UPRS sodba II U 407/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je dne 17. 9. 2014 pod v uvodu navedeno številko na podlagi prvega odstavka 11. člena in petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) sprejela ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi suma koruptivnega ravnanja pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje v Občini Videm. Z navedenim aktom je senat Komisije sprejel ugotovitev, da so župan Občine Videm in štirje člani komisije za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, med katerimi je bila tudi direktorica občinske uprave, sebi in svojim družinskim članom nakazovali visoko nadpovprečna sredstva iz naslova vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Pri tem so sredstva družinskim članom nakazovali tudi z zlorabo osebnih podatkov. Njihova ravnanja kažejo na sum korupcije, kot jo določa 1. točka 4. člena ZIntPK.

2Komisija za preprečevanje korupcije je postopek o sumu korupcije uradnih oseb v predmetni zadevi pričela na podlagi prejete anonimne prijave. V postopku je skušala pridobiti pojasnila od občine in nato od Urada RS za javna plačila (UJP) in na osnovi tega ugotovila, da je šlo za nakazila v znesku 2.038,25 € z občinskega računa različnim fizičnim osebam, pri tem pa je preko 500 fizičnih oseb prejelo natanko ta znesek, 22 jih je prejelo dvakratnik, 8 posameznikov tri ali večkratnik, posebej pa izstopa 5 oseb, to so 4 člani občinske komisije za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, med katerimi sta tudi direktorica občinske uprave in župan. Občina je pojasnila, da dokumentacije v zvezi z vračanjem vlaganj v telekomunikacijsko omrežje ne hrani več, zato je Komisija od Državnega pravobranilstva RS, ki je na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO) sklepalo poravnave s fizičnimi osebami oziroma občinami, pridobila dodatna pojasnila in sklenjeno poravnavo med Republiko Slovenijo in obravnavano občino. Na podlagi te poravnave je občina prejela sredstva v višini 1,5 mio € od SOD kot izplačevalca, med upravičence pa je ta znesek razdelila na podlagi vlog in dokumentacije posameznih upravičencev. Občina je Komisiji pojasnila merila in določitev zneska vračila, relevantnih in verodostojnih dokazil pa zaradi uničenja ni predložila. Pri pridobivanju podatkov pri nekaterih posameznih prejemnikih sredstev je bila Komisija s strani DURS obveščena, da so bili med prejemniki sredstev tudi družinski člani nekdanje direktorice občinske uprave, ki pa jih med uradnimi prejemniki sredstev, katerih izplačevalec je bila občina, Komisija ni našla. Uvrščeni tudi niso bili na seznam, ki ga je občina predložila Državnemu pravobranilstvu. Komisija je nato od poslovne banke pridobila natančnejše podatke o posamičnih denarnih transakcijah navedenega družinskega člana, podatki pa so pokazali, da je občina pri več nakazilih po natančno 2.038,25 € v sistemu prikazala druga imena prejemnikov sredstev, kot pa je bil račun, na katerega so bila sredstva dejansko nakazana. Osebna imena so bila različna, račun pa je bil vedno isti, to je račun družinskega člana nekdanje direktorice občinske uprave. Po podatkih DURS je celotna družina nekdanje direktorice občinske uprave iz naslova vračila vlaganj prejela dobrih 50.000,00 €, kar glede na ostale prejemnike odraža relativno in absolutno velik prispevek te družine k izgradnji omrežja v obliki vloženega materiala ali delovnih ur. O teh ugotovitvah je komisija seznanila tudi policijo.

3Komisija še ugotavlja, da bi v skladu z Zakonom o računovodstvu občina morala dokumentacijo vezano na izplačila iz proračuna hraniti najmanj 5 let. Zakon o računovodstvu namreč določa minimalne roke, ki v internih pravilnikih ne morejo biti krajši. Na podlagi tega je Komisija sprejela mnenje, da ravnanja uradnih in odgovornih oseb občine, to je članov občinske komisije za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, med katerimi je tudi nekdanja direktorica občinske uprave, kažejo na upravičen sum korupcije, ki jo določa 1. točka 4. člena ZIntPK. Te osebe so namreč sebi in svojim družinskim članom nakazovale nesorazmerno visoka sredstva iz naslova vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na podlagi ZVVJTO, pri čemer so sredstva na račun drugih oseb (družinskih članov) nakazovale tudi z zlorabo osebnih podatkov.

