VSRS Sklep I Up 59/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-394/2016/3 z dne 15. 2. 2016(1) in predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi, toženki pa naloži, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov centra za tujce. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, pri čemer je s sodbo tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in upravnemu organu zadevo vrnilo v ponovni postopek (I. točka izreka). S sklepom pa je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je odločilo, da se tožniku do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu omeji gibanje na ograjeno območje azilnega doma v Ljubljani (II. točka izreka).

2Sodišče se v obrazložitvi izdanega sklepa (začasne odredbe) sklicuje na drugi in tretji odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da nadaljnje pravno učinkovanje odpravljenega sklepa o omejitvi gibanja na prostore centra za tujce že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, zato mora sodišče v primeru kršitve ustavne pravice tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo v skladu s standardi iz četrtega odstavka 15. člena Ustave RS v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1 ter prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato je tožnikovemu predlogu, v katerem je poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo, zatrjeval tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, ugodilo tako, da je izrečeni ukrep nadomestilo z milejšim, to je z začasno omejitvijo gibanja na ograjeno območje azilnega doma.

3Tožnik je zoper izdano začasno odredbo vložil pritožbo. Navaja, da sklep nima razlogov o tem, zakaj je omejitev gibanja na območje azilnega doma milejši ukrep. Poleg tega sodišče prve stopnje zmotno meni, da ni zatrjeval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju azilnega doma. Njegove navedbe so se namreč nanašale na odvzem prostosti, ki je posledica omejitve gibanja tako v centru za tujce kot v azilnem domu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podrejeno, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz sklepa ni razvidno, zakaj je omejitev gibanja na območje azilnega doma milejši ukrep od tistega, ki ga je izrekla toženka. Sodišče je v 22. točki obrazložitve sodbe in sklepa namreč pojasnilo, da je s takim ukrepom tožnikovo gibanje še vedno omejeno, ne pomeni pa več posega v njegovo osebno svobodo. Iz tega izhaja očitno stališče, da je omejitev gibanja v prostorih centra za tujce strožji ukrep, saj posega v tožnikovo osebno svobodo (tako tudi izrecna navedba v prvem stavku omenjene točke obrazložitve), zato zgolj omejitev gibanja na območje azilnega doma pomeni milejši poseg v tožnikove pravice.

7Glede na to je nepravilno tudi stališče, ki ga je mogoče razbrati iz pritožbe, da omejitev gibanja vedno pomeni odvzem prostosti. Gre za dva povsem različna ukrepa, kar izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode.(2)

8Upoštevaje navedeno je neutemeljena pritožbena razlaga, da se tožbene navedbe o tem, da tožniku ne bo mogoče povrniti dnevov odvzete prostosti, niso nanašale le na center za tujce, ampak tudi na druge odvzeme prostosti, konkretno na omejitve gibanja v azilnem domu. Razlikovanje obeh ukrepov, ki ga je vzpostavilo sodišče prve stopnje in pri katerem omejitev gibanja v centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, ne daje podlage za omenjeno razumevanje. Zato stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju azilnega doma, ni mogoče očitati nepravilnosti in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

9Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi predlagani začasni odredbi, ker toženka ni nasprotovala začasni odredbi oziroma prerekala tožnikovih navedb v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da bo nastanek zatrjevane škode preprečila uporaba milejšega ukrepa, medtem ko je dejstvo, da toženka na predlog ni odgovorila, povezalo z vprašanjem prizadetosti javne koristi (20. točka obrazložitve). Iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da mora sodišče pri odločanju, ali bo izdalo začasno odredbo (torej če meni, da je tožnik izkazal težko popravljivo škodo), skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe ne bo uspešen, tudi če bo izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala bodisi z izvršitvijo akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) bodisi brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek), če bi začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist. S tega vidika je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da sodišče ni ustrezno upoštevalo neodzivnosti toženke na predlagano začasno odredbo.

10Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

----

(1) Z njim mu je toženka iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 51. člena v zvezi s 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) za tri mesece (od 11. 2. do 11. 5. 2016 do 20.15 ure) oz. do prenehanja razloga omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-116/09 z dne 3. 3. 2011.