VSRS Sklep Cp 5/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa povrniti predlagatelju njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 3.726 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih odločb Okrožnega sodišča v Tel Avivu v Izraelu. S prvo sodbo z dne 9. 6. 2005 je izraelsko sodišče odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti nasprotnega udeleženca. Odločilo je, da je predlagatelj z nasprotnim udeležencem, ki je mednarodno priznan nevrokirurg, sklenil pogodbo, da mu bo opravil operacijo benignega znotraj-lobanjskega tumorja proti plačilu 24.000 USD. Sodišče je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec operacijo opravil v UKC Ljubljana, da pa je prišlo do krvavitve v posteljici tumorja in do edema možganskega debla. Odločilo je, da bi bilo ob pravilni strokovni oskrbi mogoče edem odkriti z računalniško tomografijo (CT) in še preprečiti škodljive posledice, zaradi česar je toženec pogodbeno odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je zaradi te opustitve utrpel predlagatelj. Z drugo sodbo z dne 19. 1. 2006 pa je izraelsko sodišče odločilo o višini odškodnine, pri čemer je pri obsegu nastale škode upoštevalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih, duševnih bolečin in trpljenja predlagatelja in premoženjsko škodo; stroške bivanja predlagateljevih bratov v Sloveniji, stroške prevoza predlagatelja v Izrael, stroške prilagoditve stanovanja predlagateljevim posebnim potrebam, izgubo dohodka, stroške v zvezi z oskrbo in tujo pomočjo, stroške v zvezi z nakupom posebnega vozila in rampe ter medicinske opreme, od vsega pa je odštelo prejeta plačila od Zavoda za socialno zavarovanje. Tožniku je skupaj prisodilo 11.177.888 NIS.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje sta predlagatelj in nasprotni udeleženec vložila ugovora in sodišče prve stopnje je v senatu treh sodnikov ugovoru predlagatelja glede odločitve o stroških delno ugodilo, ugovor nasprotnega udeleženca pa je zavrnilo.

3Zoper tisti del sklepa, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen, nasprotni udeleženec vlaga pritožbo. V pritožbi vztraja pri ugovoru, da se lahko izraelska sodba prizna le zoper osebo z enakim imenom in priimkom kot je naveden v izraelskih sodbah, to je prof. A. B., ne pa zoper A. A. B. Navaja, da to, da je sodeloval v izraelskem postopku še ne pomeni, da je bil tam tožen res on. Poudarja, da je tožnik tisti, ki mora pravilno navesti ime toženca, če pa tega ne stori, sam nosi riziko nepriznanja takšne sodne odločbe. Meni, da ne more biti stranka v postopku priznanja tujih sodnih odločb, ki se ne glasijo nanj. Poudarja, da postopek priznanja tujih sodnih odločb ni namenjen temu, da domače sodišče popravlja sodbe tujih sodišč, pač pa jih lahko prizna samo tako, kot se glasijo, torej le zoper osebo, na katero se glasijo.

4Nasprotni udeleženec vztraja tudi pri ugovoru, da s prevodom nesodnega tolmača ni bila izpolnjena strogo formalna zahteva iz 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Navaja, da je iz obrazložitve sodišča prve stopnje - da iz drugega odstavka 245. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v skladu z 256. členom ZPP, uporablja tudi za tolmače, ne izhaja, da bi sodišče za prevajanje vselej moralo imenovati sodnega tolmača – mogoče sklepati, da sodišče šteje, da velja v postopku priznanja tuje sodne odločbe načelo proste presoje dokazov. Opozarja, da to ne drži, saj mora biti glede vsebine tuje odločbe predložen overjeni prevod. Poudarja, da gre za formalno dokazno pravilo, kar pomeni, da mora listino prevesti sodni tolmač kot oseba z javnim pooblastilom, zaradi česar ima listina nato značaj javne listine.