4Komisija korupcije dokončno ne more potrditi oziroma ugotoviti, saj dokumentacija ne obstaja več. Kljub temu pa je Komisija pri preverjanju denarnih tokov občine pri več prejemnikih javnih sredstev odkrila vzorec nedovoljenega ravnanja, ko so sredstva, namenjena vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, na svoj osebni bančni račun dobile osebe, ki niso bile na seznamu upravičencev in to tako, da je bila sled toka denarja od občine do njih zabrisana. Nazivi prejemnikov sredstev in transakcijski računi nakazil se namreč pri nakazilih (zlasti) družinskim članom članov občinske komisije za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne ujemajo, ob tem da so bila očitno zlorabljena številna druga osebna imena in podatki. Razen tega, tudi če se ne upošteva nakazil družinskim članom, so bili daleč največji posamični prejemniki sredstev iz naslova vračanj in vlaganj v telekomunikacijsko omrežje prav župan, tedanja direktorica občinske uprave ter ostali trije člani komisije za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Čeprav se občina pri pojasnjevanju nakazil posameznim osebam sklicuje na pretek dveletnega roka hrambe dokumentacije v zvezi z vračanjem vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, zaradi česar dejanskega stanja glede pravnih podlag za izplačila ni mogoče ugotoviti, pa obstaja logičen dvom v to, da so prav navedene osebe kot upravičenci za vračilo v toliko večjem obsegu vlagale v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja kot drugih 500 fizičnih oseb. Ob tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da bi morala Občina Videm dokumentacijo hraniti najmanj 5 let. Uničenje dokumentacije po dveh letih od izplačil kaže na kršitev zakonsko predpisanih rokov hrambe, ki jih interni pravilniki ne smejo krajšati in hkrati predstavlja pomemben indic, da so želeli akterji na občini dokumente, ki bi nedvoumno izkazali dejansko stanje, zavestno uničiti.

5Izjave obravnavanih oseb temeljijo le na njihovih izpovedih brez relevantnih in verodostojnih dokazil o drugačnem dejanskem stanju. Zgolj trditve, da je vsaka od obravnavanih oseb nadpovprečno veliko vložila v izgradnjo lokalnega telekomunikacijskega omrežja, pri čemer nobena od njih tega z ničemer niti verjetno ni dokazala, ne morejo izkazati dejanskega stanja, saj so povsem subjektivne narave. Uničenje dokumentacije sicer Komisiji predstavlja nepremostljivo oviro pri popolnem ugotavljanju dejanskega stanja, hkrati pa kaže, da je imelo to uničenje namen prikritja podatkov. Navedena ravnanja z veliko verjetnostjo kažejo, da so uradne in odgovorne osebe občine pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ravnale protizakonito in svoj položaj izkoristile za to, da so javna sredstva, namenjena vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, nakazale na lastne transakcijske račune in na transakcijske račune svojih družinskih članov. Zato obstaja utemeljen sum, da so te osebe kršile dolžno ravnanje uporabe javnih sredstev za namen, ki ga je določal ZVVJTO, zlorabile svoj položaj ter sebi in družinskim članom omogočile znatno premoženjsko korist. Navedeno odločitev je senat sprejel z dvema glasovoma za in enim glasom proti. Proti je glasovala namestnica predsednika, ki je o tem izdala pisno odklonilno ločeno mnenje.

6Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno uporabljenega materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Predlaga izdajo sodbe, s katero naj sodišče ugotovi, da je s sprejemom in objavo predmetnih ugotovitev o konkretnem primeru tožena stranka posegla v sledeče človekove pravice tožeče stranke:

- pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS,

- pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS,

- pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS,

- pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS,

- pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter

- pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

7Nadalje predlaga, naj sodišče ugotovi, da so ugotovitve o konkretnem primeru nezakonite in jih odpravi. Toženi stranki naj prepove dajati izjave za javnost glede predmetnih ugotovitev, hkrati pa je tožena stranka dolžna s svojih spletnih strani in drugih objav te ugotovitve in druge dokumente, ki se nanašajo na tožečo stranko, odstraniti. Tožeča stranka priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

8Tožeča stranka zatrjuje, da gre v primeru predmetnih ugotovitev o konkretnem primeru za dokončen upravni akt in je zato tožeči stranki priznana pravica do upravnega spora na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter 15. člena ZIntPK. Navaja, da so bile predmetne ugotovitve izdane v okviru izvrševanja upravne funkcije in je z njimi odločeno o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke, zato je to upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Razen tega pa vlaga tožbo tudi po 4. členu ZUS-1. Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, kar posamezniku zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa še posebej in izrecno zagotavlja tudi četrti odstavek 15. člena Ustave.

9Osnutek ugotovitev je tožena stranka pred javno objavo poslala (tudi) tožeči stranki na podlagi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK. Tožeča stranka je v svojem odgovoru pojasnila, da so ugotovitve oziroma očitki komisije v celoti neutemeljeni. Pri tem je v svojih izjasnitvah pojasnila obseg opravljenega dela pri izgradnji telekomunikacijskega omrežja. Prejemnika sta bila tožeča stranka in njen mož, slednji pa je sredstva prenesel na račune svojih otrok. Pavšalne ugotovitve tožene stranke nakazujejo na sum korupcije, kar kaže na problematiko dokazih standardov, saj se praviloma v slovenskem upravnem pravu zahteva dokazni standard gotovosti. Zaključek tožene stranke in javna objava ugotovitev, da naj bi tožeča stranka ravnala koruptivno in da naj bi zlorabljala osebne podatke, pri čemer pa tožena stranka resničnega dejanskega stanja ni mogla ugotoviti, glede na to, da dokumentacija ne obstaja več, in svoje zaključke podaja zgolj na podlagi dvoma, vsekakor predstavljajo nezakonit in prekomeren poseg v ustavne pravice tožeče stranke. Nezakonitost in neustavnost ravnanj tožene stranke pa je še toliko bolj intenzivna, ker je tožena stranka svoje ugotovitve javno objavila na svoji spletni strani ter tako z njimi seznanila širšo javnost. Da se tega zavedajo tudi posamezni člani tožene stranke, izhaja tudi iz ločenega mnenja, ki ga je podala namestnica predsednika KPK. Glede na to tožeča stranka zahteva razpis glavne obravnave, na kateri se bo lahko ugotovilo resnično dejansko stanje in kjer se bodo upoštevale tudi navedbe tožeče stranke. Ob tem tožeča stranka dodaja, da navedeni postopek ni vključeval le nadzora nad tožečo stranko, temveč tudi nad njenimi družinskimi člani, za kar pa komisija po 41. členu ZIntPK nima pooblastila.

10V nadaljevanju tožeča stranka zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ker se tožena stranka do vsebine navedb oziroma podanih izjasnitev tožeče stranke ni opredelila. Opozarja, da tožena stranka nima pooblastila, da bi preverjala izvor premoženja tožeče stranke. V konkretnem primeru gre za postopek kaznovalno pravne narave, v okviru katerega je tožena stranka izvedla dokazni postopek oziroma večje število preiskovalnih dejanj, pri tem pa tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v dokaznem postopku. S tem je bila kršena tožničina pravica do navzočnosti in izvajanja dokazov iz 2. in 3. alinee 29. člena Ustave RS. Če je tožena stranka ugotovila sum kaznivega dejanja, lahko o tem obvesti pristojne organe, vendar pa o tem ni pooblaščena sprejemati posebnega dokumenta, saj je to v očitnem neskladju z domnevo nedolžnosti, ki je zagotovljena s 27. členom Ustave RS ter drugim odstavkom 6. člena EKČP.

