev uporabe navedene tarife je materialnopravno zmotna. Razlogi sodbe so nepravilni in pomanjkljivi. Navaja zakonsko dikcijo prvega odstavka 156. člena in 157. člena ZASP-B. V času sprejetja navedene Tarife-2007 ZASP-D ni veljal. Šele ZASP-D je predvidel postopek, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, in sicer je spremenil 156. in 157. člen. Izkaže se, da je v času sprejetja navedene Tarife-2007 po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del v 157. členu ZASP-B (četrti odstavek še dodatno določa, da do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestila, ki jih same določijo) in ne v 156. členu ZASP-B, na katerega se zmotno sklicuje sodišče v sodbi, in sicer zato, ker je bil sporazum razveljavljen. Če so sklenjeni sporazumi se sicer uporabi 156. člen ZASP-B, vendar v konkretni zadevi zaradi razveljavitve tarifnega dela za radiodifuzno oddajanje s strani Ustavnega sodišča (U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005) ta določba ne pride v poštev. Da je Ustavno sodišče tarifni del „Javna oddajanja, prvi odstavek (oziroma skupni sporazum)“ razveljavilo pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar v nadaljevanju le to spregleda. Sodišče se tako zmotno sklicuje na postopek sprejemanja tarife po 157. členu ZASP. ZASP je postopek, način sprejemanja tarife s sklepanjem sporazumov, določil šele z novelo ZASP-D, ki je pričela veljati 13. 1. 2007, torej šele po sprejetju domnevno sporne tarife iz tega postopka. Torej ZASP-B ne predpisuje obligatornega postopka sklepanja tarife po skupnem sporazumu, kot to določa 156. člen ZASP-D oziroma sedaj veljavni ZASP v 157. členu (če bi postopek predvidel ZASP-B, ga ne bi zakonodajalec ponovno uvajal v ZASP-D). Sodišče je zmotno uporabilo določbe ZASP-D oziroma sedaj veljavni ZASP (ki pri sprejemanju predmetne tarife za radiodifuzne organizacije še ni veljal) oziroma je zmotno uporabilo 156. člen ZASP-B misleč, da je sporazum obstajal, le ta pa ni zaradi posega Ustavnega sodišča v ta del tarife (oziroma skupni sporazum po fikciji ZASP-B). Tako se sodišče zmotno sklicuje na druge primere iz Tarifnega dela Pravilnika (tarifni del pod točko I. Javna izvajanja), saj za njih Ustavno sodišče tarife oziroma skupnega sporazuma ni razveljavilo, zato te zadeve ne morejo biti primerljive s predmetno zadevo. Posledično se sodišče zmotno sklicuje na exceptio illegalis. Sodišče bi pri izračunu višine avtorskega honorarja smelo uporabiti predmetno Tarifo-2007.

3Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma zavrže, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Glede aktivne legitimacije navaja, da sta v določenih primerih stvarna in procesna legitimacija ločeni. Takšen primer je primer zastopanja kolektivnih organizacij, ki lahko vodijo postopke pred sodišči za uveljavljanje avtorskih pravic, vendar morajo za to predložiti račune. Gre za uveljavljanje t. i. malih avtorskih pravic, kar po svojem bistvu pomeni, da gre za prenos terjatve v izterjavo, s katero upnik pridobi procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne legitimacije. Tožeča stranka je kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe, vendar le, če bi zahtevala, da se terjatev poplača oziroma tekom postopka dokazala, da izterjana sredstva pripadejo avtorju, ki ga naj bi zastopal tožnik. ZASP v drugem odstavku 151. člena jasno razmejuje med procesno in stvarno legitimacijo. Avtor ostane imetnik avtorske pravice in kolektivni organizaciji preda le možnost za njeno uveljavljanje. Gre za indirektno zastopstvo. Drugačno pojmovanje bi bilo nelogično, saj avtor na kolektivno organizacijo ne prenese avtorske pravice, kolektivni organizaciji niti ne dopusti, da z njegovo pravico razpolaga. To izhaja tudi iz 8. alineje prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožnik ni aktivno stvarno legitimiran, saj krši določila ZASP glede aktivnosti, ki jih opravlja, glede predložitve računov avtorjem (za njihovo zastopanje) kakor tudi, da ne nakazuje zbranih denarnih sredstev avtorjem glede na leto izkoriščanja malih avtorskih pravic. Izpostavlja VSRS sklep DoR 136/2012. Dodaja, da iz dovoljenja URSIL tožniku izhaja, da tožnik s tujimi organizacijami nima sklenjenih pogodb, s katerimi bi zastopal tuje založnike v RS in torej nima sklenjenih takšnih pogodb, s katerimi bi zastopal tuje založnike v RS in takšnih pogodb, ki bi mu dajale možnost oziroma aktivno legitimacijo za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči. Tožnik ni prerekal trditev toženca iz vloge z dne 5. 3. 2014, saj je izhajal iz stališča, da je aktivno legitimiran po samem zakonu. Stališče je v nasprotju s prakso VSL II Cp 1661/2013. Argumentum a contrario s tem, ko naslovno sodišče niti ni preverjalo, ali ima tožnik sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami, je nemogoče trditi, da je tožnik avtomatično aktivno (stvarno) legitimiran. Sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge toženke, ki jih je podala v vlogi z dne 5. 3. 2014. Ker dokazni sklep ni bil sprejet, toženka ni mogla uveljavljati kršitve iz 286b. člena ZPP, saj njeni dokazni predlogi niso bili nikoli zavrnjeni. Izhajajoč iz določb ESČP, EKČP in prakse Ustavnega sodišča RS jasno izhaja, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, kar v konkretnem primeru pomeni ugotavljanje zakonitosti stališča toženke, da tožnik ni aktivno materialnopravno legitimiran, saj de facto ne zastopa avtorjev, kot bi to moral skladno z dovoljenjem URSIL. Toženka ne more plačevati nadomestila kolektivni organizaciji, če ne ve, ali ta dejansko zastopa takšne imetnike malih avtorskih pravic. Pri tem je treba upoštevati sodbo I Cp 4009/2010, ki povzema stališče dr. Udeta. Sodišče se glede trditev in dokazov glede aktivne legitimacije ni opredelilo. Sodišče bi se moralo opredeliti do dokazov, katerih izvedbo je predlagala toženka, ki dokazujejo, da tožnik ne opravlja dela skladno z dovoljenjem in kogentnimi določbami ZASP, oziroma da zbranih sredstev ne porablja za to, da bi jih razdelil med avtorje, temveč za druge nedovoljene aktivnosti. Glede višine nadomestila navaja dikcijo 156. člena ZASP. Sklicuje se na 15. in 20. točko svojih vlog, da znaša povprečje sosednjih držav 3,33 %, če pa ne upoštevamo Avstrije, ki ima bistveno večji BDP, pa znaša povprečna tarifa 2,57 %. Toženka je izrecno navedla, da je upoštevaje določilo 157. člena ZASP toženka neupravičeno obogatena zgolj do 2,57 % njenih prihodkov iz radijske dejavnosti. Tožnik teh navedb ni prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Gre torej za nesporno, priznano dejstvo. Tožnik je vseskozi trdil, da je Tarifa-2007 zakonito sprejeta tarifa, ni pa se opredelil do navedb toženke, da je znašala neupravičena obogatitev toženke zgolj 2,57 % od njenih prihodkov iz radijske dejavnosti, kot je to v konkretnem postopku ugotovil sodni izvedenec T. H. Konkretno je bilo med strankama nesporno, da je toženka uporabljala do 70 % avtorsko zaščitenih del v njenem programu. Višina celotnih prihodkov, ki jih je toženka imela, je nesporna, izhaja iz AJPES, potrjena je s strani sodnega izvedenca. Tožnik ni zatrjeval neke posebne zahtevnosti pri uveljavljanju pravic, kar pomeni, da je edini razlikovalni faktor primerljivost tarife (oziroma neupravičene obogatitve) s tujimi organizacijami. Glede na neprerekane trditve, da ta znaša 2,57 % od celotnih prihodkov, bi moralo naslovno sodišče odločiti, da je ta višina edino pravilno merilo za odločitev o neupravičeni obogatitvi toženke, upoštevaje stališče sodišča prve stopnje, da pogodba, ki sta jo sklenili pravdi stranki, ni transformirala v tarifo.