5Nasprotni udeleženec ponavlja ugovor glede pristojnosti izraelskega sodišča. Poudarja, da izraelski sistem mednarodne pristojnosti temelji na angleškem sistemu, v katerem je pristojnost v prvi vrsti pogojena z dejansko prisotnostjo toženca v državi, tako da mu je mogoče tam vročiti tožbo. Šele, če se izkaže, da je zaradi drugih okoliščin pristojnost tega sodišča neprimerna (težavnost izvedbe dokazov, stroški..), lahko odloči, da ni pristojnosti izraelskega sodišča, pri čemer pa mora te okoliščine izkazati tisti, ki pristojnosti ugovarja. Izraelsko sodišče je odločilo, da nasprotni udeleženec teh okoliščin ni uspel izkazati. Nasprotni udeleženec poudarja, da to, da z ugovorom ni uspel, še ne pomeni, da pristojnost izraelskega sodišča ni bila utemeljena izključno z vročitvijo tožbe v Izraelu. Zato je po njegovem mnenju podan pogoj za zavrnitev priznanja po 3. točki prvega odstavka 98. člena ZMZPP.

6Nasprotni udeleženec ugovarja tudi, da ni podana vzajemnost, ker v enakih okoliščinah (poteklo je več kot pet let od izdaje sodbe do vložitve predloga za priznanje) ta sodba v Izraelu ne bi bila priznana. Meni, da je nesmiseln argument sodišča, da izraelska sodišča priznavajo tudi odločbe, starejše od pet let, saj je iz zakona jasno razvidno, da se ne priznavajo, razen v izjemnih primerih.

7Nasprotni udeleženec je po poteku pritožbenega roka (ta je potekel 30. 1. 2013) dne 13. 3. 2013 vložil še dopolnitev pritožbe, kateri je priložil pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Navaja, da bi Vrhovno sodišče dopolnitev pritožbe moralo upoštevati zato, ker se po 111. členu ZMZPP v postopku priznanja tujih sodnih odločb smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ta pa v 30. členu določa, da sodišče upošteva pravno sredstvo, vloženo po roku, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravnem sredstvu nasprotnega udeleženca. Poudarja, da je ratio tega pravila, da sodišče v primeru, ko je pritožbeni postopek že uveden, upošteva vse vloge, ki prispejo do trenutka, ko sodišče o pritožbi odloči.

8Predlagatelj je na pritožbo in na dopolnitev pritožbe odgovoril. Poudarja, da je v tožbi pred izraelskim sodiščem nasprotnega udeleženca označil tako, kot je znan v mednarodnih strokovnih krogih, kot prof. A. B. Poudarja, da je nasprotni udeleženec tožbo prevzel in je v postopku pred izraelskim sodiščem tudi ves čas sodeloval. Predlagatelj navaja, da nasprotni udeleženec v tem postopku nikoli ni ugovarjal pravnemu mnenju odvetnika R. R. iz Izraela o vsebini izraelskega prava, zato so vse njegove navedbe, ki se od tega mnenja razlikujejo, neutemeljene. Opozarja, da bi nasprotni udeleženec lahko zahteval, naj sodišče preko Ministrstva za pravosodje pridobi podatke o veljavni pravni ureditvi in uporabi teh predpisov v Izraelu, pa tega ni zahteval. V odgovoru na dopolnitev pritožbe pa predlagatelj obrazlaga, zakaj je uporaba 30. člena ZNP v obravnavani zadevi nesprejemljiva in predlaga, naj Vrhovno sodišče dopolnitve pritožbe in presenetljivo pristransko napisanega pravnega mnenja ne upošteva. V nadaljevanju tudi nasprotuje stališčem, ki so izražena v dopolnitvi pritožbe.

9Vrhovno sodišče dopolnitve pritožbe z dne 13. 3. 2013 ni upoštevalo.

10V 30. členu ZNP je določeno, da udeleženci lahko vlagajo pravna sredstva tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji. Kdor misli, da je s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. V tem primeru presodi sodišče prve stopnje, ali je podan njegov pravni interes za vložitev pravnega sredstva. Udeleženec iz prvega odstavka tega člena mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena. Sodišče upošteva pravno sredstvo udeleženca iz prvega odstavka tega člena, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca.