11Tožeča stranka predlaga tudi, da sodišče prekine postopek odločanja o tej tožbi in pred Ustavnim sodiščem prične postopek pred Ustavnim sodiščem zaradi neskladja ZIntPK s 23. členom Ustave RS. Do tega naj bi prišlo z javno objavo ugotovitev po 18. členu ZIntPK, ne da bi bilo tožeči stranki pred tem omogočeno sodno varstvo oziroma preizkus zakonitosti ugotovitev tožene stranke. To pa je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, tožeči stranki pa je kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

12Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da predmetnih ugotovitev ni mogoče šteti za akt iz 2. člena ZUS-1. Pojasnjuje, da je osnutek ugotovitev o konkretnem primeru tožeči stranki poslala v odgovor v skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK, njen odgovor pa skupaj z ugotovitvami objavila na spletni strani. Tožeči stranki je bila tako dana možnost izjasnitve in so ji bile tako zagotovljene vse pravice oziroma upravičenja, ki ji jih daje ZIntPK. Razen tega tožeča stranka v odgovoru z dne 26. 8. 2014 pojasnjuje dejansko stanje zadeve, morebitnih dokazov pa ni predložila, kot tudi ni predlagala izvedbe dokazov. Tožena stranka je tako ocenila, da samo navedbe ne morejo pripeljati do tega, da bi bilo treba opis dejanskega stanja spremeniti, razen tega pa tožeča stranka ugotovitev niti ne prereka. Poglavitni namen pooblastil, ki jih ima tožena stranka na področju omejevanja korupcije je v tem, da se prepozna in identificira koruptivna ravnanja ter kasneje bodisi skozi načelna mnenja ali ugotovitve o konkretnem primeru to javno objavi. Gre za soočenje mnenj tožene stranke in obravnavane osebe, ki jih tožena stranka predstavi javnosti. S tem tožena stranka osvešča javnost o postavljenih standardih na področju preprečevanja korupcije in deluje edukativno, saj javnost osvešča, kakšno bi bilo pravilno ravnanje, od obravnavane osebe pa se v tej fazi pričakuje, da za svoja ravnanja sprejme določeno odgovornost, vse ostalo pa je stvar obravnave pred drugimi pristojnimi organi. Namen izdaje izpodbijanega akta je prevencija in osveščanje javnosti o tistih zadevah, ki so javnega pomena. Tožena stranka zavrača tudi trditev tožeče stranke, da je bilo v predmetni zadevi poseženo v pravice tožeče stranke iz 22., 23., 27., 29. in 33. člena Ustave RS.

13Razen tega tožena stranka še pojasnjuje, da je njena dolžnost, da v skladu z 18. členom ZIntPK s svojimi ugotovitvami in ugotovljenimi nepravilnostmi seznani javnost. Narava načelnih mnenj in ugotovitev tožene stranke je takšna, da kot neobvezne smernice služijo učenju in osveščanju nedoločenega ali v primeru ugotovitev o konkretnem primeru določenega kroga posameznikov o nevarnosti korupcije ter krepijo protikorupcijsko kulturo v družbi.

14Tožena stranka se tudi ne strinja s predlogom tožeče stranke, da bi naj bila njena naloga le v tem, da predlaga uvedbo postopka pred drugimi državnimi organi, saj bi to pomenilo, da je tožena stranka sama sebi namen in kot taka nepotrebna.

15Tožba ni utemeljena.

16ZIntPK z namenom krepitve delovanja pravne države določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in za preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov (1. člen zakona). Korupcija je, kot to določa 1. točka 4. člena ZIntPK, vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

17Z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji je ustanovljena komisija za preprečevanje korupcije, ki kot samostojen in neodvisen državni organ v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih (5. člen ZIntPK).

