VSL sodba VII Kp 15114/2015

Ob obravnavanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje globa 333,83 EUR, ki jo je plačal za prekršek po plačilnem nalogu Policijske postaje št. 0000 z dne 19. 4. 2014, pri čemer je 42 EUR globe izenačeno z dnevom odvzema prostosti,

sicer se pritožba zagovornice obdolženega zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje dne 5. 11. 2015 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se obdolženega po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožuje zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko drugega odstavka 371. člena, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ker je sodišče odločilna dejstva zmotno ugotovilo ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti krivde in kazni za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in sojenje, obdolženega pa oprosti stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba zagovornice obdolženega A. A. ni utemeljena. Je pa bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

4Zagovornica obdolženega je v pritožbi predlagala, naj jo pritožbeno sodišče vabi na sejo senata. Po 445. členu ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pritožbeno sodišče je glede na izpodbijano sodbo in pritožbene navedbe ugotovilo, da to ni potrebno, zato strank o seji senata ni obvestilo.

5Po presoji spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva. Na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano tako po objektivni, kakor tudi po subjektivni plati.

6Ni pritrditi pritožnici, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izpoved oškodovanca B. B. in s tem zagrešilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če gre za obsodilno sodbo morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obsojenec spoznan za krivega, sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (skladno z določbo šestega odstavka 364. člena ZKP) določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Sodišče prve, pa tudi ne sodišče druge stopnje, pa nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 293/2004 z dne 16. 3. 2006).

7Res ni B. B. o vseh okoliščinah dogodka izpovedal docela natančno, a to je po oceni pritožbenega sodišča povsem življenjsko in logično. V času obdolženčevega izvrševanja kaznivega dejanja je bil, kot to jasno izhaja iz dokaznega postopka, prestrašen in glede na to, da je ves čas bežal pred obdolženim A A., tudi ni mogel biti pozoren na podrobnosti, na katere opozarja pritožnica. Tako dejstvo, da je navajal, da je obdolženi vanj vrgel vsaj dva cvetlična lončka, pri čemer se je z zaslišanjem priče C. C. izkazalo, da je šlo očitno le za enega, ni takšna odločilna okoliščina, da bi postavila pod vprašaj njegovo verodostojnost, v preostalem pa se njegove navedbe niso izkazale za pretirane, kot jih označuje pritožnica. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge v 16. točki izpodbijane sodbe. Enako velja tudi za zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, da ga je obdolženi z lončkom zadel v roke, saj to izhaja tako iz pričanja oškodovanca kot tudi iz izvedeniškega mnenja. Vendarle je pri celoviti presoji priče potrebno upoštevati stanje, v katerem se je ob dogodku nahajala, pri čemer je v konkretnem primeru veliko bolj življenjsko, da oškodovanec ni mogel povsem analitično in nezmotljivo oceniti svojega tedanjega položaja, saj je - ne le na podlagi njegove izpovedi - temveč tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, zaključiti, da se je vse od začetnega udarca obdolženega slednjega močno bal in storil vse, da mu ubeži. Zatorej se njegove navedbe o tem, kaj je obdolženi metal vanj od zadaj in koliko ter točno kakšne udarce je z njegove strani prejel, izkažejo tudi ob nekaterih nedoslednostih, ki pa niso bistvenega značaja, kot spontane in verodostojne.

8Enako kot zgoraj velja tudi za pritožničino navedbo, da je o cvetličnih lončkih B. B. izpovedal šele kasneje in ne policistom neposredno po dogodku. V razburjenosti in pod vtisi stresnih dogodkov priče nemalokrat izpustijo marsikatero podrobnost, ki se jo kasneje, ko se umirijo in je začetni šok mimo, spomnijo, to je splošno znano in v kazenskih postopkih pri oškodovancih še posebej zaznavno. Pri ocenjevanju verodostojnosti pričanja je potrebno upoštevati, da se pozornost udeleženca dogodka usmerja na nenavadne podrobnosti ali pojave, tisto, kar jih ogroža, podrobnosti, ki se ujemajo z njihovimi pričakovanji ali stereotipi, podrobnosti, ki se ujemajo z osebnimi interesi (npr. poklicna “deformacija”) in podrobnosti, ki so bistvo dogajanja (primerjaj dr. Igor Areh o verodostojnosti pričanja na http://arehpsihologija.edublogs.org/).

9Ni pritrditi pritožnici, da je nemogoče, da bi ga, kot je to opisoval oškodovanec, obdolženi tepel tudi po hrbtu, ko je ležal na tleh z obrazom obrnjen proti njemu. Povedal je namreč, da si je obraz pred udarci zaščitil z rokami in v takšnem položaju je človek z rameni obrnjen naprej oziroma lahko tudi skrčen, pri čemer lahko napadalec z udarci doseže tudi hrbet in tudi v tem delu njegov opis po mnenju sodišča druge stopnje ni oceniti kot neverodostojen. Sicer pa poškodbe, ki jih je opisal oškodovanec, izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izvedenec pa je, in to je šteti za odločujoče, potrdil kot možen način nastanka vseh zatrjevanih poškodb tudi takšnega, kot ga je opisal oškodovanec.

