VSRS Sklep I Ips 23/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega J.N. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Plačilo stroškov kazenskega postopka je skladno z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo oškodovancu kot tožilcu.

2Zoper sodbo so pooblaščenci oškodovanca kot tožilca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagali, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da odloči, da se pritožba obtoženca zavrne in potrdi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 280/2006 z dne 11.12.2008, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik; po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Ker oškodovanec kot tožilec in njegov pooblaščenec po citirani določbi nista upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.