18Pristojnosti komisije ob sumu korupcije ali drugih kršitev določa 13. člen ZIntPK. Ta pravi, da lahko komisija na lastno pobudo, na podlagi prijave pravne ali fizične osebe ali na zahtevo iz drugega odstavka tega člena (to je na zahtevo, ki jo podajo v drugem odstavku 13. člena navedeni državni organi oziroma institucije) uvede postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja (prvi odstavek 13. člena ZIntPK). Po končanem postopku komisija izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru. Načelna menja in ugotovitve komisije po tem členu ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe in nimajo oblike upravne odločbe. V načelnih mnenjih in ugotovitvah lahko komisija obdeluje osebne podatke posameznika in sicer ime, priimek, funkcijo, položaj in zaposlitev (peti odstavek 13. člena ZIntPK).

19Ugotovitve komisije o konkretnem primeru vsebujejo zlasti opis dejanskega stanja, oceno ravnanja s pravnega vidika, z vidika krepitve integritete javnega sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje (šesti odstavek 13. člena ZIntPK).

20Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku 7 delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje (sedmi odstavek 13. člena ZIntPK). Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Če bi javna objava ugotovitev komisije ogrozila interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, se komisija o terminu in vsebini javne objave predhodno posvetuje s pristojnim organom (osmi odstavek 13. člena ZIntPK).

21Če s tem zakonom ni določeno drugače, pri svojih postopkih komisija uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper odločbo komisije ni mogoča pritožba, dopusten pa je upravni spor (15. člen ZIntPK).

22Komisija o svojem delu obvešča javnost z objavo svojih načelnih mnenj, stališč in odločitev ter sklicev sej in njihovih zapisnikov (prvi in drugi odstavek 18. člena ZIntPK).

23Organizacijo in poslovanje komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije kot samostojnega in neodvisnega državnega organa ter podrobno določitev postopkov, s katerimi komisija uresničuje svoje zakonske naloge na področjih preprečevanja in omejevanja korupcije, nasprotja interesov, krepitve integritete in transparentnosti javnega sektorja ter pravne države določa Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Poslovnik). Ta postopek zaradi suma korupcije kot enega od vrste postopkov, ki tečejo pred komisijo, določa v 3. alinei prvega odstavka 34. člena Poslovnika.

24Sprejem osnutka odločitve in pravico do predhodne izjasnitve glede ugotovitev Poslovnik ureja v 52. členu in s tem dopolnjuje določbe 13. člena ZIntPK. Kadar se ugotovitve v povezavi s sprejemom načelnega mnenja ali ugotovitve o konkretnem primeru koruptivnega ravnanja nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, senat komisije na seji sprejme osnutek mnenja oziroma ugotovitev in ga pošlje osebi ali organu v predhodno izjasnitev ali mnenje (prvi odstavek 52. člena Pravilnika). Če senat komisije oceni, da obstaja verjetnost, da bi vnaprejšnje seznanjanje osebe z ugotovitvami komisije ogrozilo interese kakšnega drugega sodnega postopka, zaprosi za mnenje organ, ki ta postopek vodi. Ta organ mora komisiji sporočiti najpozneje v roku 5 dni od prejema zaprosila svoje mnenje, sicer se šteje, da nima zadržkov. Senat komisije na mnenje ni vezan (drugi odstavek 52. člena Pravilnika).

25Oseba, ki ji je bil osnutek poslan, lahko v roku sedmih delovnih dni komisiji posreduje svoje stališče, argumente in navedbe v povezavi z dejanskimi in pravnimi vidiki osnutka mnenja ali ugotovitev. Na utemeljeno prošnjo osebe lahko predsednik rok podaljša za nadaljnjih sedem delovnih dni. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku v predpisanem ali podaljšanem roku ne izjasni, to ni ovira za sprejem in javno objavo končne odločitve (tretji odstavek 52. člena Poslovnika).