11Določba 30. člena ZNP pride v poštev le v primeru, ko nekdo, ki ni sodeloval v postopku, šele kasneje izve za odločbo, s katero je prizadet njegov pravni interes, zato tega pravila nikakor ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ko nasprotni udeleženec ves čas sodeluje v postopku. Udeleženci, ki so v postopku ves čas sodelovali, morajo v skladu z tretjim odstavkom 31. člena ZNP pritožbo vložiti v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa. Po tretjem odstavku 33. člena ZNP lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Zato v obravnavanem primeru tudi te določbe ni mogoče uporabiti. Vrhovno sodišče zato dopolnitve pritožbe ni upoštevalo.

12Pritožba ni utemeljena.

13Res je, da sta bili izraelski sodbi izdani zoper toženca prof. A. B., postopek za priznanje tuje sodne odločbe pa teče zoper A. A. B. Sodišče prve stopnje ima prav, da je bistvenega pomena, da je identiteta osebe nesporna. Minimalne razlike pri zapisu osebnega imena, kot je navedba še drugega imena V. poleg sicer pravilne navedbe imena in priimka A. B., sodišče lahko zanemari. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi Up-213/01 navedlo, da kljub morebitni napaki v tožbi v zapisu priimka, ob siceršnji nesporni identiteti toženca, sodba toženca zavezuje(1). Nasprotni udeleženec v pritožbi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil on tisti, ki je sodeloval v postopku pred sodiščem v Izraelu. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je identiteta podana, ugovor nasprotnega udeleženca pa neutemeljen.

14ZMZPP v drugem odstavku 95. člena določa, da mora stranka, ki zahteva priznanje, če tuja sodna odločba ali njen overjen prepis nista sestavljena v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, predložiti tudi overjen prevod tuje sodne odločbe v jezik, ki je pri sodišču v uradni rabi. Ni utemeljen ugovor nasprotnega udeleženca, da zato, ker gre za strogo formalno dokazno pravilo v izjemnih primerih ni mogoče dopustiti dokazovanja vsebine tuje sodne odločbe z neoverjenim prevodom. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da lahko sodišče v izjemnem primeru, ko se izkaže, da ni sodnega tolmača za določen jezik, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti overjenega prevoda, dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za kandidate za sodne tolmače (5. člen Pravilnika o sodnih tolmačih). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima prevajalec univerzitetno diplomo Univerze iz Tel Aviva, da je bil uradni prevajalec na uradnem obisku predsednika v Izraelu leta 2006 in je tudi priznan prevajalec hebrejskega jezika pred slovenskimi državnimi organi, na Veleposlaništvu RS v Izraelu in pri Društvu znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije ter Društvu Slovenskih književnih prevajalcev, je pravilna ocena sodišča, da je bila ustrezna strokovnost prevajalca v tem postopku izkazana. Nasprotni udeleženec v pritožbi pravilnosti te ocene ne izpodbija, prav tako pa tudi ne ugovarja, da kvaliteta prevoda ni ustrezna.

15Neutemeljen je tudi ugovor nasprotnega udeleženca, da bi moralo sodišče zavrniti priznanje tuje sodne odločbe, ker je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe (tretja točka prvega odstavka 98. člena ZMZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izraelska pravna ureditev takšna, da je podana pristojnost izraelskega sodišča, če je tožba tožencu vročena v Izraelu, da pa lahko toženec izkaže, da so podane okoliščine, zaradi katerih pristojnost izraelskega sodišča ni primerna (forum non conveniens). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so o tem vprašanju izraelska sodišča odločala na treh stopnjah. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da nasprotni udeleženec takšnih okoliščin ni izkazal, drugostopenjsko sodišče je odločitev spremenilo in je ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo, dokončno pa je o tem odločilo izraelsko Vrhovno sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča in na koncu ocenilo, da je težave toženca zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji, zlasti upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe in da zato ni podan razlog za zavrnitev priznanja iz tretje točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP.