10Oškodovančev opis dogodka so, drugače, kot to trdi pritožnica, smiselno potrdile tudi druge zaslišane priče. Nobena od njih sicer ni dogodka videla in spremljala v celoti, vendar pa se glede na del dogajanja, ki so ga opisovale, njihove navedbe o odločilnih dejstvih ujemajo z oškodovančevimi, kar je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v razlogih sodbe. Zato tudi utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ki se ni izkazal za verodostojnega, tudi v tistem delu ne, ko je navajal, da naj bi oškodovančeve poškodbe nastale pri tem, ko je slednji s silo telesa odprl vhodna vrata bloka. Nedvomno je prišlo do poškodbe ključavnice, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 19. točki izpodbijane sodbe, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je glede na vse zbrane podatke slediti izvedencu, ko je ob neposrednem soočenju z obdolženčevim prikazom oškodovančevega trčenja ob vrata pojasnil, da je skrajno malo verjetno, da bi ugotovljene poškodbe nastale ob takšnem zadetju.

11Pritožnica se moti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanje zaključilo, da je obdolženi oškodovanca zbil na tla. Iz izpovedbe B. B. namreč jasno izhaja, da je še pred tožilskim vprašanjem v zvezi s tem pojasnil, da ga je, po tem, ko je tempo upočasnil zaradi sezutja čevlja, obdolženi zbil na tla. Pred tem je sicer resda rekel tudi, da je padel po tleh, a nato v tem delu svojo izpoved prepričljivo dopolnil s podrobnostmi, ki v celoti potrjujejo opis dejanja v tem delu. D. D. je posredno to potrdil, ko je navedel, da je najprej videl B. B. bežati pred obdolženim, nato pa ležati ga na tleh, saj vsega, kar se je med njima odvijalo, zaradi hitrega poteka ni zaznal.

12E. E. je, kot izhaja iz njegove izpovedi, iz svojega okna videl prvi del dogajanja pred blokom in njegov zaključek pred prihodom policije, medtem pa se je zadržal na poti, ki je vodila iz njegovega stanovanja po stopnicah pred blok. Ko je tja prispel, se je oškodovanec s tal očitno že pobral in ponovno zbežal obdolžencu, tega pa je nato E. E. zadržal do prihoda policije. Glede na povedano, priča ni mogla videti dogodka v tistem delu, ko se je B. B. nahajal na tleh, je pa podobno kot oškodovanec opisala bežanje in tepež oškodovanca pred tem. Da pa se v nekaterih delih njegov opis nekoliko razlikuje od oškodovančevega, je prav zaradi razdalje, s katere je na začetku dogodek opazoval, na kar opozarja tudi pritožnica, povsem logično. Nobenega razloga pa tudi sodišče druge stopnje ni našlo, da bila ta priča neverodostojna, saj posebne naklonjenosti ni izkazala nobenemu od udeležencev v sporu in tudi sicer njegova izpoved ni v nasprotju z drugimi dokazi, na katere se opira izpodbijana sodba.

13Prav tako ne drži trditev pritožnice, da je sodišče prve stopnje izpovedbo F. F. ocenilo kot neverodostojno. Prepis njegovega pričanja potrjuje zaključek v 11. točki izpodbijane sodbe, da mu je bilo zaslišanje odveč in je bil pri opisu dogodka skop, vendar pa v tem strnjenem pričanju v ničemer ni izpodbil tistega, kar je o dogodku povedal oškodovanec, ki mu je zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

14Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil oškodovanec pred obravnavanim dogodkom poškodovan, tega tudi obdolženi v zagovoru ni zatrjeval, in ni nobenega razloga, da bi poškodbe, ki jih je ugotovil izvedenec, pripisali čemu drugemu kot napadu s strani obdolženega. Tako se kot pravilen izkaže zaključek, ki ga pritožnica napada, da vse poškodbe skupaj predstavljajo lahko telesno poškodbo, ki je bila obdolženemu, upoštevaje vse prej navedeno, z gotovostjo dokazana.

15Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega, ki se poda v korist obdolženca, obsega v skladu s 386. členom ZKP tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer posebej ne napada. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolženemu, upoštevajoč olajševalne in obteževalne okoliščine, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu je določilo primerno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo, zaradi česar ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist.

16Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je bil v odločbi o kazenski sankciji v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon, in sicer iz razloga po 6. točki 372. člena ZKP. KZ-1 v tretjem odstavku 56. člena določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Pri obravnavanem kaznivem dejanju gre za deloma isti historični dogodek, glede katerega je policijska postaja obdolžencu dne 19. 4. 2014 izdala odločbo o prekršku št. ..., s katero mu je bila za storitev prekrškov po drugem odstavku 6. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) izrečena globa v znesku 333,83 EUR.

17Pritožbeno sodišče je pred sejo senata skladno z določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP s strani policijske postaje pridobilo podatek, da je obdolženi globo dne 22. 4. 2014 poravnal. Ker zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. člena KZ-1 deloma vsebujejo tudi znake prekrška po navedeni določbi ZJRM, bi bilo v primeru preklica pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu, plačano globo na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 potrebno všteti v izrečeno zaporno kazen, pri čemer je, skladno s četrtim odstavkom 56. člena KZ-1, 42 EUR globe izenačeno z dnevom odvzema prostosti. Ker izpodbijana sodba takšne odločbe ne vsebuje, jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18Ob siceršnji spremembi izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji glede vštetja plačane globe je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.