26Odgovor osebe, ki ji je bil poslan osnutek mnenja ali ugotovitev, po proučitvi nosilca zadeve obravnava senat komisije na seji. Po oceni navedb v odgovoru lahko senat komisije odloči: da se postopek obravnave zaključi in osnutek sprejeme brez sprememb; da se sprejme drugačna odločitev, kot je bila v osnutku mnenja in ugotovitev; da se zadevo vrne nazaj v obravnavo in izvede nadaljnje ukrepe za razjasnitev primera ali da se osebo, ki je poslala odgovor, povabi na sejo senata komisije z namenom razjasnitve dodatnih okoliščin (četrti odstavek 52. člena Poslovnika). Končna odločitev se objavi na spletnih straneh komisije ali na tiskovni konferenci skupaj z vsebino pisnega odgovora osebe, razen če ta objavi odgovora ali njegovega dela izrecno vnaprej nasprotuje. V objavljenih odločitvah se lahko obdelujejo osebni podatki funkcionarjev, uradnikov na položajih in poslovodnih oseb, kot jih opredeljuje ZIntPK in sicer ime, priimek, funkcija, položaj in subjekt javnega sektorja, v katerem je obravnavana oseba zaposlena oziroma opravlja funkcijo (peti odstavek 52. člena Poslovnika).

27Če senat komisije na isti seji ali po dodatni obravnavi zadeve oceni, da bo sprejel odločitev, ki se v dejanskih in pravnih okoliščinah pomembno razlikuje od osnutka v škodo osebe, na katero se ugotovitve nanašajo, sprejme nov osnutek odločitve in ponovno izvede postopek po tem členu (šesti odstavek 52. člena Poslovnika).

28Tožeča stranka je s sklicevanjem na 2. in 4. člen ZUS-1 vložila tožbo zoper ugotovitve o konkretnem primeru, ki jih je Komisija za preprečevanje korupcije izdala na podlagi petega odstavka 13. člena ZIntPK. Po presoji sodišča izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru ne pomenijo dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Po izrecni določbi petega odstavka 13. člena ZIntPK ugotovitve komisije nimajo upravne oblike, razen tega pa so tudi po vsebini to samo ugotovitve, z njimi pa se ne posega v pravni položaj osebe. V obravnavani zadevi torej ne gre za upravni spor po 2. členu ZUS-1.

29Tožnica pa vlaga tožbo tudi na podlagi 4. člena ZUS-1, saj zatrjuje, da je bilo s sprejemom in objavo predmetnih ugotovitev o konkretnem primeru poseženo v njene v tožbenem zahtevku navedene človekove pravice, ki so v tej sodbi povzete v 6. točki obrazložitve. Po 4. členu ZUS-1 (ki sledi drugemu odstavku 157. člena Ustave RS) v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to, da za varovanje teh pravic tožnica nima drugega sodnega varstva, je v skladu s 4. členom ZUS-1 podana pristojnost Upravnega sodišča za odločanje v predmetni zadevi. S tem pa je varovana tudi tožničina pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

30V obravnavani zadevi gre torej za tožbo po 4. členu ZUS-1, torej za subsidiarni upravni spor, v katerem je presoja sodišča omejena na to, ali so bile z napadenim aktom oziroma dejanjem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine navedene v tožbi in ne zajema celotne presoje napadenega akta in postopka njegove izdaje ter še toliko manj presoje v aktu ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene. Gre za postopek in akt, izdan na podlagi 13. člena ZIntPK, v katerem so med drugim predpisane posebnosti postopka za take primere, ZUP pa se v takih zadevah uporablja le subsidiarno (prvi odstavek 15. člena ZIntPK). (Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 476/2013).

31Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bilo z dejanji v postopku sprejema ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije poseženo v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine. Do tega bi naj prišlo zato, ker je komisija izvedla dokazni postopek oziroma večje število preiskovalnih dejanj zoper tožnico, pri tem pa tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v dokaznem postopku. S tem bi naj bilo po mnenju tožeče stranke poseženo v pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS in domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS.

32Glede tega sodišče pojasnjuje, da niti ZIntPK niti ZUP ne določata, da mora organ, ki uvede in vodi postopek po uradni dolžnosti o uvedbi postopka do sprejetja osnutka ugotovitev kogarkoli obvestiti oziroma o uvedbi in vodenju postopka izdati kakršenkoli akt. Ni niti določeno, da mora v postopek, takoj ko zve zanj, vključiti osebe, na katere se procesno gradivo, ki ga komisija oziroma njena pooblaščena oseba pridobiva v tej fazi postopka, nanaša. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije, pa še ta se lahko opusti iz razlogov, navedenih v isti določbi ZIntPK.