4Na pritožbo tožnika je pravočasno odgovorila toženka in višjemu sodišču predlagala njeno zavrnitev.

5Na pritožbo toženke je pravočasno odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki (kolektivna organizacija in d. o. o., ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuzijo – radio) imeli sklenjeno pogodbo št. 3058 o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2004 in se je avtomatično podaljševala za naslednje enoletno obdobje, če je ena stranka pisno ne prekliče najmanj dva meseca pred potekom koledarskega leta, ter da iz vsebine dopisa in priložene povratnice (vse priloga A 3) izhaja, da je tožnik pogodbo 27. 10. 2007 odpovedal in da se je toženka 30. 10. 2007 s tem tudi seznanila. Ugotovilo je, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju, to je v letu 2008 in 2009, nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del. Toženka je v letih 2008 in 2009 javnosti priobčila varovana avtorska dela s področja glasbe in jih tržila v svojem programu, ne da bi imela sklenjeno pogodbo, za takšno uporabo pa je tožniku plačala v letu 2008 242,68 EUR avtorskega honorarja in v letu 2009 219,90 EUR avtorskega honorarja.

8Tožnik je v predmetni zadevi zahtevek za plačilo avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo vtoževal na podlagi Tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov. Navedena Tarifa je bila sprejeta 5. 1. 2007, pričela pa je veljati z dnem objave v Uradnem listu. Objavljena je bila v Uradnem list RS, št. 3/07 z dne 12. 1. 2007 (Tarifa-2007).

9Sodišče prve stopnje je, na podlagi navedb pravdnih strank (ne drži, kot to očita tožnik, da se do navedb ni opredelilo), ugotovilo (in v zadostni meri obrazložilo), da je predmetno Tarifo-2007 tožnik sprejel enostransko, brez sodelovanja reprezentativnega združenja uporabnikov avtorskih del, v nasprotju s postopkom, ki ga je predvideval ZASP in je zato sodišče prve stopnje (3. člen Zakona o sodiščih; 125. člen Ustave Republike Slovenije) ni uporabilo (exceptio illegalis). Višje sodišče navedenemu stališču, torej da predmetna Tarifa-2007 nima pravne veljave, pritrjuje.

10Predmetna Tarifa-2007 je bila sprejeta po sprejetju ZASP-D. ZASP-D je bil sprejet 15. 12. 2006, pričel je veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS (objavljen je bil v uradnem listu RS 139/2006 z dne 29. 12. 2006).

11Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je istega dne, ko je pričela veljati predmetna Tarifa-2007, pričela veljati novela ZASP-D, ni pravilna. Novela, ki je bila sicer sprejeta in objavljena, preden je bila sploh sprejeta Tarifa-2007, je pričela veljati dan kasneje kot Tarifa-2007.

12Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno vleklo vzporednice (tudi) z argumenti, predstavljenimi v sodbi VSRS II Ips 160/2011 in v njej presojano tarifno postavko iz Pravilnika-2006 (Uradni list RS, št. 138/06), ki je bila sprejeta 21. 12. 2006, torej po sprejetju ZASP-D, veljati pa je pričela pred pričetkom veljavnosti ZASP-D. Pravilno je postopanje sodišča prve stopnje, da med seboj primerljive primere obravnava enako.

13V času sprejemanja predmetne Tarife-2007 je formalno veljal ZASP, ki še ni bil noveliran z ZASP-D. ZASP-B (Uradni list 43/2004) je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (primerjaj 9. točko obrazložitve sodbe II Ips 160/2011 in opombo št. 36 odločbe Ustavnega sodišča U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013). Ker tožnik ni izkazal, da je bila Tarifa-2007 sprejeta po postopku, ki ga je predvideval zakon, ne more imeti pravne veljave.

14Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 28/98, 25/05; v nadaljevanju Pravilnik-1998), razveljavljen z odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 120/05 z dne 29. 12. 2005). Razveljavitev je začela učinkovati po preteku 6 mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS.

15Tarifa Pravilnika-1998 ima v skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B naravo veljavnega skupnega sporazuma o tarifi po določbah ZASP-B (primerjaj tudi sodbo II Ips 160/2011). Prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika-1998 je bil z odločitvijo Ustavnega sodišča razveljavljen šele po pričetku uveljavitve ZASP-B (ZASP-B je pričel veljati v letu 2004, predmetna razveljavitev Ustavnega sodišča pa je pričela učinkovati šele v letu 2006).(1) Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da „sporazum ni obstajal zaradi posega Ustavnega sodišča v ta del tarife“. V trenutku uveljavitve ZASP-B je imel tudi s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča razveljavljeni del tarife naravo veljavnega skupnega sporazuma o tarifi. Na tem mestu je treba dodati še, da je med pravdnima strankama sklenjena Pogodba-2004 veljala do oktobra 2007, torej dokler je tožnik ni odpovedal.

16Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na četrti odstavek 157. člena besedila zakona iz 17. člena ZASP-B, ki je določal, da do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestila, ki jih same določijo ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena, zahteva pa mora biti obrazložena. Tožnik ni niti navajal, da bi bilo sklepanje skupnega sporazuma v teku, ampak je že iz njegovih navedb(2), pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje razvidno, da je Tarifo-2007 sprejel (povsem) enostransko, kar je v nasprotju s samim bistvom kolektivnega upravljanja. Ni mogoče sprejeti njegove teze, da zaradi predmetne razveljavitve (zgolj) prvega odstavka poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika-1998 in ob upoštevanju časovnega sosledja pričetka veljavnosti novele ZASP-B in razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča „sporazum zaradi posega Ustavnega sodišča ni obstajal“, pri čemer tudi ne gre prezreti, da je bila pogodba med pravdnima strankama s strani tožnika (enostransko) odpovedana (šele) 27. 10. 2007. Sporazum je obstajal, (zgolj) v opredeljenem delu je bil s strani Ustavnega sodišča res razveljavljen, vendar pa zahtevi Ustavnega sodišča, da se določanje višine nadomestila uredi na ustavno skladen način, navkljub odloženemu začetku učinkovanja razveljavitve, ni bilo zadoščeno.

17Obveznost plačevanja avtorskega honorarja izhaja že iz ZASP (primerjaj 14. točko obrazložitve U-I-165/03). Sodišče prve stopnje je slednje upoštevalo in vrzel v avtonomnem pravnem viru dejansko zapolnilo tako, da je za določitev primerne višine avtorskega honorarja oziroma nadomestila uporabilo zadnjo skupno pogodbo, ki je veljala med strankama, to je pogodbo iz leta 2004. O tem in o načinu določitve honorarja je sodišče prve stopnje navedlo tudi izčrpne razloge. Poudarilo je tudi (v 21. točki obrazložitve), da se je prav toženka tekom postopka zavzemala, da bi sodišče kot primerno priznalo plačilo, dogovorjeno v Pogodbi-2004.(3) Toženka je v pritožbi zavzela stališče, da tožnik „navedb toženke o višini nadomestila tujih kolektivnih organizacij, višine neupravičene obogatitve do višine 2,57 % prihodkov toženke ni nikoli prerekal“ in se s tem v zvezi sklicevala na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP. S temi navedbami je toženka prišla v nasprotje z lastnim predhodnim ravnanjem (torej z zahtevo po upoštevanju Pogodbe 2004, čemur je sodišče prve stopnje sledilo). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve navedlo, da je toženka sicer priložila tudi tarife evropskih kolektivnih organizacij, s katerimi je dokazovala, da je Tarifa-2007 previsoka in neprimerljiva s tarifami ostalih evropskih kolektivnih organizacij. Predložila jih je v tujem jeziku, po pozivu sodišča ni predložila notarsko overjenih prevodov teh listin v slovenski jezik, dokaznih listin v tujem jeziku pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

18Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da tožnik ni „aktivno stvarno legitimiran, saj krši določila ZASP glede aktivnosti, ki jih opravlja, glede predložitve računov avtorjem, kakor tudi, da ne nakazuje zbranih sredstev avtorjem, glede na leto izkoriščanja malih avtorskih pravic“. Navedene očitke je že izčrpno obravnavalo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa dodaja, da se toženka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na notranje razmerje med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena, in na morebitne (ne)predložitve računov avtorjem s strani kolektivne organizacije (8. točka 146. člena ZASP). Razmerje toženke s kolektivno organizacijo se odraža v plačevanju avtorskega honorarja, kar predvideva zakon – ZASP.