16Nasprotni udeleženec vztraja tudi pri ugovoru, da ni vzajemnosti (101. člen ZMZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se po izraelski pravni ureditvi ne priznajo sodne odločbe, če od izdaje sodbe do vložitve predloga za priznanje preteče več kot pet let, razen, če sta se država Izrael in država, iz katere sodba izvira, dogovorili drugače, ali če obstajajo posebne okoliščine, ki opravičujejo zamudo. Sodišče prve stopnje ima prav, ko navaja, da se v postopku priznanja tuje sodne odločbe vzajemnost vselej ugotavlja le na načelni ravni. Sodišču prve stopnje, zaradi ugovora, da ni vzajemnosti, ni bilo treba ugotavljati, ali bi v konkretnem primeru – glede na to, da je poteklo več kot pet let od izdaje sodb do vložitve predloga za priznanje – izraelsko sodišče priznanje zavrnilo, ali pa bi ocenilo, da razlogi na strani predlagatelja (bolezen in slabo finančno stanje predlagatelja, ki je prav posledica škodnega dogodka) zamudo opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ocenilo le, ali so omejitve, ki jih Izrael postavlja v zvezi s priznanjem tujih sodnih odločb, toliko večje od omejitev po slovenski pravni ureditvi, da vzajemnosti ni. Za obstoj materialne vzajemnosti ni treba, da tuja država predvideva povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše(2). Pristop sodišča prve stopnje v odločbi o priznanju z dne 13. 8. 2012 je bil torej pravilen. Sodišče je namreč odločilo, da je petletni rok za vložitev predloga dovolj dolg, da ne zmanjšuje možnosti za priznanje slovenskih sodnih odločb do te mere, da bi bilo mogoče oceniti, da ni vzajemnosti. Vrhovno sodišče s to oceno sodišča prve stopnje soglaša. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da obstaja vzajemnost in da ni razloga za zavrnitev priznanja po prvem odstavku 101. člena ZMZPP.

17Nasprotni udeleženec v postopku priznanja tujih sodnih odločb nikoli ni ugovarjal, da bi bil učinek njunega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (100. člen ZMZPP). Sodišče prve stopnje je v prvi odločbi z dne 13. 8. 2012 zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti in ocenilo, da ta pridržek ni podan(21. točka obrazložitve). Pravilnosti te odločitve sodišča prve stopnje nasprotni udeleženec ni izpodbijal ne v ugovoru in je tudi ne izpodbija v pritožbi. Vrhovno sodišče je glede na to le po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 111. členom ZMZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP) preverilo pravilnost uporabe materialnega prava. Pri odločanju o tem, ali je podan pridržek javnega reda, sodišče ne ugotavlja, ali postopek in odločba, ki je bila izdana v tem postopku, ustreza zahtevam, ki jih v zvezi z vodenjem postopka in vsebino odločitve določa slovensko pravo. To, da so bila morda postopkovna pravila, ki jih je uporabilo tuje sodišče, drugačna od slovenskih, in da bi bila morda zaradi drugačnih pravil materialnega prava odločitev pred slovenskimi sodišči drugačna, nikakor ne more biti razlog za zavrnitev priznanja. Pridržek javnega reda je podan le, kadar bi bili učinki priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije. V teoriji se poudarja, da mora biti zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zaradi nasprotovanja javnemu redu skrajni ukrep, ki ga država lahko uporabi le, če bi priznanje povzročilo učinke, ki so zanjo povsem nesprejemljivi(3). Uradni preizkus ni pokazal nobenih postopkovnih in materialnopravnih razlogov, ki bi narekovali uporabo pridržka javnega reda.

18Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP v povezavi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19Odločitev, da nasprotni udeleženec sama krije svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP in je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Na podlagi navedenih določb pa mora nasprotni udeleženec predlagateljici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po 12. členu Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) glede na vrednost predmeta nagrada s količnikom 1 znaša 5.175 EUR, kar pomeni, da mora nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti 3.726 EUR (po tarifni št. 3468 količnik 0,6 in 20 % DDV). Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je Vrhovno sodišče ocenilo, da stroški odgovora na dopolnitev pritožbe niso bili potrebni za pravdo.

---.---

Op. št. (1): A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2003, str. 1789.

Op. št. (2): I. Grbin, Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator Zagreb, 1980, str. 107 in 108, M. Ilešič, A. Poljanar-Pavčnik in D. Wedam Lukić, Mednarodno zasebno pravo, zakon s komentarjem, ČZ UL SRS, 1983, str. 118.

Op. št. (3): I. Grbin, op. cit., str. 117 in J. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, LXV. letnik, 2005, str. 254.