33Ker že osnutek ugotovitev o konkretnem primeru med drugim vsebuje tudi opis dejanskega stanja (šesti odstavek 13. člena ZIntPK), mora uradna oseba pred sprejetjem osnutka na seji komisije relevantno dejansko stanje ugotoviti. V tej fazi postopka uradna oseba za pripravo osnutka ugotovitev zbira procesno gradivo, ocenjuje njegovo dokazno vrednost, ga dopolnjuje (139. člen ZUP). Katere informacije in dokaze bo pridobila in kdaj bo ocenila, da jih ima dovolj za pripravo osnutka ugotovitev, v okviru procesnega vodstva ocenjuje uradna oseba, ki pri tem upošteva načelo proste presoja dokazov (10. člen ZUP), načelo samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP) in načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in svoje pristojnosti ter pooblastila glede konkretnega primera. Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva oziroma dokazi nanašajo, v tej fazi postopka, torej v fazi zbiranja procesnega gradiva, ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Tožbeni ugovori, da bi moral biti tožnik vključen v postopek že v tej fazi, torej niso utemeljeni.

34Po izrecni določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK in 52. člena Poslovnika se oseba, na katero se ugotovljena dejstva oziroma dokazi nanašajo, v postopek po 13. členu ZIntPK vključi šele po sprejetju osnutka ugotovitev o konkretnem primeru na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev. Šele ko komisija na seji (prej vodi postopek in gradiva za komisijo pripravlja uradna oseba) sprejme osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, ki ima v šestem odstavku 13. člena ZIntPK predpisane sestavine (opis dejanskega stanja, oceno ravnanja s pravnega vidika, z vidika krepitve integritete javnega sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje) s tem določi krog oseb, na katere se ugotovitve nanašajo. V takem primeru mora (razen če gre za izključitvene razloge, zaradi katerih se te osebe v postopek ne vključijo, kar je določeno v sedmem odstavku 13. člena ZIntPk), v nadaljevanje postopka vključiti tudi te osebe, jim poslati osnutek ugotovitev in jim določiti čas, v katerem naj se o ugotovitvah izjavijo. (Enako tudi že prej omenjena sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 476/2013).

35V obravnavani zadevi je postopek tekel v skladu z navedenimi določbami, v okviru katerega je bila tožnici tudi dana možnost udeležbe v postopku. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru je bil poslan tožnici v odgovor, tožnica pa je nanj v danem roku odgovorila. S tem je bila tožnici dana možnost udeležbe v postopku in s tem ne v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ne domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ne v pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS ni bilo poseženo.

36Tožeča stranka ni pojasnila, v katero človekovo pravico ali temeljno svoboščino bi naj bilo poseženo zaradi po njenih navedbah neizpolnjenega dokaznega standarda gotovosti v obravnavani zadevi. Naloga komisije je, da v ugotovitvah o konkretnem primeru navede (zlasti) opis dejanskega stanja, oceno ravnanja s pravnega vidika, z vidika krepitve integritete javnega sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje (šesti odstavek 13. člena ZIntPK). Po presoji sodišča v tem upravnem sporu (z vidika morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) presojane ugotovitve o konkretnem primeru po vsebini sledijo s šestim odstavkom 13. člena ZIntPK predpisanim sestavinam in s tem v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine ni bilo poseženo. Enako velja tudi za ugovor tožeče stranke, da gre v izpodbijanih ugotovitvah le za „sum“ korupcije. Ugotovitve Komisije morajo namreč vsebovati opis dejanskega stanja, na osnovi tega pa Komisija poda oceno ravnanja s pravnega vidika in z vidika korupcijskih tveganj. Tako je ravnala Komisija tudi v obravnavanem primeru in podala oceno, da gre za sum korupcije, takšen zaključek pa tudi obširno obrazložila s podatki o denarnih transakcijah in o načinu izplačil (tudi) z zlorabo osebnih podatkov, ko se v seznamih prejemnikov navajajo osebe, ki niso bile dejanski prejemniki sredstev.