19Nadalje se toženka v pritožbi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča DoR 136/2012(4) (v zvezi s sodbo VSL II Cp 2435/2011) in na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1661/2013. Na teh odločbah gradi svoje očitke o tem, da tožnik ni „avtomatično aktivno (stvarno) legitimiran, predvsem ker krši aktivnosti, ki jih opravlja“, in o tem, da sodišče ni preverjalo, ali ima tožnik sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami. Višje sodišče pojasnjuje zgolj, da navedeni primeri obravnavajo mehanične pravice, za katere zakon ne predvideva obveznega kolektivnega upravljanja.(5) Ne gre torej za s konkretnim primerljive primere. Višje sodišče tudi ne vidi vzporednic v sodbi VSL I Cp 4009/2010, na katero se v pritožbi sklicuje toženka.

20Pojasniti je, da se v konkretnem primeru obravnava pravica radiodifuznega oddajanja (30. člen ZASP). V drugem odstavku 22. člena je določeno, da uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti) obsega tudi pravico radiodifuznega oddajanja. V prvi točki prvega odstavka 147. člena je določeno obvezno kolektivno upravljanje v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice). Pooblastilo tožnika za uveljavljanje teh pravic temelji na prvi točki prvega odstavka 147. člena ZASP.(6) Kolektivno organizacijo implicitno pooblašča že zakon.(7) Tudi iz drugega odstavka 151. člena ZASP izhaja, da dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic.

21Toženka v tretjem odstavku na 4. strani pritožbe ne konkretizira, glede katerih predlaganih dokazov sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, zato višje sodišče teh navedb ne obravnava.

22Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki zoper sklep, vsebovan v I. točki izreka presojane odločbe, nista vložili pritožbe.

23Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka stroškov pritožbe ni priglasila.

24Odgovora na pritožbo, ki sta ju vložila tožnik in toženka, nista pripomogla k odločanju sodišča druge stopnje, zato nista bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik in toženka krijeta stroške, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

-------------

Op. št. (1): Ustavno sodišče je v 14. točki odločbe U-I-165/03 obrazložilo, da obveznost plačevanja avtorskega honorarja za uporabo avtorskih del izhaja že iz ZASP in da zato ugotovljeno neskladje z Ustavo samo po sebi ne pomeni, da je bila pogodba sklenjena neupravičeno. Ustavno sodišče ni sledilo predlogu pobudnika za odpravo določbe, ampak je začetek učinkovanja razveljavitve izpodbijane določbe Pravilnika-1998 (splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil) odložilo za čas šestih mesecev. Z odložitvijo učinkovanja razveljavitve je dalo Združenju SAZAS možnost, da način in kriterije za določanje višine nadomestila uredi na ustavno skladen način.

Op. št. (2): Tožnik je v tožbi (list št. 3) navedel, da „je sprejel tarifo“.

Op. št. (3): Slednjemu toženka v pritožbi ne oporeka in tudi sicer se je toženka že v odgovoru na tožbo sklicevala na pogodbo, izrecno pa njeno zavzemanje izhaja iz njene pripravljalne vloge z dne 9. 4. 2014, list. št. 32 in 33.

Op. št. (4): S sklepom VSRS II Ips 1/2013 je bila dopuščena revizija zavržena.

Op. št. (5): Primerjaj Trampuž, Oman, Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, komentar k takratnemu 147. členu str. 350.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 29/2004.

Op. št. (7): Tako Trampuž, Oman, Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, zadnji odstavek na str. 363.