37Pri tem na odločitev ne vpliva, da je članica komisije oziroma namestnica predsednika podala ločeno odklonilno mnenje, saj je bila odločitev sprejeta z dvema glasovoma za, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZIntPK.

38Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi z nadzorom, ki bi ga naj komisija izvajala nad tožničinimi družinskimi člani, saj v predmetni zadevi ni šlo za postopek po 41. členu ZIntPK, ampak za postopek suma korupcije po 13. členu ZIntPK, ugotovitve o konkretnem primeru pa se nanašajo na tožničine družinske člane le, kolikor je do tega pripeljalo ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s tožničinim delovanjem v komisiji za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.

39Sodišče pa tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek zaradi vložitve zahteve pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 18. člena ZIntPK, ki določa, da komisija o svojem delu obvešča javnost z objavo svojih načelnih mnenj, stališč in odločitev. Določbe o tem, da se ugotovitve o konkretnem primeru predstavijo javnosti, vsebuje tudi osmi odstavek 13. člena ZIntPK, katerega presoje ustavnosti tožeča stranka sicer ne predlaga. Tožeča stranka zatrjuje, da sta določbi prvega in drugega odstavka 18. člena ZIntPK v nasprotju s 23. členom Ustave RS, to je pravico do sodnega varstva. Sodišče je že zgoraj obrazložilo, da posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v predmetni zadevi ni ugotovilo in te tudi v povezavi z določbami prvega in drugega odstavka 18. člena ZIntPK ne ugotavlja. Enako velja tudi za v tožbi zatrjevano kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

40Sicer pa je določba o tem, da Komisija obvešča javnost o svojem delu, v skladu z namenom ZIntPK, ki je krepitev delovanja pravne države in preprečevanje korupcije ter preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov (1. člen ZIntPK), kar je ustavno dopusten cilj. Ali določbe ZIntPK glede obveščanja javnosti o delu Komisije (nedopustno) posegajo v ustavno varovano pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS, pa ni predmet tega upravnega spora, zato sodišče tega ni presojalo.

41Razen tega tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bilo v njene pravice poseženo zato, ker se Komisija ni opredelila do njenega v postopku podanega odgovora. Do tega se je namreč opredelila v 21. točki ugotovitev, razen tega pa je odgovor v celoti objavila na svoji spletni strani hkrati z ugotovitvami in na ta način javnosti omogočila, da se s tem seznani.

42Komisija je v predmetni zadevi postopala in ravnala v skladu z z ZIntPK določenimi pooblastili. Ne drži tožbena navedba, da je nezakonito preverjala izvor premoženja tožeče stranke in njenih družinskih članov, ampak je v okviru svojih pristojnosti v postopku ob sumu korupcije (13. člen ZIntPK) ugotavljala dejansko stanje glede sodelovanja tožeče stranke v komisiji za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. V zvezi s tem je pridobila podatke od organov, ki so razpolagali z relevantnimi dokumenti v zvezi s tem (Državno pravobranilstvo, UJP in DURS), za kar ima podlago v 16. členu ZIntPK in 68. členu Pravilnika. S tem pa ni storila nobenega nedopustnega posega v pravico do zasebnega premoženja ali do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, tako da je tudi glede tega tožba neutemeljena.

43Po obrazloženem tudi s tožbenim zahtevkom uveljavljani nedopusten poseg v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki v tožbenih navedbah ni posebej obrazložen, ni bil storjen.

44K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 sodišče o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine odloča samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave (česar tožeča stranka v tem upravnem sporu s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja, na to pa merijo nekatere tožbene navedbe npr. na strani 13 tožbe) je zagotovljeno s 134. členom Obligacijskega zakonika (OZ), o tem pa odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku. Zato se sodišče do tega v tem upravnem sporu ni posebej opredeljevalo.

45Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

46Ker sodišče zatrjevanega posega v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine ni ugotovilo, je tožbo v celoti zavrnilo.

47Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.